​Velika noč – praznik upanja

Današnja velika noč je največji krščanski praznik, s katerim se je zaključilo velikonočno tridnevje (veliki četrtek, veliki petek in velika sobota). O pomenu velikonočnih praznikov, različnih vidikih praznovanja in njegovi komercializaciji smo se pogovarjali s sestro Emanuelo Žerdin iz skupnosti Frančiškank Brezmadežnega spočetja na Resi.

Velika noč velja za največji krščanski praznik, saj, kot pojasnjuje s. Emanuela, »obhajamo spomin na dogodek, ki je spremenil svet in je temelj naše vere – Jezusovo vstajenje od mrtvih. To je največji čudež naše vere. Največji strah, največja negotovost, največja groza človeka je smrt, dejstvo, da bomo vsi nekoč umrli in izginili, ne bo nas več! In Jezus Kristus je edini med vsemi verskimi ustanovitelji, ki je vstal od mrtvih, ko je že bil pokopan v grobu. Zato apostol Pavel napiše: Če pa Kristus ni vstal, je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera (1 Kor 15,13). In takoj zatem zatrdi: Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvina njih, ki so zaspali (11 Kor 15,20). In od tistega vstajenjskega jutra v nedeljo je krščanska 'revolucija' vstajenja od mrtvih zaobjela ves svet vse do danes.«

Radi bi živeli večno …

Velika noč torej prinaša sporočilo zmage življenja nad smrtjo. Naša sogovornica je prepričana, da je to sporočilo v današnjem času še vedno aktualno oz. morda še bolj kot v preteklosti. »To, kar imamo, ne da smo se za to trudili, ne da smo za to kaj plačali, je prav naše življenje. Od svojih staršev smo prejeli ta edinstven dar in ga ne moremo nikoli ponoviti. Živimo le enkrat, ni popravnega izpita,« poudarja. A v današnji družbi se kot uspešno življenje smatra življenje brez bolezni in bolečin, polno denarja in užitkov, ugotavlja, zato o smrti neradi in malo razmišljamo. »Smrti danes ni – o tem resničnem koncu življenja se ne pogovarjamo, zelo bežimo od vseh pogovorov o umiranju, pogrebe opravimo hitro, če le mogoče z žaro, da ja nič ne spominja na spreminjanje telesa in izginjanje naše podobe,« ugotavlja redovnica. »Radi bi torej večno živeli, a ne vemo, kako, zato hodimo po vseh mogočih lažnih poteh in sledimo številnim lažnim prerokom, ki nam obljubljajo nemogoče – da bomo živeli dolgo, da bomo večno mladi, da smrti ne bo! A smrt se dogaja, je tu ob nas in pri nas, pa zato doživljajo ljudje toliko psihičnih in duševnih težav, ker se vedno znova srečujejo z minljivostjo, kar jih žene v obup in samomore … Radi bi bili gospodarji življenja in smrti, a nismo in nikoli ne bomo, zato smo kljub vsem ugodju nesrečni.«

Ob tem se postavlja tudi vprašanje o človekovem dostojanstvu in o vrednosti človekovega življenja, opozarja sestra: »Ali smo nekaj vredni le takrat, ko smo proizvajalci in ko smo sposobni zaslužiti denar? Kaj pa stari, invalidi, otroci, ljudje s posebnimi potrebami? So oni tudi kaj vredni? Kristus je prišel odrešit vse, posvetil je vsako življenje in nas naučil, da smo vsi ljudje vredni in dragoceni prav zaradi tega, ker je on, Božji Sin, za nas umrl, ker nas tako ljubi.« Svoje in tuje življenje moramo torej spoštovati in ga sprejeti kot dragocenost, »ki jo moramo zaužiti, saj se današnji dan ne bo nikoli vrnil, saj se življenje ne vrača na začetek, ampak se izliva v konec«.

