Kolesarska legenda Djuro Kovač tudi v devetem desetletju življenja še vedno kolesari

Krčan Djuro Kovač, ki je konec februarja zakorakal že v 82. leto življenja, je prava posavska kolesarska ikona. V mladosti je bil uspešen tekmovalni kolesar, kasneje vztrajen rekreativec, kljub častitljivim letom in nekaj zdravstvenim težavam pa še vedno sede na kolo, a zadnje čase le po ravnini, v njemu tako ljube klance, ki jih je rad in dobro premagoval, pa se ne poda več.

V njegovi rojstni vasi Sošice na hrvaški strani Gorjancev oz. v Žumberku kolesarjenje ni bilo nekaj najbolj običajnega, saj sta bili v vasi le dve kolesi – eno je bilo občinsko, drugega pa je mlademu Djuru Kovaču iz Francije nabavil tamkajšnji pop (pravoslavni duhovnik, op. a. – njegov oče je bil pravoslavec, mama pa katoličanka). Nadobudnega kolesarja, ki se je podil po tamkajšnjih cestah, zlasti v smeri proti Metliki, so kmalu opazili v zagrebškem kolesarskem klubu, od koder so pogosto prikolesarili v žumberške klance, in ga povabili k treningom. »Vprašal sem mamo in je privolila. Hitro sem pokazal, da sem obetaven kolesar, saj sem začel zmagovati na šolskih in drugih tekmah, z zmago na pionirskem prvenstvu Hrvaške sem si prislužil pot na pionirsko prvenstvo Jugoslavije, ki je bilo 25. maja 1950 v Beogradu,« obuja spomine na svoje kolesarske začetke. To potovanje in tekma sta mu za vedno v ostala v spominu, tako zato, ker je prvič šel tako daleč od doma, kot zato, ker je na prvenstvu prepričljivo zmagal (najbližjega zasledovalca je za sabo pustil kar za sedem minut!), še najbolj pa zato, ker mu je zlato medaljo, ki jo ponosno hrani še danes, podelil sam predsednik takratne države, maršal Josip Broz – Tito. Sicer pa zatem ni bilo več pionirskih državnih prvenstev in kot se pošali, je za vedno ostal pionirski prvak Jugoslavije.
 
Djuro je tekmovalno kolesaril še v mladinski konkurenci, ko je bil celo jugoslovanski reprezentant. Ponosno pove, da je bil posebej dober v vožnji v klanec, kar mu je ostalo še kasneje, ko je kolesaril rekreativno. Nato je v mladinski delovni brigadi gradil avtocesto od Mokric do Otočca, v mornarici odslužil vojaški rok, tudi na sloviti državniški ladji Galeb, 3. januarja 1961 pa prišel »s trebuhom za kruhom« v Krško, kjer je dobil službo v tovarni celuloze in papirja in v njej delal vse do upokojitve leta 1995. Z ženo Zinko, po rodu iz prekmurske Hotize, si je ustvaril družino, ki so jo zapolnili trije otroci: sinova Đani in Božo (oba znana glasbenika) ter hčerka Nada.

KAR 318-KRAT S KOLESOM NA LISCI
 
Čeprav se je v Krškem posvetil tudi nogometu – med letoma 1963 in 1972 je bil vratar krške nogometne ekipe –, je njegova prva ljubezen še vedno ostala kolesarjenje. Udeležil se je tudi številnih rekreativnih tekmovanj, na katerih je osvojil več kot 600 medalj in vrsto pokalov, ki zdaj krasijo vse možne kotičke družinske hiše. Med drugim se je enajstkrat udeležil slovitega maratona Franja, 16-krat juriša na Vršič in kar 26-krat kolesarskega skoka na Lisco, na katero je sicer prikolesaril kar 318-krat, nazadnje 2. oktobra lani. »Včasih sem šel takoj po nočni službi na Lisco ali pa recimo preko Karlovca v Varaždin in nazaj, zvečer pa spet v nočno,« ponazori svoj kolesarski entuziazem. V primerjavi z današnjim časom, ko na cestah kar mrgoli rekreativnih kolesarjev, jih je bilo takrat dosti manj. »Mnogi so se delali norca iz nas in nam govorili, da bi bilo bolje, če bi delali v vinogradu ali gozdu, namesto da kolesarimo,« se spominja. V zadnjih letih je slovel kot eden najstarejših aktivnih kolesarjev v Posavju. Na vprašanje, ali je kdaj sešteval prekolesarjene kilometre, odgovori, da je nekoč izračunal, da je v življenju prekolesaril blizu milijona kilometrov. In če mu bo zdravje kolikor toliko služilo, jih bo k temu dodal še nekaj.
 
Peter Pavlovič

Prispevek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.