Tokrat brez sončne kreme ali povratek posavskega Karantanca na domačo grudo

Pörtschach (Avstija) – Kapa in šal sta bili med mojimi spakiranimi stvarmi, ko sem se odpravljal na pot v sosednjo Avstrijo. Ob pogledu na aktualno vremensko napoved mi ni preostalo nič drugega kot, da sem med sicer silno opremo, ki krasi nas triatlonce, vzel s sabo tudi kakšno toplo oblačilo, kar tako za vsak primer. Kot član ŠD Posavje iz Krškega mi je bilo v čast, da sem kot edini predstavnik branil čast posavskega triatlona na letošnji prvi tekmi za pokal Alpe Adria.

Ob opremi je v potovalko romal še domač štrudl za energijo in poln želodec domače hrane – testenin pred odhodom. Štrudl, nacionalna jed naših jodlarskih sosedov, ki smo jo v preteklosti prevzeli in jo za svojo vzeli tudi Slovenci, je bila zraven dodane tudi z nekaj simbolike.

Po preživetju divjega finala nogometne LP pri prijatelju, sem se podal v že poprej popolnjen avto, ki me je v prvi etapi moje avstrijske odisejade popeljal v Ljubljano, kjer sem prebil noč. Nič kaj topel večer je še potenciral tremo, ki se me je lotevala. Spil sem si en Lidlov Red bull wanna be in okoli enih zaspal.

Pot čez LoiblpassLjubljansko jutro je napovedovalo vse kaj drugega kot deževno napoved. Boljše volje in z upanjem na podobno sceno čez Karavanke sem se odpravil na pot, ki sem jo zaradi zgodnje jutranjega dolivanja vode v moj telesni ustroj kar štirikrat prekinil pri obcestnem grmovju. Je za »odtakanje« v Avstriji predvidena kakšna kazen? Na srečo odgovora tokrat nisem dobil in po nekaj manj kot dveh urah vožnje sem se po prehodu čez prelaz Ljubelj pripeljal v Pörtschach ob Wörthersee.

Priprava na dirkoPotem ko sem opravil s chekiranjem, sem se podal na panoramsko vožnjo po tekmovalni kolesarski progi. Obetala je mešanico izjemno hitre vožnje s preudarno vožnjo v mini klančke. Čas za ogled okolice in naravne lepote avstrijskega s turizmom prežetega jezera. Proga ni obetala težjih preizkušenj potrebno bo le organizirati skupino in se peljati na moč.

Preverim start v plavalni del prireditve in temperaturo vode. Brrr... pričakovano mrzla... 16°C. Avstrijski prireditelji očitno nimajo v navadi na oglasni deski prikazovati poteka tekmovalne trase. Po nekaj vprašanjih ugotovim, da ta stvar sploh ne obstaja. Ok. Na kolesu najdem obrat, tekaška steza pa poteka po številnih kot labirint prepredenimi sprehajalnimi stezami. Moje zaupanje namenjam organizatorju, da me bo ustrezno usmerjal.

Plavalna očala za v smetiStartamo v treh baterijah. V prvi avstrijski silaki... poteka njihovo državno prvenstvo v sprint triatlonu. V drugi skupini dekleta enako... 40 se jih je zbralo... V tretji gremo internacionalci... Prideš v Avstrijo in tekmuješ s... Slovenci... Dobro. Smo na štartu, poziv za pol minute do starta... poizkušam si natakniti očala in... spriiiing... plastika poči... Hmmm? Možgančki delajo... Skočim do starterja z mikrofonom v roki... english bitte verstechen nicht... ich brauche new glasses... wasser glasses... po mikrofonu posreduje mojo prošnjo dalje... sam že študiram kako bo to brez očal šlo... vendarle mi eden izmed publike v teku prinese očala... medtem so bili že vsi v vodi... postavim se ob predstavnika iz Južnoafriške republike, kar na stopnicah čakava na start... in pok... gremo... Na začetku sem prvi... tukaj bi kar zaključil s tekmo... Pribremzam. Ok sem že zadaj... v redu je zdaj.... Noge trgajo le v začetku... potem... jih ne čutim več. V zaključku plavanja dohitim nekaj plavalcev... potencialna skupina na vidiku. Gremo na kolo...!

