Andrej Škafar: Prve generacije otrok so bile prava 'bomba'

Plavalni klub (PK) Celulozar Krško je v 70 letih delovanja vzgojil številne plavalke in plavalce, ki so z izjemnimi rezultati pustili pečat tako na državnem kot mednarodnem nivoju. Med najbolj zvenečimi imeni izstopa Andrej Škafar, čigar nekdanji dosežki še danes veljajo za mejnik v klubski zgodovini.

Še vedno vzdržujete plavanje, ki je vaš način življenja že od malih nog. Tudi na pogovor ste se pripeljali s kolesom z brestaniškega bazena, kjer ste, kakor domala vsak dan, preplavali nekaj dolžin bazena.
V bistvu je zgodba povsem enostavna. Moja mama je bila zaposlena v krškem hotelu in je med poletji stregla v bifeju na videmskem bazenu, tako nisem bil, kakor tudi ne zatem dve in sedem let mlajši sestri Branka in Tončka, nikoli povsem brez nadzora. Poleg tega je imel pregled nad dogajanjem na bazenu tudi oče, ki je bil zaposlen v tovarni celuloze, na bazenu pa je tudi sam preživel veliko časa na balinišču. Plavanje je tedaj predstavljalo način življenja krških otrok, še posebej nas, videmskih blokovskih otrok, ki smo imeli bazen na dosegu roke. Leta 1966 sem splaval pri šestih letih in bo v prihodnjem letu že 60 let, kar se aktivno ukvarjam s plavanjem.

Leta 1966 ste začeli tudi trenirati v PK Celulozar in imeli v primerjavi z drugimi klubskimi plavalci zatem tudi dolgo tekmovalno pot.
Med letoma 1966 in 1972 je bil moj trener Živko Šebek, zatem nekaj let Niko Žibret, nakar me je leta 1976 kot trener prevzel Bruno Toplak. Pod njegovim vodstvom sem spet nekoliko napredoval, sicer bi že prenehal z aktivnim treniranjem, a se je tedaj poklopilo več stvari. Začel sem hoditi tudi v hribe in se ukvarjati z alpinizmom. Ko se je med skupnim plezanjem v gorah leta 1977 smrtno ponesrečil moj prijatelj Miran, mi je plavanje služilo kot terapija, da sem nekako lažje oziroma na drugačen način predeloval, plaval skozi tragedijo in spremljajoča občutja. Še vedno sem dosegal dobre rezultate, celo boljše, saj smo začeli tudi pozimi trenirati na videmskem olimpijskem bazenu, a sem leta 1978, tik pred maturo na brežiški gimnaziji, prekinil z aktivnim treniranjem. Odločiti sem se namreč moral, ker sem se vpisal na tedanjo Visoko šolo za telesno kulturo, ali preidem v Plavalni klub Ljubljana in se na podlagi doseženih rezultatov profesionalno ukvarjam z vrhunskim plavanjem ali za študij. Odločil sem se za slednjega in maja 1978 na otvoritvi bazena v Brestanici uradno zaključil s treniranjem plavanja.

