Damjan Pavlin, krški paraolimpijec

Damjan Pavlin se je v mesecu septembru udeležil že svojih četrtih paraolimpijskih iger. Po Atenah, Pekingu in Londonu je zastopal barve Slovenije tudi na doslej najbolj slikovitem prizorišču, v brazilskem Riu. V pogovoru nam je razkril svoje videnje iger in ozadje njegovega dolgoletnega ukvarjanja s streljanjem, brez katerega njegovo življenje ne bi bilo tako polno.

Kako si doživljal že svoje četrte igre, Brazilijo?
Na igre smo pripotovali kakšen teden pred njihovim začetkom in ostali tam prav do konca, kljub temu da so se za nas tekmovanja zaključila teden pred njihovim koncem. Za nas je logistika potovanj precej bolj težavna, več je prtljage, tako da je lažje in tudi cenovno ugodneje, da potujemo skupaj. Zato sem imel tudi več časa po mojem nastopu za obisk raznih turističnih točk v Riu. Posebej smo si ogledali znameniti Jezusov kip, Copacabano ... Temperature so v tem letnem času v Braziliji kar znosne, okoli 25–30 stopinj, saj je tam dejansko zima. Tam je tudi pet ur časovnega zamika, na kar se je bilo potrebno privaditi in mi ni bilo čisto lahko. Vsaka reprezentanca dobi v uporabo kombi, prilagojen za invalide, in vozilo za gibanje po mestu. Pri nas v reprezentanci smo se usklajevali glede prevozov. Promet v Riu je precej zakompliciran. Svoje četrte igre sem doživel izjemno pozitivno, domačini prijazni, organizacija zagotovo najboljša doslej.

Posebno doživetje sta slovesnosti ob odprtju in zaprtju iger. Otvoritev je potekala enako kot na pravih igrah z mimohodom, kompletnim šovom, govori predsednikov Paraolimpijskega komiteja in Brazilije, prižiganjem olimpijskega ognja ipd. Vse skupaj je trajalo kar tri ure, tu nismo dobili nič »popusta«. Na otvoritveno prireditev smo krenili okoli četrte ure popoldan, domov pa prišli ob enih ponoči. Bilo pa je fantastično vzdušje na stadionu Maracana, ki sprejme več kot 70.000 gledalcev.

Svet je v zadnjem obdobju precej nemiren. Tovrstna tekmovanja prinašajo precej rizika organizatorjem.
Glede varnosti je bilo zelo poskrbljeno. Naša trenerka je bila prisotna na redni olimpijadi, ki je potekala v Riu že kak mesec prej, in je rekla, da je bilo tam še precej več vojske in policije kot tokrat. Meni se je zdelo že sedaj vse polno varnostnih kamer na vsakem koraku, še posebej na športnih prizoriščih. Posebej se nisem počutil ogroženega, so nas pa kar precej opozarjali na tatove, a slabih izkušenj nismo imeli. Prijazni domačini so se želeli precej slikati z nami, športniki, in so bili pri tem zelo vztrajni.

Kako je potekal tvoj tekmovalni del na igrah?
V prvem delu po našem prihodu smo se udeleževali neuradnih treningov, za termine katerih smo se dogovarjali sproti. Za potrebe treninga smo vstajali ob 5. uri zjutraj, saj je za nas kar dolga priprava za odhod na trening. Po oblačenju sledi zajtrk, ki ne more biti ravno tik pred treningom, do prizorišča je sledila tudi polurna vožnja. Strelci smo živeli v trosobnem apartmaju skupaj z našo trenerko in spremljevalcem še posebej zato, da ob zgodnji uri začetka naših priprav za odhod na trening nismo motili ostalih slovenskih športnikov.

S svojim streljanjem in rezultatom nisem zadovoljen in tudi ne pretirano razočaran. Dejansko sem v položajih stoje in sede obakrat zasedel 21. mesto. V položaju stoje sem bil celo diskvalificiran zaradi neustrezne opreme. Tu je bila nenavadna zgodba, saj na prvotnem uradnem pregledu opreme niso ugotovili nobenih nepravilnosti, na ponovnem pregledu pred tekmo pa so ugotovili napako na stojalu. Pred naslednjim tekmovanjem je bilo z mojo opremo ponovno vse v redu. Sodnik je rekel, da sem bil najverjetneje neupravičeno diskvalificiran, a ostalo je pri prvotni odločitvi. Letos smo dobili sicer novo opremo dejansko edinega priznanega svetovnega proizvajalca, oprema je A-testirana, opremljena z vsemi žigi svetovne strelske organizacije. Dejansko je težava z opremo vplivala name, podre se ti ves sistem, zaupanja v opremo ni, tako ne zaupaš niti sebi.