Kolo za v smeti in grem raje kar domovNa kolesu kar hitro ujamem sotekmovalca, ki ima nekaj več težav z zapenjanjem. Pridruži se mi... Po nekaj metrih se mu umaknem in... gre naprej... brez problema priklopim... ok... smo že zmagal... kmalu se nama od zadaj pridruži še eden in skupaj ulovimo še dva... super skupinca in ga teramo lepo dalje skupaj... zame odlično... Radost traja do prvega rondoja ob koncu prvega izmed dveh krogov. Sredi rondoja rahlo stisnem bremzo, zaslajdam... zgubim skupino... vstanem in šprintnem... sem blizu... a že skurjen... ne gre... damn... najraje bi šel kar domov...

Koliko ovc se pase ob avstrijskih jezerih?Se vozim sam in štejem ovce ob progi (nič preštetih)... Vendarle dočakam dva, ki me dohitita. Priključim... gre bolj počasi, se ozrem nazaj in gre ena grupa. Uletijo k norci vsi na nekih specialized bikih... asfalt kar topota od njih vrtenja koles... priključim... čez čas vidim, da vseeno ne letimo ravno... V miru se vozim zadaj v zavetrju in počivam do... istega rondoja, kjer še enkrat spustim... džabe da razlagam zdej... sej veste kako je...

Na teku spočit... edino dobro kar prenesem iz kolesa. Prvi krog boljši kot pred tednom na Ptuju, drugi že kar pogumno hiter a še vseeno rahlo zadržujem, tretji exploziven... leteč... Mojega prijatelja iz Južne Afrike odpihnem pred ciljem in se ves friški posvetim dobrotam, ki so jih za tekmovalce pripravili organizatorji.

Karantanije nismo osvojili, rondoji majhni težko zvozljiviZ Avstrijo in njihovimi triatlonci je tako. Precej boljši so v povprečju kot naši pobje. Nismo se ravno izkazali na lestvici uvrščenih. Bilo pa je nas Karantancev kar nekaj. Karantanije nismo osvojili, medaljo smo prejeli le med dekleti absolutno 3. mesto. S svojim nastopanjem bi lahko bil fantastično zadovoljen, če bi držal skupino, ki mi je bila pisana na kožo. Tako ostaja žal za izgubljenim. Po pregledu rezultatov in časov kolegov iz skupine sem ugotovil, da je bilo izgubljena kar minuta in pol! Šuml od Šebeka! Pejd pa se rondoje na pamet nauč... (pi-es v sloveniji imamo prevelke rondoje...)

Avstrija obljubljena dežela za njihove triatlonce in naše razvojnikeV Avstriji vlagajo v triatlon kar veliko truda. V roke sem prejel in na windscreenu imel pripetih kar nekaj letakov za dogajanje v triatlonu, teku, kolesarjenju čez celotno poletje in to samo za tale del Kärenten z Wörtherseejem. Triatloncem v Avstriji res ni dolgčas. Predstavniki lokalnih oblasti so vsepovsod slikani ob zmagovalcih. Tu vedo kaj je to turizem in promocija. Po tekmi sedim ob jezeru in razmišljamo kako lepo je. Spomnim se naših raziskav o razvoju posavskega turizma in sanjah, da imamo v Posavju ne vem kaj za ponudit. Živele zidanice in pijanski turizem!!! V Avstriji je na vsakem koraku čutiti podjetniški odnos, ko si na športni prireditvi, v trgovini, ko odpreš njihovo revijo, časopis... Pri nas pa je na vsakem koraku čutiti prilagajanje razpisov posameznim subjektom, samosebi všečne prazne strategije brez konkretnih praktičnih projektov na terenu, podjetniškega odnosa, EU sredstva pa mečemo skozi okno...

Gremo nazaj čez Loiblpass na rodno grudo... nerad a vseeno s polnimi občutki in željo, da nekaj naredimo na področju športnega turizma v Posavju...

Luka Šebek, član ŠD Posavje