Velika noč kot 'kulinarični praznik'

Praznovanje velike noči se v 21. stoletju vse bolj povezuje s hrano oz. z blagoslovom velikonočnih jedi – šunke, potice, jajc, hrena … »Tu se vidi, kako smo moderni ljudje, tudi kristjani, od duhovnega bistva odšli v telesno uživanje, a pozabili, da je blagoslov jedil in velikonočni zajtrk brez prave velikonočne vsebine le eno – jesti, jesti in se najesti,« je kritična videmska frančiškanka, po rodu Prekmurka, »a blagoslov hrane je nastal prav z željo, da bi duhovno vsebino velike noči pretočili v nekaj vidljivega, lepega, v druženje in skupnost, ki se med seboj spoštuje, se skupaj veseli in skupaj praznuje.«

Ob tej priložnosti ni odveč spomniti na simboliko velikonočnih jedi: »Šunka predstavlja Jezusovo telo, ki je bilo za nas, grešnike, darovano na križu; potica ali kruh nas spominja na Jezusovo trnovo krono, na trpljenje in ponižanje, ki ga je Božji sin zaradi ljudi sprejel za nas; pirhi – jajčka, ki so bila nekoč vsa rdeča – nas spominjajo na kaplje Jezusove krvi, s katero nas je Kristus odrešil. Kot ostri žeblji, s katerimi so Jezusa pribili na križ, so v košarico položene tudi korenine hrena.« Seveda imajo različni kraji in območja pri tem razne dodatke in posebnosti. »Odrešenjsko trpljenje je prineslo naše odrešenje, a kristjani so nekoč po postnih dneh z velikim veseljem sedli k mizi, polni dobrot. Danes je premalo zavedanja odpovedi, ki jo prinese post, in mogoče tudi zato rabimo mnogo dodatkov, ker se ne znamo veseliti okusa kruha, jajčk, hrena … brez vseh dodatkov,« meni sogovornica.

Od kod velikonočni zajček?

Tako kot božični prazniki so tudi velikonočni že nekaj časa 'tarča' komercializacije in tudi vanje so vdrli naši tradiciji tuji običaji, kot je denimo velikonočni zajček. »V otroštvu nismo nikoli imeli zajčka kot simbola velike noči in meni še danes ni jasno, zakaj je zajček tako pomemben. Nekateri pravijo, da zaradi stare nemške zgodbe o siromašni materi, ki svojim otrokom ni mogla kupiti hrane in daril, zato je pobarvala jajca in jih skrila v vrtu. Otrokom je povedala, da je zunaj skrila presenečenje, in pohiteli so na vrt. Nenadoma pa se je med jajčki pojavil zajec. Malčki so sklepali, da jim je ravno on prinesel barvita darilca,« pojasnjuje s. Emanuela. Zajec je bil sicer že od nekdaj povezan z življenjsko močjo, energijo in – zaradi svoje sposobnosti hitrega razmnoževanja – predvsem s plodnostjo. Simboliziral je tudi cikličnost življenja in vrnitev svetlobe po dolgi zimi. Zajec danes spada med najbolj razširjene velikonočne motive, zlasti v zahodni Evropi in severni Ameriki. Postopoma je našel pot tudi k nam, predvsem po zaslugi čokoladne industrije, reklam in popularne kulture.

Upanje v zmago dobrote in resnice

Za konec pogovora priljubljeno redovnico prosimo še za velikonočno sporočilo, namenjeno tako tistim, ki veliko noč praznujejo kot krščanski verski praznik, kot tistim, ki jo praznujejo bolj kot del izročila in kot praznik srečevanja ob polni mizi dobrot. »Kristjani vemo, da brez velike noči, brez Jezusovega vstajenja, naša vera nima smisla, je le obred in tradicija. Na velikonočno nedeljsko jutro pa se je izpolnilo, kar je Jezus že prej rekel. On je res pred nami kot vstajenje in življenje,« pove in doda misel papeža Frančiška: »Velika noč je vir in razlog našega upanja. Če nam bo uspelo zavedati se te resničnosti, nas bo vsakdanje življenje manj utrudilo, manj bomo ujetniki kratkotrajnosti in bolj bomo pripravljeni hoditi z usmiljenim srcem po poti odrešenja.« A velika noč je praznik za ves svet in za vse ljudi, nadaljuje: »V svetu, kjer s skrbjo spremljamo širjenje vojn, sovraštva in nasilja nad ljudmi, je praznik Jezusovega vstajenja od mrtvih nepremagljivo upanje v zmago dobrote in resnice, v zmago sočutja, usmiljenja in ljubezni.«

Zato: »Če nas karkoli nagovori v teh prazničnih dneh, potem se zavedajmo, da je en grob ostal prazen. Iz teme tega praznega groba je rojeno jutro, ki ne pozna večera, je dan, ki se ne bo nikoli končal z nočjo, ker je smrt premagana in kjer sije sonce večnosti!«

Peter Pavlovič

Članek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.