Prvi naslov državnega prvaka ste osvojili že leta 1970, leta 1972 ste bili na jugoslovanskem prvenstvu v Splitu proglašeni za najboljšega plavalca v Jugoslaviji, istega leta ste postavili tudi republiške rekorde v vseh plavalnih disciplinah. Čemu gre pripisati, poleg talenta, takšne uspehe, ki ste jih dosegali v jugoslovanskem, državnem pa tudi mednarodnem merilu?
Vsekakor je bil eden od pomembnih faktorjev olimpijski bazen. Z ogrevano vodo že v mesecu maju jih ni bilo veliko v Jugoslaviji, krški je bil kar precej časa edini. V kombinaciji z njim je dodano vrednost za opravljanje treningov predstavljal bazen v videmski šoli. Na odprtem bazenu smo v glavnem trenirali od maja do sredine septembra, potem smo se s treningi prestavili v zimski bazen, kar pomeni, da se je kontinuirano treniralo skozi celo leto. Leta 1972, ko sem bil v Splitu proglašen za najboljšega jugoslovanskega plavalca na tedanjem državnem prvenstvu, sta sicer imela zimski bazen tudi že Beograd in Zagreb. Na omenjenem splitskem državnem prvenstvu sem plaval šestkrat, od tega enkrat zmagal, bil enkrat drugi in štirikrat tretji. Ko sem zmagal na 200 metrov mešano, je drugi za menoj plaval slabše za deset sekund, kar je v plavanju zelo veliko razlika. In če bi tedaj imel mogoče še boljše vrhunske pogoje za treninge in vrhunskega trenerja, bi se lahko pogovarjali tudi o zgodbi o uspehu, ki jo je zatem pisal Borut Petrič. Po letu 1972 sem se specializiral, ker ne moreš biti v vseh disciplinah enako dober in vsem posvetiti intenzivnih treningov, za tehniki plavanja mešano in delfin, v katerih sem tudi največ dosegel, občasno pa tudi za kravl. A za mano je prihajal Petrič, ki je v roku treh, štirih let začel podirati vse moje dotedanje državne rekorde.

Kratek čas ste poleg plavanja celo trenirali vaterpolo.
Vaterpolo je bil zame šport za mimogrede, predvsem med počitnicami, ko smo ga fantje igrali po končanih treningih. Tudi kakšno vaterpolo tekmo sem odigral z ekipo, nisem pa z njim zamenjal svojega paradnega športa, medtem ko so nekateri dotedanji plavalci celo opustili plavanje in začeli trenirati vaterpolo. A več kot tri, štiri leta vaterpolo v Krškem ni živel. Mi pa smo bili takšna klapa, in še danes smo povezani, ki ji je bil šport glavna preokupacija. Po treningu smo se z bazena največkrat preselili na igrišče pri šoli, igrali nogomet in košarko, se družili pri ribniku na Resi, se ponovno vrnili na bazen in igrali vaterpolo ali odbojko na mivki. Osebno sem imel in še imam rad prav vse športe, razen tenisa, ker sem bil pač socialističen otrok, tenis pa je tedaj veljal za šport snobov in ga a prióri nisem hotel igrati, pa čeprav so ga vsi moji prijatelji.

Pri individualnih tekmovalnih športih je veliko govora o materialih, opremi; kolikšen je dejanski vpliv tega v plavanju?
Težko bi o tem govoril, ker v času mojega aktivnega plavanja še niso potekale takšne raziskave materialov in opreme ali pa se o tem vsaj ni govorilo ali pisalo. Nedvomno pa ima material vpliv, saj pri vrhunskem športu odločajo malenkosti, pri plavanju denimo tehnologija dolgih kopalk zgoraj in spodaj, kar pripomore k večji drsnosti telesa v vodi ipd. Jaz sem se s tem dejansko prvič srečal na veteranskih plavalnih svetovnih prvenstvih pri svojih 45 letih, saj so bili vsi plavalci opremljeni s temi hitrimi kopalkami in sem jih kasneje tudi sam probal. A osebno nisem prepričan, da sem imel na račun tega boljši rezultat, še vedno se mi zdijo odločilne tehnika plavanja, izvedba posameznih tehničnih elementov ter telesna pripravljenost za treninge in tekmovanja.

Očitno je bil zatem študij na fakulteti za šport samoumeven.
Še povsem dobro se spomnim, da sem v 4. razredu osnovne šole svoji učiteljici Verici Arh rekel: 'Jaz bom pa profesionalni trener plavanja.' In že tedaj sem imel razdelano svojo nadaljnjo pot, da se bom šolal na gimnaziji in zatem na fakulteti za šport. Na žalost se ni izteklo, da sem postal trener, ampak učitelj telovadbe, kajti tedaj se zaradi izvedene reforme visokošolskega študija ni dalo pridobiti trenerskega naziva, čeprav sem se v prvem letniku vpisal v trenersko smer, a so nas prestavili na pedagoško smer. Tako sem postal diplomirani športni pedagog, s tem da sem imel skozi študij priznano profesionalno licenco za trenerja.

