Rad teče tam, kjer se asfalt konča

Ultramaratonec Marko Stanič iz Rakovca pri Kapelah je športno pot začel z namiznim tenisom in rokometom, danes pa premaguje razdalje, ki si jih nekoč ni znal niti predstavljati. Član AK Brežice je postal zvest udeleženec zahtevnih trailov, na katerih preteče tudi 120 kilometrov in premaga več tisoč višinskih metrov.

Za 31-letnega Marka Staniča so bile športne poti sprva precej drugačne od tistih, po katerih danes premaguje več deset kilometrov. Začel je z igranjem namiznega tenisa v Kapelah, nato pa približno osem let igral rokomet za mlajše selekcije Dobove. Rekreativno je igral tudi nogomet, občasno pa je šel teč, vendar največ pet, mogoče deset kilometrov po ravnini. O današnjih podvigih takrat še ni razmišljal. »Takrat si nisem predstavljal, da bom kdaj tekel 100 ali 120 kilometrov,« pove. Prelomnica je prišla leta 2020, ko je začel z gorskimi teki. Njegova prva tekaška tekma je bil sicer še povsem ravninski nočni tek v Celju na 5 km. Ko so se po koronskih omejitvah tekmovanja znova začela, se je udeležil Šmarješkega teka, kjer je pretekel 18 kilometrov, tudi s precej zahtevnimi vzponi. »Ugotovil sem, da mi gre tek navkreber skoraj bolje kot po ravnem,« pravi. Od takrat je začel svoj športni hobi jemati vse bolj resno. Spremljal je gorske tekače po svetu, se pogovarjal z drugimi tekači in raziskoval, kako trenirati, kaj jesti in piti ter katera prehrana med dolgimi teki telesu najbolj ustreza. Pri tem se je povezal tudi z Markom Roblekom, znanim tekaškim podcasterjem.
 
Od prvih kilometrov do ultramaratonov

Trail oz. gorski tek je v zadnjih letih postal vse bolj priljubljen. Gre za disciplino, pri kateri se prepletata tek in gibanje po naravnem, pogosto zelo razgibanem terenu. Stanič je kmalu želel preizkusiti, kako daleč lahko gre. Najprej si je postavil cilj 25 km, nato 50 in še daljše razdalje. Po nekaj tekmah v Sloveniji se je hitro podal tudi čez mejo. V Avstriji je, denimo, premagoval trase, dolge 75 kilometrov, z okoli 4500 metri višinske razlike. Na Mozart Trailu je med 320 udeleženci zasedel 17. mesto. Med njegovimi zahtevnejšimi preizkušnjami je bil tudi 120-kilometrski tek v Kranjski Gori (Julian Alps Trail Run). Zadnje kilometre je zaradi izčrpanosti preživljal v stanju, ko se skoraj ni več zavedal dogajanja okoli sebe. Poseben izziv je bil 24-urni tek Ivanščice, najvišje gore v severnem delu Hrvaške. To je bil doslej njegov edini tek, pri katerem cilj ni bila določena razdalja, temveč čas. V 24 urah je pretekel približno 70 kilometrov in opravil kar 7000 višinskih metrov. Udeležuje se predvsem tekem serije UTMB World Series, katere finale poteka na slovitem Mont Blancu. Pred dvema letoma se je uvrstil celo na finalno tekmovanje, vendar ga ni mogel končati. »Osem mesecev priprav za pičlih deset kilometrov teka,« se spominja. Takrat se je zastrupil z vodo in zaradi težav ni bil sposoben nadaljevati.
 
Letos junija je nastopil na slovitem Lavaredo Ultra Trail v Italiji. Med skoraj 1500 tekači je zasedel 113. mesto, v svoji kategoriji je bil 30., med Slovenci pa drugi. Tekma pa se je zanj končala tudi s poškodbo gležnja. Prav tu se je pokazala pomembnost ekipe, ki ga spremlja na njegovih podvigih. Na tekmah ga praviloma spremlja najmanj pet ljudi, ki skrbijo za spodbudo, hrano in pijačo. Stalna članica spremstva je tudi Nataša Šušterič, prav tako trail tekačica, ki skrbi za fizioterapijo in regeneracijo. Stanič posebno zahvalo namenja še eni fizioterapevtki Lari Omerzu in nekaterim zdravnikom brežiške bolnišnice, ki so mu po junijski poškodbi pomagali pri hitri rehabilitaciji. Septembra je bil ponovno pripravljen za 50-kilometrski tek v Kranjski Gori.
 
