Nejc Pozvek - predan goram

Ob uvrstitvi v mladinsko alpinistično reprezentanco Slovenije smo se pogovarjali z Nejcem Pozvekom, mladeničem, ki je predan aktivnemu načinu življenja. Nenehno razpet med Posavjem in gorami ter plezališči trenutno zaključuje študij geografije v Ljubljani. Prosti čas se ves čas trudi izkoristiti aktivno in zdravo, del njegovega življenja je tudi glasba, športno plezanje in alpinizem pa sta mu bila položena v zibelko.

Na kratko predstavi svojo življenjsko pot izven plezanja oz. alpinizma (šola, zaposlitev, drugi hobiji) ...Moja življenjska pot je verjetno povsem običajna pot človeka, ki je predan aktivnemu načinu življenja, občasno pa vrhunski šport zahteva popolno pozornost. Sicer pa sem odraščal med Posavjem in gorami ter plezališči, osnovno šolo sem obiskoval na Senovem, gimnazijo v Brežicah, trenutno pa zaključujem študij geografije v Ljubljani. Prosti čas se trudim izkoristiti aktivno in zdravo, morda bi med hobije lahko uvrstil kulturno udejstvovanje – glasba je zagotovo del mene, veselijo pa me tudi številne druge stvari.

Kako bi se na kratko predstavil kot športnik oz. alpinist. Kakšni notranji občutki te prevevajo ob ukvarjanju s tvojo dejavnostjo (sedaj kot poudarjenega alpinista in prej kot športnega plezalca) oz. kaj ti pomeni alpinizem?Športno plezanje in alpinizem sta mi bila položena v zibelko. S tem sem odraščal, vmes pa se udejstvoval tudi v drugih športih. Nikoli nisem zanemarjal ostalih področij življenja, saj sem mnenja, da je dobro, če se človek dovrši celostno in ne zgolj na enem področju.Alpinizem je dejavnost, ki je zelo kompleksna in bi jo lahko v marsičem primerjali z življenjem. V bistvu gre za način življenja. Za preživetje je torej potrebna dobršna mera izurjenosti in odgovornosti. Lahko se ga sicer lotevamo na različnih nivojih zahtevnosti, a nikoli »polovičarsko«. Pri športnem plezanju je drugače – gre za šport, s katerim se lahko ukvarjamo po svojih željah in zmožnostih, bistvena razlika v primerjavi z alpinizmom pa je verjetno nevarnost oz. izpostavljenost. Te pri športnem plezanju praktično ni – če vse naredimo po pravilih, je to povsem varen šport; tudi statistično gledano precej bolj kot večina ostalih. Pri alpinizmu lahko izbiramo pri sprejemanju tveganja. Nekatere stvari so izrazito nevarnejše od drugih.Moji občutki so pri obeh dejavnostih precej podobni. Bistvena razlika je pristop k stvarem in strah. Sploh vrhunski alpinizem zahteva popolno fizično in psihično pripravljenost, povezano seveda z veliko izkušnjami. Strah in negotovost sta skoraj vedno prisotna, seveda v različni meri glede na okoliščine. Lahko bi rekli, da sta to tudi nekakšni varovalki, ki sta v zdravi meri potrebni. Z nezaznavanjem nevarnosti in odsotnostjo strahu je možnost, da sprejmemo preveliko tveganje, precej večja.

Kako je sicer z življenjem alpinista? Plezalci oz. alpinisti ste poznani kot zelo "jutranji", neredko tudi "nočni", saj zelo radi polno izkoristite dan pa tudi razmere v gorah so v jutranjem svitu ugodnejše. Kako zgleda celotna pot od mladega nadebudnega plezalčka do "izdelanega" vsestranskega alpinista?Malce resnejša alpinistična aktivnost je navadno res povezana tudi z malce neobičajnim urnikom, seveda v odvisnosti od razmer in tega, kaj počnemo, kje plezamo ipd. Zgodi se celo, da je noč ugodnejša (z vidika varnosti, udobja) za aktivnost. Navadno pa je zgodnje vstajanje zagotovo ena od osnovnih značilnosti, čeprav ne vedno. Trajanje aktivnosti je zopet odvisno od tega, kaj počnemo. Od nekaj uric do več dni, celo tednov. Tudi zato lahko govorimo o alpinizmu kot o načinu življenja.Pot od alpinističnega začetnika do vrhunskega alpinista je različna. Eni jo prehodijo že v nekaj letih, večina nikoli, ker jih bodisi vrhunskost ne zanima, bodisi pridejo posredi kakšne neprijetne zadeve. Še vedno pa velja dokaj krut rek: dober alpinist je star alpinist. Mlada alpinistična leta, leta zorenja, so zaradi neizkušenosti, prevelike ambicioznosti ali drugih dejavnikov, zagotovo najnevarnejša. Kako pa smo »izdelani« in vrhunski je zame predvsem stvar občutka – absolutno tega ne moremo izmeriti. Dejal bi tudi, da se vse življenje na nek način učimo, nabiramo izkušnje. Drži pa tudi, da se lahko marsikateri nadebudni mladenič tudi na vrhunskem nivoju v alpinizmu udejstvuje precej varneje kot marsikateri drug.

