Časopis za pokrajino Posavje
27.11.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

​Željko Pleša, Moj družinski zdravnik 2021: Če se hočete pozdraviti, nekaj spremenite pri sebi

Objavljeno: Četrtek, 11.11.2021    Rubrika: PANORAMA Redakcija
MOJ DRUŽINSKI ZDRAVNIK 2021_Željko Pleša, dr. med., spec. splošne medicine (foto Aleš Beno)_2

Željko Pleša, Moj družinski zdravnik 2021

Zdravnik Željko Pleša, dr. med., spec. splošne medicine, ki že 18 let dela v Zdravstvenem centru Aristotel v Krškem, je septembra v akciji Moj zdravnik, ki jo je že 25. leto organizirala revija Viva, Medicina & ljudje, osvojil naziv Moj družinski zdravnik 2021. Prihaja iz obmejnega hrvaškega kraja Harmica, začasno pa živi pri tašči (njegova žena je Slovenka) v Rigoncah, tako da je na nek način ne le zaradi delovnega mesta, ampak tudi zaradi bivališča – Posavec.

Ko sem se z vami dogovarjal za ta pogovor, me je presenetilo, da nimate mobitela. Kako vam uspeva živeti in delati brez njega?
Malo se 'švercam' preko žene, ki ima mobitel, sicer pa funkcioniram s pomočjo navadnega telefona in elektronske pošte. Računalnik uporabljam le v službi, doma morebiti le Skype, da se slišim s sinom. Tudi televizijo gledam kolikor se da malo, prav tako ne nosim ure. Ta tempo, ko se nikoli ne ustaviš, požira človeka, potrebujemo pa čas, da se umirimo. V medicini so stresne situacije in takrat moraš biti umirjen, če si nervozen, pacienti to takoj začutijo.
DSC_0379
 
Zakaj ste postali zdravnik? Kot sem prebral, ste se sprva želeli specializirati iz pediatrije, nato pa ste pristali v družinski medicini ...
Ko sem se vpisoval na fakulteto, so me zanimale veterina, farmacija in medicina, vlogo sem dal na vse tri fakultete in bil sprejet na vse tri. Oče mi je rekel: Zanimajo te živali in ni večje živali od človeka. Tako sem se odločil za medicino, ki je postala moje življenje. Moja prva želja je bila specializacija iz pediatrije, vendar so se stvari obrnile tako, da sem se usmeril v družinsko medicino …
 
Kaj odlikuje dobrega družinskega zdravnika, najbrž ni dovolj le široko strokovno znanje, kajne?
Najbolj pomembno je, da pacienta poslušaš, treba je biti empatičen, in holistična obravnava pacienta – kot človeka, delavca, očeta, družinskega člana … Seveda je pomembno tudi strokovno znanje in kilometrina, z leti pridobivaš izkušnje.
 
Pravite, da ima družinski zdravnik veliko odgovornost, saj lahko pacient ob vaši napačni začetni diagnozi izgubi veliko dragocenega časa za zdravljenje …
Seveda, saj se v tem primeru izgubi v labirintu medicine … Vedno pravim, da je medicina vesolje. Osnovne stvari moraš poznati, če pa v kaj nisi prepričan, se moraš posvetovati s kolegom, prebrati strokovno literaturo …, ter nato pacienta poklicati nazaj in ga pravilno usmeriti naprej. Obstaja pa tudi t. i. šesti čut, jaz v to verjamem in mislim, da mi to pri delu ogromno pomaga.
 
Naši bralci pogosto opisujejo velike razlike med družinskimi zdravniki po odnosu do napotitev – nekateri zelo redko napotijo naprej k specialistu oz. težko izdajo napotnice, drugi urgirajo veliko prej. Zakaj po vašem mnenju take razlike?
V principu bi morali 80 do 85 % zadev rešiti na ravni družinske medicine in čim manj pacientov napotiti naprej. V primeru, da sumiš na neko bolezen, lahko določene stvari narediš sam, torej opraviš diagnostiko, npr. ultrazvok, rentgen, CT ipd. Če presodiš, da bo treba pacienta poslati naprej, ga lahko tako obdelanega 'serviraš' specialistu, s čimer zmanjšaš delo na sekundarni in terciarni ravni. Mlade zdravnike je strah, ker včasih ni prave komunikacije z višjimi ravnmi medicine in najslabše je delati pod strahom. Pacienta napotiš dalje, če presodiš, da nekaj ni v redu in ni več v tvoji pristojnosti. Včasih izkoriščamo tudi urgentne postopke, v katere skozi 'mala vrata' vrinemo pacienta, da se izognemo dolgim čakalnim dobam.
 