Pod vašim vodstvom je zatem splavalo veliko otrok, ne samo v klubu, tudi v osnovni šoli, kar nekaj let pa ste se ukvarjali tudi s profesionalnim trenerstvom.
Niko Žibret mi je uredil državno štipendijo Telesnokulturne skupnosti. Tedaj sva bila v Sloveniji samo dva, ki sva štipendijo prejemala iz tega naslova, in ko sem končal študij, so me takoj zaposlili na Športni zvezi Krško za poučevanje plavanja učencev četrtih razredov v sklopu akcije Naučimo se plavati. Poučeval sem četrtošolce z vseh osnovnih šol v krški občini, razen na videmski, na kateri je poučevala plavanje Jožica Govedarica. Obenem sem bil v poletnih mesecih po dvakrat, trikrat tudi v Nerezinah, kjer sem kot profesionalec poučeval plavanje vse neplavalce v koloniji Zveze prijateljev mladine Krško. Med letoma 1988 in okvirno 1995 sem bil trener v krškem plavalnem klubu, od tega sem bil profesionalno zaposlen kot trener plavanja tri leta. Tedaj me je plačevala tovarna celuloze na delovnem mestu vodje bazena, kar pa je pomenilo, da sem bil poleg trenerja tudi tajnik, nabavnik, zapisnikar, reševalec iz vode, 'sekretmajster', stregel za šankom, skratka, na bazenu sem bil 'deklica' za vsa redna in izredna opravila.

Če bi kot športni pedagog primerjali obdobje svojega odraščanja in generacije, ki ste jih poučevali, kaj se pri otrocih spreminja, gre danes res vse negativne plati pripisati razpoložljivi sodobni tehnologiji?
Ne bi rekel, da so tehnologija in razpoložljiva socialna omrežja glavni krivci, ocenjujem, da je bolj kot to kriv način življenja in dela družin. Nekdaj so delali starši utečen čas do 15. ure, popoldanske izmene do 22. ure, torej se življenjski ritem ni bistveno spreminjal. Ni bilo te fluktuacije drsečega časa, kakršen je danes, ko večina staršev pričenja z delom med 7. in 9. uro, posledično pa tudi popoldne dlje. Otroci so do različnih ur v podaljšanem bivanju, potem so veliko 'škode', če temu tako rečemo, naredile popoldanske, usmerjene dejavnosti otrok, ki so jim odvzele sproščeno igro, kakršno smo imele pretekle generacije okoli blokov, na travnikih, igriščih; igrali smo fuč, med dvema ognjema, plezali po drevesih, ko smo robutali češnje, se igrali Indijance in kavbojce ipd. Bilo je veliko skakanja, teka, podajanja žoge in to je bila naša zaposlitev čez celo popoldne. Teh gibalnih impulzov smo imeli nedvomno več, kot jih imajo današnji otroci, s tem da nekateri starši pretiravajo in zaradi svojih ambicij ali preprosto, da prezaposlijo otroke skozi neko kontrolirano aktivnost, te vpisujejo v po tri, štiri popoldanske dejavnosti na teden. In normalno, otroci so zatem brezvoljni in preutrujeni, potem pa še nikjer, ker je vsega preveč, ne dobijo neke potrditve. Te osnovne socialne komponente so danes predvsem zaradi načina življenja drugačne. Seveda so velik del prispevali tudi računalniki in telefoni, vse skupaj pa se zelo odraža tudi pri testiranjih za športno-razvojni karton. Leta 1983, ko sem prevzel poučevanje športnih razredov, so bile prve generacije otrok v primerjavi z zadnjimi, ki sem jih poučeval, prava 'bomba'. Zato, ker imajo današnji učenci premalo temeljnega gibalnega znanja in spomina. Npr. če greš vsak dan dva kilometra peš do šole s prijatelji, se vmes pogovarjaš, mimogrede stečeš malo naprej in nazaj, stopiš na škarpo, sestopaš s pločnika pa nazaj, se obračaš, poskakuješ idr., skratka, narediš milijon ponovitev samo na poti v šolo in nazaj. Danes malo otrok pešači, povečini jih starši, pa čeprav samo nekaj 100 metrov od doma, pripeljejo v šoli pripete v ali na sedežih in jim še ravnotežja ni treba loviti na ovinkih, zato telo ne dela nič. In normalno, da se to mora v sami strukturi gibalnega znanja otrokom poznati, eni ne znajo niti več normalno hoditi.

