PK Lukec na Master dance class-u v Beogradu

V času od 28. 10. do 30. 10. sem se skupaj z Luko Vodlanom in Klaro Čebular udeležil Master dance class-a v Beogradu, ki ga je odlično organiziral in tudi izvedel Aleksandar Josipović. Aleksandar je profesionalni plesalec Maulin Rougeja v Parizu. Je mlad plesni pedagog in profesor, ki poskuša skozi vse zvrsti plesa uvesti nove metode plesne pedagogike in v bistvu raziskuje sebe in poskuša v to vpeljati tudi druge. Je zelo odprta oseba in bi rad v ples vnesel več kreativnosti in vse bolj opuščal sistem copy/paste. Pravi, da smo vsi posebna bitja in imamo zato posebne kretnje, ki so svojstvene vsakemu posebej. Zato dela razne delavnice za odkrivanje teh posebnosti in sposobnosti.

V mojih dosedanjih srečanjih z njim sem nemalokrat opazil, da je podobnost v najinem razmišljanju skoraj identična. Zato sem izredno srečen, da sem ga spoznal. Najino prvo srečanje je bilo neverjetno spontano in imel sem občutek kot da se poznava že od nekdaj. Dal mi je novo energijo za razmišljanja in moč za hojo po poti, ki jo hodim že lep čas.

Aleksandar verjame, da je ples nekaj, kar je nemogoče popolnoma odstraniti oziroma izolirati iz družbe in dogajanja v svetu. Pravi, da se ples razvija vzporedno s civilizacijo. Razvoj mode, novi izumi, filmi in nove zvrsti glasbe, zanimanje za druge države, osvajanja in vojne kot tudi razvoj tehnologije, vse to nedvomno vpliva na razvoj plesa in gibanja. Vsak ples se razvija v skladu z vsemi spremembami v družbi, sicer je obsojen na propad. Primeri za to so polke, menueti in drugi plesi, ki so vladali na veke, a se danes skoraj ne plešejo. Ples je skozi zgodovino ohranil svojo naravo: ona vodi človeka v posebno razpoloženje, osvobaja podzavest, omogoča uživanje v telesu in ne pozna starostne meje.

»Jaz sem že od nekdaj vedel kaj želim. Profesionalec se dokazuje vsepovsod in široko je njegovo polje. Ko znaš delati, ni meja. A vsi mi dobro vemo, kdaj nekdo dela dobro in kdaj ne. Tisti, ki to razume, prepoznava kvaliteto. To je kot pravi ali ponarejen parfum. Ni tu velike filozofije,« pove Aleksandar in še zaključi: "Danes se hitreje živi in ljudje pač nimajo potrpljenja za vse stvari. Vsaj jaz imam tak občutek. Mogoče napačno razmišljam, a vedno se držim tistega pregovora Galileja: Ne morete človeka naučiti, lahko mu samo pomagate, da se v sebi najde.«

Besedilo in foto: Dušan Vodlan