Na sebi ima tudi šest kilogramov opreme

Dolgi traili zahtevajo precej več kot samo tekaške copate. Stanič ima med tekmo na sebi oz. s seboj približno pet ali šest kilogramov prtljage. Poleg hrane in pijače so del opreme prva pomoč, luči in druge potrebščine, obvezni pripomoček na trailih so tudi palice. Tudi prehrana je precej drugačna kot pri krajših tekih. Med tekom uživa gele, arašide, paradižnik, kumarice, banane in tudi juhe. Pije predvsem kokakolo, medtem ko se vodi raje izogiba. Pred tekmo si privošči veliko pic in testenin. »Treba je imeti do potankosti načrtovano porabo hrane in pijače, da ju ne zmanjka že dosti pred koncem teka,« pojasni. Na tekih nikoli ne posluša glasbe. Najtežji sta mu obdobje pred startom in prva ura teka. Ko pa enkrat pride v svoj ritem oziroma »svoj svet«, težav nima niti s pogovorom po telefonu. Teče v vseh vremenskih razmerah, tudi pri temperaturah do minus 17 stopinj Celzija. »Bolan nisem v bistvu nikoli, razen če sin kaj prinese iz vrtca. Februarja sem v kratkih hlačah in me ne zebe. Takšni teki človeka res utrdijo,« se nasmehne.
 
Čeprav je pretekel že izjemne razdalje, pravega maratona, dolgega 42,195 kilometra, še ni nikoli odtekel. »Mogoče ga bom kdaj, a to trenutno ni v mojih načrtih,« pravi. Bolj kot asfalt ga privlačijo gorske poti in bolj neokrnjena narava. Prav zato ga traili tako navdušujejo. Rad se udeleži tudi dobrodelnih prireditev, avgusta je kot tekač nastopil na dobrodelnem jamu v Tochki. Pomemben del njegove priprave je tudi psihična zbranost. Opaža, da mu tehnologija, predvsem telefon, pred tekmovanji povzroča več škode kot koristi. »Zadnji dan pred tekmo se čisto odklopim, telefon pogledam spet po teku,« pove. Ker trail tekme pogosto začenja zvečer, se čez dan poskuša predvsem spočiti in dovolj naspati.

Trenira tudi po službi ali pred nočno

Največkrat trenira sam, če pa je v družbi, se mu največkrat pridružijo Nataša Šušterič, Dejan Kramar in Anže Deržič. Za zahtevnejše tekme opravi tudi po 100 kilometrov treninga na teden, pri tem pa nabere od 3000 do 5000 višinskih metrov. Njegovi priljubljeni treningi so na Šentvidu, Velikem Cirniku in Stojdragi, pogosto se odpravi tudi na Sljeme. »Letos smo imeli na Cirniku 12 ur treninga v kosu. Z zagnanimi domačini smo se že nekaj dogovarjali, da bi v prihodnosti organizirali tudi trail tek,« pravi Stanič, ki se je minulo nedeljo udeležil tudi 1. Orlica trail teka. Tudi po službi, kjer je zaposlen v Krki kot operater, včasih najprej obuje tekaške copate, šele nato pomisli na počitek. Pred nočno izmeno pogosto naredi 15 kilometrov, da se »malo razteče«. Pri vsem tem mu veliko pomeni podpora partnerke, ki je prav tako tekačica, in obeh otrok. Pomembni so tudi njegovi zvesti podporniki: Krka, Brooks – dropin.si, GMT Events, TESI Bizeljsko, Gofar tisk, Roletarstvo Bajer in Strojne inštalacije Lokar Rado s.p.
 
Stanič se ne namerava ustaviti pri dosedanjih razdaljah. V prihodnosti si želi preizkusiti še daljše teke, že prihodnje leto pa ima v načrtu 170-kilometrsko preizkušnjo v hrvaški Istri. Njegova zgodba pa ni samo tekaška. Kot prostovoljni gasilec je bil letos del ekipe poklicnih gasilcev PIGD Krka Novo mesto, ki se je udeležila gasilske olimpijade v avstrijskem Eisenstadtu. Ekipa članov B je tam osvojila zlato medaljo. Tako svoje dolge teke združuje še z drugo vztrajnostno disciplino – gasilstvom. In čeprav so razdalje vse daljše, ostaja bistvo njegovega teka preprosto – rad je v naravi, rad ima izzive in vedno znova želi preveriti, kako daleč lahko pride.

Rok Retelj, foto: osebni arhiv

Prispevek je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 8. oktobra 2026.

#povezujemoposavje