Kakšen udarec pa je za Krško in plavalni šport predstavljalo zaprtje bazena in kako sedaj ocenjujete izgradnjo novega bazena?
Zaprtje 50-metrskega bazena je povzročilo izgubo tako za samo prebivalstvo, ki ga je koristilo za razvedrilo in plavanje, kot za PK Celulozar, ker smo pristali v 12-metrskih bazenih, v katerih si moral, ko si se pognal v vodo, že po nekaj zaveslajih obračati. Na bazenu v Brestanici, kamor smo se morali voziti, je bilo še plavanje nezanesljivo zaradi težav z ogrevanjem vode. Seveda so ob takšnih pogojih težje dosegljivi dobri rezultati. Kar pa se tiče novega bazena, pa je njegova gradnja stekla 30, 40 let prepozno, saj bi se ga pred desetletji, če bi bilo več volje in vizije politike, dalo zgraditi, kot so ga denimo v Trbovljah in Hrastniku, s pomočjo gospodarstva, denar za vzdrževanje pa bi se zatem že nekako napraskal. Sam sem sicer zagovornik 50-metrskega pokritega bazena, z varianto, da bi se ga dalo odkriti. Še vedno sem mnenja, da bi bila ustreznejša lokacija na prostoru predhodnega oz. okvirno na prostoru obratov tovarne, ki ne obratujejo, seveda pa bi bilo treba območje sanirati. Ukvarjanje z dejavnostjo je namreč obratno sorazmerno z oddaljenostjo od objekta vadbe. Seveda pa je tudi načrtovan 25-metrski bazen boljše kot nič, če želimo, da se plavalni šport v Krškem ohrani tudi v prihodnje. Sicer me tudi sama lokacija, ker gre za zaprt bazen, zaradi neposredne bližine pokopališča toliko ne moti, še sploh, če bodo površine razmejene z drevesi. Obenem pa bo bazen zaokrožil tamkajšnji športni kompleks s stadionom, nogometnimi in tenis igrišči.

Več kot polovico poklicne poti, lani ste se upokojili, ste poučevali na OŠ Jurija Dalmatina, tamkajšnji bazen pa vam je omogočal, da ste ostali v tesnem stiku s plavanjem ne le skozi poučevanje, temveč tudi osebno, saj ste se in se še vedno udeležujete veteranskih plavalnih tekmovanj, na katerih še vedno osvajate odličja.
V šolo sem prihajal že ob pol petih zjutraj, do 5.15 porihtal bazen, kloriranje, opral filter, potem pa sem eno uro plaval. In med plavanjem sem si v glavi sestavil cel pouk za tisti dan, s katerim oddelkom bom kaj delal, in ko sem nehal plavati, sem se preoblekel, spisal priprave in začel s poukom. In tako je bilo iz dneva v dan, zanesljivo več kot 20 let. Seveda, po svoje sem še vedno dober v plavanju, a resnici na ljubo je v veteranski kategoriji tudi konkurenca manjša. Tudi na mednarodnem merilu sem dosegel lepe uvrstitve, seveda pa bi jih bilo še več in boljše, če bi mi zdravje to omogočalo.

