Pogovor s karateistko Kajo Budič z Dvorc

Brežičanka Kaja Budič, ki nastopa za karate klub Kolektor Idrija, se je kot reprezentantka udeležila svetovnega članskega prvenstva v karateju v Bremnu. Zanjo je bil to velik izziv, saj se je tovrstnega tekmovanja udeležila prvič in si želela, da bi s svojo borbo dokazala svoj trud, ki ga vlaga v karate.

Kako ocenjuješ svoje dosedanjo športno pot?Od malih nog sem trenirala atletiko in gimnastiko in šele kasneje pričela s karatejem. V karate klubu iz Brežic dajejo veliko poudarka na katah. Sama sem se videla bolj v borbah, kjer sem videla tudi svoj potencial. Nasploh so me v klubu in tudi drugod dokaj pozno prepoznali kot talenta v borbah. Da si želim ukvarjati z »moškim« in borbenim športom sem čutila že precej časa, to je pogosto občutil tudi moj brat, kateremu sem večkrat namenila kakšen udarec kar tako... Da sem končala v karateju, se lahko zahvalim spodbudi očeta, ki me je pripeljal v brežiški klub. Tam sem dokaj hitro napredovala a na nekem doseženem nivoju obstala in potrebovala sem nove izzive. Z odhodom na trening v Samobor, se mi je odprl nov svet. Na treningu v Brežicah sem bila vajena dveh spraring partneric, v Samoboru me je »pričakalo« njih trideset! Med njimi evropska prvakinja do 21 let, prvakov in podprvakov Hrvaške kolikor ti srce poželi. Ob mojem prihodu sem bila občutno med slabšimi. Sprejela sem izziv poletnih treningov 2x na dan, vsakodnevnih čez teden, ki se pričenjajo ob devetih in še kasneje. Kmalu sem bila opažena iz strani drugih trenerjev, tudi sama sem čutila izjemen napredek. Res je, da še nimam najžlahtnejših kolajn iz turnirjev in prvenstev, sem pa dekletom iz vrha vse bližje. Na enem izmed turnirjev sem denimo premagala slovensko in srbsko državno prvakinjo. Podobni podvigi in redna tekmovanja so mi pomagali pri uvrstitvi v državno člansko reprezentanco, 18 letom navkljub.

Kako je prišlo do sodelovanja s tvojim sedanjim klubom?Od februarja tekmujem v Sloveniji za klub Kolektor iz Idrije. Tam sem končala na podlagi poznanstva s tankajšnjo trenerko Patricijo Horvat, ki mi je stala ob strani na nekaterih tekmah in verjela vame že pred mojim prebojem. Z njo sva se zares dobro »kliknili«.Klub mi pomaga z plačili prijavnin na večino turnirjev, z njimi občasno odhajam tudi na večdnevne in vikend priprave. Izdatno so mi ob karate zvezi Slovenije pomagali tudi pri financiranju moje poti na svetovno prvenstvo. Individualna narava samega športa kot je karate pa mi omogoča treninge v precej bližjem Samoboru pod vodstvom Davorja Mrzaka.

Posebno poglavje v tvoji karieri je gotovo udeležba na minulem svetovnem prvenstvu v Bremnu?Dejansko sem z izpolnjenimi 18 leti šele letos prestopila v člansko konkurenco. Reprezentančni trenerji so na tekmah prepoznali moj napredek, mojo pripravo na boje in moj odnos do dela. V reprezentanco so me uvrstili kljub temu, da so bili moji rezultati nekaj slabši kot pri glavni konkurentki, saj so v meni prepoznali večji potencial. Z reprezentanco smo opravili kakovostne priprave v Žalcu, kjer smo se člani le te med seboj močno povezali. Na pot v nemški Bremen je celotna reprezentanca krenila z dvema kombijema dva dni pred pričetkom prvenstva. Stanovali smo v hotelu 15 min vožnje izven mesta z Ukrajinci, Švicarji... Zadnje treninge smo opravili kar na hodniku v hotelu. Moj nastop je sledil že prvi dan prvenstva v najvišji kategoriji nad 68kg. Sama sem po naravi sicer nekoliko lažja a mi dolgoročno priporočajo to kategorijo saj lahko izkoristim svojo hitrost proti močnejšim in težjim tekmovalkam. Le te imajo sicer prednost v primeru, da se med samo borbo preide v »klinč«. Trenutno imam nekaj težav s pridobivanjem dodatne teže, saj se moram pred tehtanji kar občutno »nažirati« s hrano in tekočino.

Kako je potekala tvoja borba?Pred tekmo nisem imela večjega pritiska, razen pozitivne treme. Nismo pričakovali večjih stvari, v boju z Ekvadorko se je vendarle pokazala priložnost. Po 10 sekundah borbe sem povedla, kasneje sva obe dobili točko po hkratnem zadetku in tako vodila z 2:1. Žal je po posredovanju njenega trenerja pri sodnikih dobila drugo točko, ob večji aktivnosti pa po koncu borbe še zmagovito.

Kaj pa družabno življenje na prvenstvu izven »tatamija«?Prvenstvo sem vsak dan preživljala v dvorani z ogledom drugih borb in vpijanjem novih spoznanj. Na prvenstvu je v času od 5.11. – 9.11.2014 nastopilo 900 predstavnikov iz 114 držav. Na finalih se je zbiralo tudi po 9.000 gledalcev. Presenetljivo so nosilci kakovosti v modernem karateju karateisti iz Irana in Egipta. V dvorano smo znali oditi že ob sedmih zjutraj in se v hotel vrniti ob enajstih zvečer! Sami smo si le za en dan za dve uri privoščili sprehod in spoznavanje mesta, eden izmed večerov pa smo si s člani drugih reprezentanc organizirali nekaj bolj živahen večer.

Kakšni so tvoji izzivi za naprej?Načrtujem študij kineziologije v Zagrebu, vozila se bom domov in na treninge v Samobor. Seveda cilji segajo na naslednja večja tekmovanja s poudarkom na svetovnih prvenstvih. Na njih si želim sestaviti več zmag vse do štirih ali petih kar bi pomenilo boj za kolajne. Zavedam se koliko sem še zadaj za najboljšimi. Prostora za napredek je še precej, ocenjujem ga tam do 30%, zavedam pa se, da bo le ta sedaj počasnejši. Želja je tudi sestava programa in ekipe, ki bi me popeljala na višji nivo. Tu ne bi smeli manjkati trener, fizioterapevt, dodatni individualni treningi, vse bolj sta pomembni prehrana in psihološka priprava.

Še kakšna za konec?Veliko se še imam za naučiti. Na enem izmed turnirjev sem recimo dobila za nasprotinco v finalu »malo buco« in v borbo seveda krenila z mislijo češ... »kaj bo pa ta meni...«. Ko mi je že v začetku prisolila eno okoli ušes... z nogo seveda... v borbi se še nisem dobro obrnila in bila v zaostanku s 7:0. Tekme je bilo zame seveda že konec, razočaranje navijačev in lastno pa neizmerno. Učne minute iz področja podcenjevanja nadvse dragocene za naprej...

L. Šebek