Kaj uvrstitev v mladinsko reprezentanco pomeni z vidika osebnega napredka kot alpinista? Na kakšen način se bodo povečevala tvoja znanja? Je predstavljen že program dela v reprezentanci? Bo organizirana kakšna odprava ali vikendi? Članom mladinske reprezentance je članstvo omejeno s starostjo. Kako bo program dodatno vplival na tvoje življenje, boš lahko usklajeval svoje šolske / službene obveznosti in alpinistične projekte? Kaj po tem obdobju?Uvrstitev v reprezentanco mi pomeni predvsem odpiranje novih možnosti. Bistveno je, da bomo sedaj najboljši mladi alpinisti bolj povezani in bodo dobre ideje zorele skupaj. Vsekakor gre tudi za prenos znanja in izkušenj, saj ima vsakdo kvalitete, ki so vredne posnemanja. Program dela je ustvarjen za triletno obdobje, sooblikujemo pa ga v določeni meri tudi skupaj. Skupne aktivnosti tako poleg običajnih treningov in skupnih plezanj izvajamo v obliki raznih taborov oziroma akcij, ki trajajo od dolžine vikenda pa tja do dveh tednov, večji projekti (odprave) pa so navadno daljši od meseca dni.Življenje bo v večji meri vsekakor podrejeno delu reprezentance in temu primerno bom deloval tudi na drugih področjih, za katera bo vsekakor časa manj. Kaj se bo dogajalo po tem obdobju še ne vem povedat. Zelo verjetno se bom s plezanjem (alpinizmom in športnim plezanjem) ukvarjal vse življenje. Kako intenzivno, pa bo pokazal čas. Posebnost alpinizma, sploh vrhunskega, je tudi to, da na silo zagotovo ne gre. Občutek mora biti pravi, motivacija visoka, sicer se v razno tvegano početje ni zdravo podajati.

Kaj uvrstitev v reprezentanco pomeni s finančnega vidika? Najverjetneje lahko pričakuješ večje število projektov. Se bodo tvoji stroški glede potovanj in opreme povečali, jih bodo deloma krili Planinska zveza Slovenije, klub, sam?Finančno je uvrstitev v reprezentanco vsaj malenkostno olajšanje. Imamo določen proračun in na podlagi njega oblikujemo program. Denar za delo dobimo od Komisije za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije.Sicer velika večina stroškov odpade name, na družino, ki mi pomaga, nazadnje tudi na klub. Oprema in potovanja so seveda bistveno dražja, kot pa je velika mošnja, namenjena reprezentanci.

Kako se ocenjujejo težavnost oz. kvaliteta vzponov na podlagi katerih se ocenjuje uspešnost alpinista. Kateri so tisti vzponi, ki bi lahko rekel, da so te pripeljali v reprezentanco? So vam bili kriteriji za izbor pojasnjeni že kakšno sezono prej? Se je sama ustanovitev reprezentance napovedovala že prej?Ustanovitev nekakšne ekipe perspektivnih se je obetala že več let, a se je udejanjila šele z novim vodstvom krovne organizacije Planinske zveze Slovenije, ki zadnja leta deluje odlično. Kriteriji vnaprej niso bili jasno določeni, saj je alpinizem precej težko merljiv šport. Izbrali pa so nas na podlagi vzponov v minulih nekaj sezonah. Vodja reprezentance, sicer eno največjih imen svetovnega alpinizma, Marko Prezelj, je želel ekipo različnih karakterjev, alpinistov z različnimi specialnostmi, kjer bi se lahko vsak od vsakega kaj naučil in kjer bi vsak prispeval delček v mozaik za uspešno delovanje in napredek.Sam sem nedvomno izstopal po nekaj zelo kvalitetnih skalnih vzponih v Alpah. Lansko leto je bil to vzpon v severni steni Eigerja, pa prva ponovitev Uline smeri v severni triglavski steni ter še nekatere težke smeri v francoskih in italijanski Alpah. Težavnost vsakega vzpona je sestavljena iz kompleksne ocene ture in tehnične zahtevnosti. Pomembni so slog (danes skoraj izključno proste ponovitve), ideja (prvenstvene linije, prve ponovitve) in okolje (zahtevno, odmaknjeno, atraktivno), kjer je vzpon potekal, resnost in zahtevnost plezanja ter še nekatere podrobnosti.

