FizioTeam na Zoncolan in prelaz Stelvio

Po lanskem potepu po italijanskih Dolomitih se je ekipa FizioTeam, skupina rekreativnih kolesarjev iz Krškega in Brežic, pod vplivom kolesarske dirke Giro d´Italia letos odpravila na krajše kolesarjenje v Alpe na meji med Italijo in Švico. Za naše izhodišče smo izbrali idilično mesto Livigno tik ob švicarski meji, ki leži na 1800 metrih nadmorske višine in je obdano s samimi cestnimi prelazi. Livigno je v poletnih mesecih raj za cestne in gorske kolesarje, v zimskih mesecih pa je poznano smučarsko središče. Cela regija diha za turizem, tako je za kolesarje organiziran prevoz koles skozi predor, med različnimi mesti pa je možno kolo peljati kar na avtobusu, vozniki jeklenih konjičkov pa so strpni in spoštujejo druge udeležence v prometu.

Pot do Livigna je dolga, zato smo z začrtane poti skrenili proti mestu Ovaro, ki velja za izhodišče vzpona na zloglasni Monte Zoncolan. O zahtevnosti vzpona smo prebrali veliko, a nihče se ni dejansko zavedal, kakšen klanec nas čaka. Vzpon se začne takoj za vasico, njegova intenziteta pa ne popušča niti na samem metru vse do vrha. Zoncolan je znan tudi po tem, da ima relativno malo serpentin, kjer bi si kolesarji lahko odpočili. Vzpon je kratek (10 km) in tudi nadmorska višina prelaza je relativno nizka (1750 m). Vse ostalo pa je pravi pekel in celotni vzpon opisujejo sami presežniki. Povprečni naklon na celi trasi znaša 11,9 %, maksimalni naklon pa 22 %. Med drugim in osmim kilometrom pa je povprečni naklon še večji in znaša kar 15 %. V 10 km smo se zaradi naklonov dvignili za neverjetnih 1200 metrov. Za ponazoritev: klanec je tako strm, da ti prvo kolo večino časa dviguje v zrak.

Prihod v Livigno se je zaradi naše avanture na Zoncolan zavlekel pozno v noč, deževno jutro pa je bilo odločilno – sledil je dan »počitka«. Kljub slabemu vremenu pa smo proti večeru odpeljali krajšo ravninsko turo, da smo si ogledali Livigno z okolico in raztegnili noge pred najtežjim vzponom. Po natančni analizi vremena je padla odločitev, da naslednji dan sledi vzpon na najbolj znan prelaz Stelvio. Jutro je bilo sončno, kot nalašč za kolesarjenje in sledila je približno 55 km vožnja čez švicarski prelaz na 2149 metrih (Pass dal Fuorn) in skozi čudovite alpske vasice, vse do izhodišča našega vzpona na prelaz Stelvio. V mestu Prato v Italiji, ki leži na 915 metrih nadmorske višine, smo naredili krajši postanek za malico in polnjenje bidonov s pijačo. Sledil je 24 km dolg in zahteven vzpon po izredno lepi naravi, z lepim razgledom po dolini in belih vrhovih. Po 48 serpentinah in premaganih 1850 metrih višinske razlike smo prišli na vrh prelaza Stelvio (2760 m), kjer je bilo v senčnih predelih še nekaj ostankov snega. Sledil je spust do Bormia, kjer smo po 105 km zaključili turo.

Sledil je nov dan in želja, da prevozimo še kakšen prelaz, je bila močnejša od utrujenosti. Odpravili smo se proti italijanskemu prelazu Forcola di Livigno (2315 m) ter pot nadaljevali proti novemu prelazu Passo del Bernia (2323 m) v Švici. Žal smo na tej točki zaradi izredno slabega vremena morali naše kolesarjenje prekiniti in se vrniti na izhodišče v Livigno.

Če planirate podoben izlet ali želite z nami deliti športne izkušnje nas lahko kontaktirate na naslov fizioteam.kk@gmail.com.

Tu lahko vidite, kako je naprava Garmin zabeležila vzpon na Zoncolan: http://connect.garmin.com/activity/94272368

Metod Vodeb