Časopis za pokrajino Posavje
22.09.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Vsi v družini bi boksali, pa bo kar odprl klub

Objavljeno: Nedelja, 06.09.2020    Rubrika: Ostali športi Redakcija
Sašo Vaš

Sašo Vaš – Shony (foto: osebni arhiv)

Sašo Vaš – Shony je v zadnjem času znan kot odličen pozavnist v Big bandu Krško, a gre tudi za predanega športnika, ki se z borilnimi veščinami ukvarja skoraj 30 let. V začetku septembra je v Posavju, natančneje v Spodnji Pohanci, odprl klub borilnih veščin z imenom Fight Club Shony.

V svoji tekmovalni zgodovini se je preizkusil v taekwondoju, K1 kickboxingu, jiu-jitsu in karateju, v katerem je dosegel največje tekmovalne uspehe – vrsta naslovov državnega in pokalnega prvaka, 3. mesto na članskem svetovnem pokalu, polfinale evropskega prvenstva ... Leta 2002 je diplomiral na Fakulteti za šport in se zaposlil v Šolskem centru Krško – Sevnica kot športni pedagog, kjer dela še danes. Dolga leta je vodil Karate klub Triglav, takrat najuspešnejši klub v ženski konkurenci pri nas. Ustanovil je Klub borilnih športov Rajhenburg in  Klub tajskega boksa Krško, vrsto let predaval na seminarjih za šolanje trenerjev, bil je kondicijski trener in trener ženskih državnih reprezentanc. Na trenerski poti je sodeloval z nekaterimi najboljšimi reprezentancami sveta in svoje znanje delil na seminarjih na mednarodnih univerzah. Poudarja, da je moto novega kluba 'Train With Respect, Fight With Honour' (Treniraj s spoštovanjem, bori se s častjo, op. p.). Odziv je že na samem začetku nad pričakovanji, več informacij pa dobite na fightclubshony@gmail.com.

Kaj je botrovalo vrnitvi v svet borilnih veščin? Ne nazadnje smo te zadnja leta srečevali predvsem na glasbenih odrih …
 
Z borilnimi veščinami sem takrat prekinil iz dveh razlogov. Rodil se mi je sin in ko je bil majhen, nisem mogel 'folgat' napornega tempa. Drugo je bilo, da sem se preselil v Brežice in sem si vzel čas za nek premor. Sedaj je starejši sin star že deset let in me že lep čas nagovarja, naj ga naučim boksati, pa tudi žena si želi tega (smeh, op. p.). Rekel sem: Če si želita, pa še 'tamala' dva pridno boksata, potem je najboljše, da odprem klub in znotraj kluba gojite svoje veselje. Drugi razlog pa je, da me v vseh teh letih, odkar sem se umaknil s področja športa, ljudje konstantno kličejo in nagovarjajo, kdaj bom nekaj spet naredil. Glede na to, da sta otroka že toliko zrasla, da se to dá, sem se odločil, da pač nekaj ukrenem.
 
Kaj t. i. fightclub lahko ponudi Posavju?
 
Fightclub bo zajel nekaj, kar v Posavju in na Dolenjskem praktično sploh ne obstaja. Taekwondo klub je najbližje v Zagorju, boksa pri nas praktično ni. Boksarski del je osredotočen na vzgojo mladine od 5. razreda osnovne šole dalje ter na kvalitetno rekreacijo za odrasle. Taekwondo je nova panoga v našem okolju, a gre le za olimpijsko panogo, v kateri tekmuje 210 držav. Namenjen je otrokom od 1. razreda dalje, vsem osnovnošolcem. Za odrasle bo najbrž malce pretežak, ker se ne bodo mogli tako učinkovito raztegniti. Ker sem karateist, karateja namenoma nisem dal v ponudbo. Že pet let učim tekmovalce v Karate klubu Brežice in nisem želel nelojalno posegati v ta del.
 
V Sloveniji na boks mnogi še vedno gledajo kot na pretepanje in ga povezujejo z agresijo. Kakšen šport je boks v resnici, komu bi ga priporočal?
 
Vsak, ki pomisli nanj, ima v glavi Mohameda Alija, Parkinsonovo bolezen in 'krvave knockoute', dejstvo pa je, da je po svetu to ena najbolj priljubljenih rekreativnih disciplin. Rekreativni boks je izredno varen, veliko bolj varen od vseh iger z žogo. Vse stvari se učiš dogovorjeno, možnost poškodb je izločena, vsake stvari se lotevaš postopoma. Dokazano je, da je to ena najbolj kalorično zahtevnih disciplin za oblikovanje telesa, odlična za antistres in super vpliva na samozavest. Omejitev ni, vabljene tudi ženske.
 
Najmlajše boš uril v taekwondoju. Je morda slika današnje mladine povod, da bi nanje želel prenesti svoje znanje o omenjeni disciplini?
 
V današnji družbi so vsi preveč za računalniki, telesne sposobnosti otrok so vedno slabše. Otroci od 4. do 6. leta so najbolj učljivi in ravno v tem obdobju ta disciplina izstopa, element dinamike je bolj poudarjen kot v drugih borilnih veščinah. Ogromno se naredi na koordinaciji, agilnosti, timingu v zraku, hitrosti, vzdržljivosti ... Poudarjen je vzgojni element ter red in disciplina. Skratka, dobra protiutež za današnji lifestyle.
 
Kakšna je dolgoročna vizija kluba? 
 
V roku petih let imam željo, da ustanovim olimpijski borilni center. To pomeni borilni center, v katerem bi se gojile borilne veščine, ki so na programu olimpijskih iger. To so karate, taekwondo, boks … V njem bi bil tudi center priprav reprezentanc, da tam gojimo svoje morebitne bodoče olimpijce, hkrati ponudimo tudi znotraj teh panog kvalitetno rekreacijo za starejše, ki je praktično ni. Glede na to, da je prijav v klub že na samem začetku več kot 40, bodo na dolgi rok seveda potrebni še novi trenerji.  
 
Kaj pa so borilne veščine prinesle v tvoje življenju, kako so te oblikovale?
 
Imel sem zelo težko otroštvo, večina ljudi, ki me pozna, ve, kakšna je bila zgodba z mojim očetom in družino. Če ne bi zašel v borilne športne, vprašanje, kam bi me zanesla pot. Dale so mi vse, kar sem rabil, da se spravim na pravo pot. Če je v življenju še kaj več od tega, ne vem. Pomagale so mi čez vse preizkušnje, naučile so me, da sem odvisen sam od sebe, da svoje nagrade dobim sam in da svoje kazni sprejmem sam.
 
Gojiš ljubezen do športa in ljubezen do glasbe, se ti dve lahko dopolnjujeta?
 
Šport in glasba se sigurno dopolnjujeta, sta identična, lepa, zelo zahtevna, če se z njima začneš ukvarjati na nekem višjem nivoju. Vse zakonitosti dobrega 'performancea' sta pri obeh enaki. Razlika je le v fizičnem naporu. Glede na to, da zjutraj poučujem v šoli, popoldan poučujem spet v športu, je meni glasba protiutež in stvar, ki je dejansko samo moja, moj ventil. To imamo pač v genih, bilo bi že čudno, če se ne bi ukvarjal z njo …
 
Simon Uršič

Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam