Ela Petan si ne predstavlja življenja brez karateja

V katerem koli športu na treh velikih tekmovanjih osvojiti medaljo res ni kar tako. Če k temu dodamo še naslove državne in pokalne prvakinje, balkanske prvakinje, nazive karateistke in športnice leta ter nekaj časa celo prvo mesto na svetovni lestvici, je razlogov za predstavitev v naši rubriki Naj blestijo več kot dovolj. Z vsem naštetim se lahko upravičeno pohvali trenutno ena najbolj perspektivnih karateistk Ela Petan.

Naša sogovornica se je s karatejem srečala že v otroštvu. »Bila sem zelo energičen otrok, ves čas se mi je moralo nekaj dogajati. Starša sta se odločila, da me že pri petih, torej še v vrtcu, vpišeta v Karate klub Brežice. Na začetku je bila to še bolj kot neka igra, pri desetih pa sem se prvič srečala s Sašem (Vašem, op. p.), ki je prišel v klub, in začelo se je malo bolj zares,« se svojih začetkov spominja 17-letna Ela (polnoletna bo postala čez slabe tri tedne), ki ima za sabo tudi šest let igranja violine. Na začetku je večinoma izgubljala, krivulja pa se je začela obračati navzgor, ko je s trenerjem pristopila k nekoliko drugačnemu načinu treningov. »Ker imam rada predvsem razgibanost, nepredvidljivost, sem se leta 2019 odločila, da bom tekmovala samo v borbah. Približno pred dvema letoma pa sem ugotovila, da je karate tista stvar, s katero bi se rada resno ukvarjala in tudi dosegala uspehe,« pravi Ela, dijakinja športnega oddelka Gimnazije Brežice, kjer ji omogočajo, da lahko šolo brez težav usklajuje s športom. Ker v KK Brežice po Vaševih besedah ni bilo možno razviti Elinega potenciala, so morali ubrati svojo pot in tako je ustanovil Fight Club Shony, pod okriljem katerega njegova varovanka zdaj tekmuje. Klub ima svoje prostore pri krožišču v Spodnji Pohanci, kjer so si preuredili bivšo trgovino in pekarno, da imajo člani dobre pogoje za trening, kmalu pa se bodo zaradi vse večjega članstva – trenutno imajo že skoraj 150 članov – preselili v še večji prostor pod isto streho.

Veliki mednarodni uspehi se kar vrstijo

Elini vrhunski rezultati so se začeli pred dobrima dvema letoma, ko je po trenerjevih besedah naredila tisti preskok v glavi, da zmore in je marsičesa sposobna ter je začela v to, kar ji je že ves čas skušal dopovedati, tudi verjeti. Prvi velik mednarodni uspeh je dosegla že takoj na svojem prvem velikem tekmovanju, ko je bila bronasta na mladinskem EP v karateju 2021 v Tampereju na Finskem, kar je lani (Praga) in letos (Larnaca, Ciper) še dvakrat ponovila, tako da je postala prva reprezentantka Slovenije v zgodovini obstoja države s tremi medaljami na prav toliko prvenstvih. V lanskem letu se je prvič udeležila tudi mladinskega SP v Turčiji in po za vse v dvorani zelo sporni sodniški odločitvi končala na 5. mestu. Prav tako se je med letoma 2021 in 2023 s treh tekem svetovnega pokala WKF Karate 1 Youth League vedno vrnila z odličjem, v Poreču pred dvema letoma je zmagala, v Mehiki lani in pred nekaj dnevi v Združenih arabskih emiratih pa si je priborila bron (s tem dosežkom se je tudi poslovila od mladinske kategorije). Lani je v črnogorskem Baru postala balkanska prvakinja, da o naslovih državne in pokalne prvakinje sploh ne govorimo. Trenutno zaseda 2. mesto na svetovni rang lestvici v kategoriji mladink do 53 kg, pri čemer je bila lani kar osem mesecev celo najboljša na svetu, je tudi druga najuspešnejša mladinka sveta vseh časov. Zaradi vseh uspehov je bila nedavno že drugo leto zapored razglašena za karateistko leta, lani pa je prvič postala tudi športnica leta v občini Brežice (mimogrede, v igri za ta naziv je tudi letos, glasovanje poteka samo še danes). Bila je tudi med kandidati za mladega upa Zavarovalnice Triglav. V tem mesecu Ela prestopa v kategorijo članic in mlajših članic, čakajo jo torej dvojna velika tekmovanja v dveh starostnih kategorijah. Prva velika preizkušnja v članski kategoriji bo že konec marca v španskem mestu Guadalajara, kjer se bo odvijalo člansko EP. »Moj cilj je osvajanje članskih medalj, dolgoročni pa seveda olimpijska medalja,« odločno pove Ela, katere velika želja je, da bi nastopila na OI 2028 v Los Angelesu, če bo seveda karate uvrščen v program. Ker se s karatejem ne da služiti bajnih denarcev, vsaj pri nas ne, razmišlja tudi o vpisu na fakulteto.