V obeh mojih disciplinah je nastopilo 40 strelcev in strelk, saj je konkurenca tu združena in zelo izenačena. Sam sem streljal enako kot na prejšnjih olimpijadah, je prišlo pa od zadnjih iger do sprememb pravil. Prehod na elektronske tarče je omogočil, da se štejejo tudi decimalke. Sedaj ni dovolj, da ustreliš le desetko, za finale je bilo potrebno imeti povprečje okoli 10,6 kroga na strel. S streli 10,1 do 10,3 nisi konkurenčen najboljšim. V moji disciplini smo Slovenci odnesli kar dve medalji. Zlato je pripadlo Veselki Pevec, srebro je osvojil Franček Gorazd Tiršek. To je dokaz, da pod vodstvom naše selektorke Polonce Sladič delamo odlično.

Na prizoriščih nas je spremljala tudi sorojakinja iz domačega okolja Tatjana Lapuh, ki je precej dejavna na področju športa invalidov in vodi tudi Športno društvo Plavalček v Krškem, namenjeno osebam s posebnimi potrebami. Tatjana je obiskala olimpijske igre v lastni režiji zaradi želje spremljati tovrsten dogodek in videti, kako poteka organizacija na tej ravni. Seveda je tudi navijala za nas, mene je spodbujala na drugi tekmi.

Kako je potekala tvoja priprava na paraolimpijado?
Na olimpijske igre sem se uvrstil z rezultatom iz svetovnega pokala v Osijeku, ko sem osvojil 3. mesto. Priprave na tekmovanja v največjem obsegu potekajo na domačem strelišču v Leskovcu. Vsak vikend se dobimo strelci invalidi na strelišču v Ljubljani na Malenškovi. Tam ima strelišče organizacija Vojni invalidi Slovenije, kjer nam omogočata treninge slovenski Paraolimpijski komite oz. Zveza za šport invalidov Slovenije. Le-ta nam krijeta vse stroške priprav in omogočata bivanje v Ljubljani. Ponavadi prespimo iz sobote na nedeljo v hotelu Mexico ali v avtokampu Ježica. Daljše zaključne skupne priprave opravimo na strelišču na Dolenjski cesti v Ljubljani. Na obeh streliščih imamo digitalizirane tarče, pri nas doma v Leskovcu pa se še vedno trudimo na klasične tarče »na špago«, kar je povsem nekaj drugega, saj ti menjavanje tarč vzame koncentracijo in strelske občutke.

Strelišče v Leskovcu še zadošča sodobnim smernicam strelskega športa?
Strelišče v Leskovcu bo potrebno modernizirati z digitalnimi tarčami. Je pa seveda problem, ker tovrstne tarče s celotnim sistemom stanejo okoli štiri tisočake. Deloma se dajo stvari cenovno prilagoditi z uporabo starejših prenosnih računalnikov, a strošek je še vedno precejšen. S puškami ni dodatnih stroškov, saj se strelja z isto puško.

Kolikšen vpliv ima lahko trener na tebe kot izkušenega strelca?
Trener ima precejšen vpliv. Državna trenerka Polona Sladič ima precej izkušenj, saj vodi tudi najboljšo slovensko strelko Živo Dvoršak. Kot njena trenerka se je udeležila tudi rednih olimpijskih iger. Ker večina mojih treningov poteka v Leskovcu, se slišimo po telefonu, če nastopi kakšen problem oz. če kaj ne gre. Usmerimo se na težavo in jo poskušamo odpraviti. S Polono delam že od mojih reprezentančnih začetkov in je ena bolj zaslužnih za moje uspehe. Ne smem pa pozabiti na mojega prvega trenerja, ki me je vpeljal v svet streljanja. Jože Arh, dolgoletni zagnani delavec in trener Strelskega društva Leskovec, me je navdušil za streljanje, mi dal osnove, opremo in naredil vse za mene. Tudi kasneje in še sedaj sem deležen številnih nasvetov in Jože je eden najbolj zaslužnih za vse uspehe.

Kakšna bo tvoja strelska prihodnost?
Sam mislim nadaljevati še vsaj en olimpijski ciklus, saj sem še vedno konkurenčen, moram pa imeti zaupanje v opremo. Upam, da se bodo uredile zadeve na našem strelišču v Leskovcu, kjer res potrebujemo elektronske tarče, saj je preskok iz klasičnih na digitalne tarče občutno moteč dejavnik. Trenutno smo v fazi po velikem tekmovanju, ko še nimamo treningov, v kratkem pa sledi nov začetek.

Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil Strelskemu društvu Leskovec za vso pomoč, ki so mi jo nudili skozi leta, in za priprave na tokratno tekmovanje. Posebno mesto nosijo pri meni navijači iz moje vasi Brezovska Gora, ki me spremljajo od samih začetkov in ki so bili z mano tudi na sprejemu za vse paraolimpijce v Ljubljani na Rudniku, pred stavbo našega glavnega sponzorja Lidla. Brez posluha pri mojem delodajalcu, podjetju Elektro Celje, prav tako ne bi šlo, saj mi nudi prepotrebne dodatne proste dneve v primeru potreb, ki jih narekujejo večdnevna tekmovanja na drugih celinah, kot so bile tokrat paraolimpijske igre v Riu.

Luka Šebek

Krajša verzija pogovora s paraolimpijskim strelcem iz Brezovske Gore je bila objavljena tudi v Posavskem obzorniku, ki je izšel 29. septembra 2016.