Kako usklajuješ željo po osvojitvi kakšnega vrha in morebitno nevarnost, ki jo le ta prinaša? Nesreče s smrtnimi izzidi v gorah niso tako redke. Kako gledaš na to? Kako lahko določiš mejo recimo še zdrave utrujenosti, ko si v gori oz. zdrave nevarnosti? Imaš kakšen moto oz. si pri določanju mej nevarnosti discipliniran? Kako je s tem pri vzgoji mladih alpinistov? Kakšen vpliv imajo na pozitivno gledanje alpinizma med alpinisti oz. drugi javnosti primeri, kot ga je doživel vrhunski alpinist Humar?Nevarnost je vsekakor v določeni meri vedno prisotna. Tudi v vsakdanjem življenju, na cesti ... Gore so nedvomno okolje, ki je precej nepredvidljivo, za sodobnega človeka nemalokrat nevarno, saj smo se od njih oddaljili. Nevarnosti se je potrebno zavedati in je ne podcenjevati. Včasih je seveda to zelo težko in praktično vsakemu se zgodi, da včasih ogromno tvega. Nekaterim se žal ne izide.Posebnega mota pri alpinizmu nimam, vsekakor pa skušam biti maksimalno trezen pri presoji okoliščin v gorah in s tem sprejeti tveganje, ki ga še razumem kot sprejemljivo. A tudi to je relativno: včasih se v določeni situaciji počutimo suverene, drugič se nam zdijo stvari nevarne. Odvisno od posameznika. V prvi vrsti je bistveno, da subjektivne nevarnosti, torej tiste, ki izhajajo iz nas samih, v čim večji meri zmanjšamo, objektivnih pa se moramo dobro zavedati. Izkušnje so pri tem veliko vredne. Želja in motivacija je včasih res velika, a nič ni vrednejšega od življenja.Mladim in zagnanim je to seveda težko privzgojiti. Nekateri so že v rosnih letih zreli in zelo odgovorni, drugi hodijo mnogo bolj po robu. Menim, da so značajske lastnosti in izkušnje tisto bistveno, kar vpliva na razvoj in pot alpinista. Dobro mentorstvo je veliko vredno. Seveda je skladno z razvojem družbe tudi v alpinizem zaneslo marsikakšno posebnost, ki pa se na dolgi rok ni obdržala. K sreči, zaenkrat. Alpinistični poligon predstavlja gorska narava, odmaknjena divjina, nedostopen in »nekoristen« svet. Tam se ustvarja življenje alpinista, pišejo se lepe in manj lepe zgodbe. Prinesti ta svet v udobje domačega naslanjača, na računalnik ali televizijo, z vso pompoznostjo, ki jo medijsko poročanje premore, je bolj kot ne slaba reklama za naše početje. Sploh, kadar se zgodba tragično zaključi. Zdi se mi prav, da stvari ostanejo na svojih mestih, da se ohranjajo duh prvobitnosti in neokrnjeni zakladi sveta. Nenazadnje tudi za naše zanamce.Tisti pravi alpinizem je tudi danes še vedno visoko etičen. Odvija se daleč od oči gledalcev in v skrbi za okolje. Za sedaj me ne skrbi, da bi bilo kaj drugače, saj je narava tega početja zelo pristna in prvobitna. Na drugi strani se dogajajo skrajnosti, ki bi jih lahko uvrstili v gorski turizem, ki si podreja naravo in jo dobesedno posiljuje. Takšna so na primer množična romanja komercialnih odprav na osemtisočake in ostale markantne vzpetine našega planeta. A to z duhom alpinizma nima kaj dosti skupnega. Pomembna sta slog in etika. Torej: kako napravimo kakšno stvar.

Katera vrsta plezanja / vzpenjanja te najbolj veseli? Kaj te najbolj veseli, ko si enkrat v steni oz v gori? Kakšno bodočnost vidiš v svoji osebni alpinistični in plezalni karieri oz. mogoče kot bodoči prenašalec znanj na posavske plezalce in alpiniste? Kako vidiš bodočnost tvojega matičnega kluba?Alpinizem me veseli v vseh svojih pojavnih oblikah, sem pa zadnja leta najbolj aktiven na svojem najmočnejšem področju – pri zahtevnih skalnih vzponih. Tam najdem izzive, ki mi predstavljajo veliko zadovoljstvo. Verjetno je veselje do tega početja sestavljeno iz več manjših izkušenj: od uživanja v neokrnjeni naravi, soočanja z lastnimi fizičnimi in psihičnimi sposobnostmi, do izjemnih občutkov ob uspehu in medsebojnem zaupanju ter razumevanju s soplezalcem.Plezanje bo verjetno še naprej del mojega življenja. Znanje in izkušnje kot inštruktor športnega plezanja in alpinizma že sedaj prenašam na vse, ki jih ta dejavnost veseli, in to delo me zelo veseli in tudi osebnostno bogati.Posavski alpinistični klub je v domačem prostoru prisoten in prepoznan že skoraj dvajset let, deluje uspešno in trudili se bomo, da ohranimo njegovo dobro ime tudi v bodoče. Predvsem pa, da približamo čudovito plezalno dejavnost čim več zainteresiranim.

Luka Šebek