Piše zgodovino slovenskega karateja

Zgovorna in energična najstnica, ki živi v Brežicah, tedensko naredi šest treningov karateja s sparing partnerji, tri treninge v fitnesu in dva dodatna treninga boksa (tudi s fanti), kar pomeni, da opravi deset do 12 treningov na teden, vikendi pa so večinoma rezervirani za priprave in tekmovanja. Kot priznava, zanjo to sploh ne pomeni nekega hudega odrekanja, ker ji je karate preprosto zlezel pod kožo. »Karate zame pomeni poseben stil življenja in na nek način predstavlja mojo identiteto. To je del mene in ne predstavljam si življenja brez tega,« poudari Ela, ki že zdaj piše zgodovino slovenskega karateja. Prav tako je odličnjakinja in Zoisova štipendistka, v razredu je tudi edina, ki ima predpisane treninge. Kot pravi Vaš, se na tekme pripravljata tako, da pred odhodom na veliko tekmovanje naredita temeljito analizo, tako njenih nastopov kot nastopov njenih nasprotnic. »Če uspemo nabrati dovolj financ, da jo na velikih tekmah spremljam, v fazi ogrevanja na meni izvaja taktične zamisli, ki sva jih določila za prvo nasprotnico, jaz ji skušam v sklopu ogrevanja simulirati obnašanje nasprotnice. Če me ni zraven, dobi pisna navodila glede lastnega pristopa k borbi in napisano taktično zamisel za vsako nasprotnico. Pred nastopom se še slišiva preko telefona in vse ponoviva.«

Hrano si pripravlja sama

Kar zadeva prehranjevanja, je Ela zelo disciplinirana. Obožuje kuhanje, hrano si pripravlja sama, prehranjuje se zelo zdravo in pazi na zadosten vnos tekočine. »Glede na to, da karate ni šport, v katerem odločata meter ali ura, pretirana dieta ni predvidena, malce težav je le teden pred tekmo, ko zbija kilažo. Vedno je treba 2 ali 3 kg pred tekmo izgubiti, da izpolni normo za kategorijo,« dodaja njen trener. Eli največ pomeni lanska bronasta medalja v Pragi, »ker sem mogla dokazati, da lahko spet dosežem to, kar sem že pred enim letom, in se znebiti vsega pritiska, ki je bil na meni. Prikazala sem tudi svoje najboljše borbe in se borila do zadnjih sekund, kar je bilo psihično zelo zahtevno.« Zato je bila najbolj vesela, da jo je na tekmovanju spremljal tudi trener, saj se je z njegovo podporo še bolj zbrala in zdržala vse pritiske. »Najbolj me pomirja, da se lahko dobro pripravim na samo tekmo. Ugotovila sem, da se uspešno osredotočam na tiste stvari, ki jih lahko kontroliram, prav tako pa najraje počnem tisto, kar mi daje občutek mirnosti in pripravljenosti,« na koncu še izjavi vedno nasmejana Ela.

Rok Retelj, foto: R. R. in arhiv FC Shony

Prispevek je objavljen v današnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje