​Včasih je uživala v zraku, zdaj na kolesu

Na iztekajoči se zimski olimpijadi v Pekingu Posavje sicer nima neposrednega zastopstva, smo se pa ob izjemnih uspehih naših smučarskih skakalk na čelu z Uršo Bogataj in Niko Križnar spomnili na nekdaj uspešno in obetavno smučarsko skakalko Vesno Alegro (zdaj že Baznik), ki je pred dobrim desetletjem skupaj s svojimi takratnimi kolegicami orala ledino tega športa v Sloveniji.

Danes 30-letna Vesna dela kot zdravstveni tehnik v ZC Aristotel v Krškem, sicer pa z možem Rokom ter sinčkoma Naijem in Tianom, starima šest in štiri leta, uživa običajno družinsko življenje v Velikem Podlogu. Rodila se je sicer v vasi Gunte nad Krškim, kjer je že pri okoli desetih letih skupaj z bratom Valterjem (ima še mlajšo sestro Simono) začela skakati na smučeh na domačem travniku, nato pa na bližnji skakalnici v Spodnjih Dulah pod okriljem Športnega društva Gora. Hodili so na tekme po številnih slovenskih krajih, Vesno, ki je dosegala dobre rezultate in kazala potencial, pa so kmalu začeli vabiti v večje slovenske klube. Za odhod v bolj perspektivno skakalno okolje, ljubljansko Ilirijo, se je odločila šele po srednji šoli, trenirala pa je pod vodstvom nekdaj slovitega češkega skakalca Jaroslava Sakale, zato so veliko časa preživeli na pripravah in tekmah v njegovem domačem Frenštatu, pa tudi v avstrijskem Beljaku. »Klub postane tvoja druga družina, ki se ji povsem prepustiš, veliko je odrekanja pri hrani, zabavi ipd., to je povsem drugačno življenje,« pojasni sogovornica, katere skakalne kolegice so bile znane smučarske skakalke, vse po vrsti reprezentantke, Špela Rogelj, Eva Logar, Maja Vtič, Katja Požun itd. »Največjo podporo sem imela v družini, predvsem v očetu Stanetu, ki me je z velikim veseljem spremljal vsepovsod,« se spominja Vesna, ki je osebni rekord (97,5 m) zabeležila na skakalnici v Kranju, na najvišji ravni pa skakala na tekmi celinskega pokala v Ljubnem. Njeno športno pot je pri 21 letih prekinil hud padec na poletni tekmi na plastični skakalnici na Češkem. »S trenerjem sva se dogovorila, da me spusti z vrha zaletišča. Ko sem odrinila z mize, sem pod sabo začutila zračno blazino, a je neslo predaleč, zato sem se ustrašila, se postavila pokonci in padla na hrbet, pri čemer sem si poškodovala vretence,« opiše usodni skok, po katerem se ni več vrnila v skakalni šport … »Še enkrat bi šla po isti poti, morda bi le malo prej šla v boljši in večji klub, kjer bi imela boljše pogoje za napredek,« zaključi ta del svojega življenja.
 
Našla je nove izzive
 
Smučarske skoke, zlasti seveda ženske, seveda še vedno spremlja, čeprav jih je po poškodbi, jezna sama nase, sprva s težkim srcem. Nedavne olimpijske tekme je gledala na smučanju v Kranjski Gori in pri tem 'dihala' skupaj z našimi skakalkami. »Ko se one smejejo, se tudi jaz smejem, ker točno vem, kakšne občutke imajo. Slavili smo, kot da smo z njimi,« se še vedno počuti povezana s svojimi kolegicami, ponosna, da je bila del te zgodbe, ki je vrhunec dosegla v Pekingu. Tudi sama je v mladosti sanjala o nastopu na olimpijskih igrah, a ker je bila njena usoda drugačna, je v življenju pač našla druge izzive. Novo strast je najprej našla v vožnji z motorjem, v zadnjih letih pa v kolesarjenju. »Tako kot sem se nekoč počutila, ko sem si dala smuči na ramena in se odpravila na skakalnico, se zdaj počutim, ko sedem na kolo,« pravi. Malo v šali, malo pa zares doda, da kar malce obžaluje, da se ni po vzoru svojega skakalnega kolega Primoža Rogliča prej in resneje usmerila v ta šport. Tudi z družino živijo zelo športno, otroka hodita na judo in zelo rada smučata, a je zdaj še prezgodaj reči, kam se bosta usmerila. Morda tudi v smučarske skoke, za katere Vesna obžaluje, da niso v naših krajih bolj razviti, saj verjame, da ima veliko otrok talent zanj, le ustrezne pogoje, da bi ga razvili, bi potrebovali.
 
Peter Pavlovič

Članek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.