Pred petimi leti so vam diagnosticirali tako rak prostate kot Parkinsonovo bolezen.
Rak prostate je trenutno v mirovanju, Parkinsonova bolezen pa ne. Trenutno nas je v Sloveniji 9000 bolnikov, a je in še bo bolezen v porastu, ker je to bolezen starostnikov. Simptomi so zelo različni. Sedaj je že dognano, da se prvi znaki začnejo pojavljati že 20 let pred postavljeno diagnozo. Tudi pri meni so se. Pred desetimi leti sem, denimo, otrokom začel govoriti, zatem pa sem se enostavno 'zaplezal', pretrgala se mi je nit. Ampak tovrstna hipna pozabljanja hitro pripišemo utrujenosti, nezbranosti, stresu, letom. Mene je, kar je bil poglaviten razlog, da sem šel leta 2020 na samoplačniški specialističen pregled, diagnozo pa sem dobil potrjeno dve leti kasneje, saj sem toliko časa čakal na slikanje glave, začelo bolj motiti izgubljanje finomotorike, to je natančnih in usklajenih gibov manjših mišičnih skupin. Začel sem čutiti, da izgubljam moč že pri rezanju z nožem, da mi predstavlja problem zapenjanje gumbov pri oblačenju idr., začel sem se soočati z nespečnostjo, na trenutke sta se me brez razloga polotila tesnoba in strah, začel sem izgubljati ravnotežje ...

Pri Parkinsonovi bolezni gre za odmiranje živčnih celic, ki v možganih proizvajajo dopamin. A toliko, kot je obolelih ljudi, toliko je različnih oblik, pri enih prevladujejo eni znaki, pri drugih drugi, eni ne morejo hoditi ali uporabljati roke. Jaz, denimo, ne morem več plavati kravla, ker istočasno ne zmorem več delati intenzivnih gibov z rokami in nogami, zato si pomagam s plovčkom, medtem ko ostale tehnike, delfin, hrbtno in prsno, zaenkrat še lahko normalno plavam. Tudi dolgih pogovorov več ne zmorem, izčrpajo me, poleg tega mi prihaja do motenj govora, zato je Parkinson asocialna bolezen, ki te, hote ali ne, osamlja. Osebno se preprosto dan za dnem prisilim, da se spravim na kolo in na plavanje v Brestanico, da pomijem posodo, opravljam različna dela na veliki parceli okoli hiše, kajti redna vadba preprečuje, da bi mišice postale trde in sklepi negibljivi, ter povečuje izločanje in boljšo učinkovitost dopamina v možganih. Dopamin absorbiram s tabletami, ki pa imajo tudi veliko stranskih učinkov. Skratka, ni rožnato, čeprav imam cvetje zelo rad in ga imam zelo veliko okoli hiše, a ne nameravam vreči puške v koruzo. Še je v meni tekmovalni duh, le da se moram pri tem boriti sam s seboj.

Imate štiri, sedaj že odrasle sinove. Ste uspeli prenesti strast do športa tudi nanje?
Po resnici povedano – ne, ker sem se zelo slabo ukvarjal z njimi. To pa je stvar, ki bi si jo, kot se temu reče, želel popraviti v naslednjem življenju. Na račun tega, da sem se ukvarjal s toliko drugimi otroki, sem zanemaril dejavnost svojih, pa so bili vsi gibalno nadarjeni. Po razhodu so ostali z mamo, ki je bila usmerjena v glasbo, in posledično so se ji posvetili v večji meri tudi oni. Še najbolj sta strast, notranjo potrebo po gibanju nasledila Tomaž, ki je postal učitelj telovadbe in se ukvarja z vsemi mogočimi športi, in Jure, ki je bil vrsto let zelo dober rokometaš na položaju krožnega napadalca in je še tri leta nazaj igral v prvi članski postavi, medtem ko sta se Nejc, ki veliko sklada, in Miha, ki sicer dela v tehničnem poklicu, veliko posvečala glasbi in oba igrala v glasbenih zasedbah.

Bojana Mavsar

Pogovor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 24. julija 2025.

#povezujemoposavje