Opozarjate, da veliko časa izgubljate z (nepotrebno) administracijo, kar gre na škodo časa za paciente.
To je vse večja težava, ker je obremenjenost z administracijo res velika. Osnova komunikacije s pacientom je, da človeka poslušaš in ga gledaš v oči, če pa moraš vmes gledati v računalnik, mi je zoprno. Kolikor koli se Zavod za zdravstveno zavarovanje in zavarovalnice trudijo olajšati postopke z e-napotnicami in e-recepti, je to vse delo z računalnikom in po mojem ne bi smela spadati v pristojnost zdravnika.
 
Kakšen je vaš pristop do ljudi, ki očitno ne živijo zdravo, od vas pa pričakujejo, da jim ponudite nek enostaven recept za zdravje? Poudarjate pomen pogovora, ne ukazovanja oz. avtoritete …
Osnova je pogovor na podlagi argumentov. Osnova zdravja je zdrav življenjski slog. Meni je najlažje predpisati zdravila, vi pa potem delajte, kar hočete. Ljudem povem, da brez veze jemljejo zdravila, ki imajo lahko stranske učinke, poleg tega veliko stanejo. Če se hočete pozdraviti, raje nekaj spremenite pri sebi. Poskusim pokazati neko piramido zdravljenja od dna proti vrhu in večina ljudi potem pristane na to. Vemo, da bi lahko 40 % rakavih in srčno-žilnih obolenj lahko preprečili z zdravim življenjskim slogom. Torej bi lahko od desetih bolezni štiri sami preprečili – to je neverjetno! So pa to stvari, v katere bi se morala vključiti država s preventivnimi programi za zdravo življenje.
 
Z epidemijo koronavirusa se je zdravstveni sistem precej zaprl, mnogi imajo težave z dostopom do zdravstvenih storitev. Opažate to tudi vi, prihaja zaradi tega do zapoznelih diagnoz in posledično manj uspešnega zdravljenja?
Na žalost da. Pravim, da smo vrgli bumerang, ki se bo vrnil nazaj in nas treščil v glavo. Sam covid ne bo naredil toliko škode in povzročil toliko smrti, kolikor bo to povzročila nedostopnost zdravstvenega sistema. Zakaj se pritiska na paciente, da se cepijo? Res je, da tudi po cepljenju pacient lahko zboli in majhen delež jih lahko pristane tudi na respiratorju, torej to ni 100-odstotna zaščita, poleg tega obstajajo tudi stranski učinki cepiva. Vendar pa pacienti s covidom zakrčijo bolnišnice in vse drugo ne funkcionira. Pri vseh drugih boleznih lahko daš pet pacientov v eno sobo, pri koroni zaradi nalezljivosti to ne gre in vse drugo čaka zaradi hospitaliziranih pacientov s korono. Po drugi strani se trudimo, da paciente pogledamo, saj je vsak spregledan pacient katastrofa, po telefonu ali po mailu je to težko. Treba je poznati svojega pacienta in imeti veliko izkušenj.
 
Ravno v povezavi s cepljenjem proti covidu-19 oz. zlasti zaradi različnih pogledov nanj je v zadnjem času precejšen upad zaupanja ljudi v medicino in znanost nasploh. Se tudi vi soočate s tem?
Da, to zdaj doživljamo prvič. Ko se je začela pandemija, se je celoten sistem podrl in začela je prihajati tona dezinformacij. Danes ljudje brez težav jemljejo ogromno zdravil, npr. proti krvnemu tlaku in maščobam, ki imajo zelo velike stranske učinke. Vsako cepivo ima stranske učinke, tudi cepiva prosti otroškim boleznim proti gripi, vendar se je v zvezi s korono ustvarila takšna psihoza, da se ljudje enostavno bojijo. Žal obstajajo tudi smrtni primeri, ampak v Sloveniji vsako leto umre pet, šest ljudi tudi zaradi pika čebele ali sršena, ker so nanje alergični. Statistično gledano med 100 tisoč ljudmi, ki zbolijo s covidom, jih 200 dobi tromboembolijo, med 100 tisoč cepljenimi pa eden. To pomeni 200-krat večjo možnost za trombozo, če zboliš kot pa, če se cepiš. Ko me ljudje vprašajo, kakšno je moje mnenje, povem, da sem se cepil in cepil tudi svojo družino. Večina to sprejme. Ravno včeraj smo cepili gospo, ki se je nekaj mesecev tega bala, zato je nisem pustil takoj oditi domov in smo se nekaj časa pogovarjali z njo. To je to, nimamo izbire.

Mesec oktobra je bil mesec boja proti raku. Ste med svojim delom opazili, da število rakavih obolenj narašča?
To je težko reči. Zdi se mi sicer, da je z leti rakavih obolenj več, imam pa občutek predvsem, da se jih kasneje odkriva, saj se ljudje bojijo iti k zdravniku. Največja težava je torej predvsem pozna diagnostika, povezana tudi z dostopnostjo sistema.
 
V kakšni kondiciji je po vaši oceni slovensko zdravstvo?
Slovensko zdravstvo ima zelo dobre določene stvari, družinski zdravniki imajo širšo možnost delovanja in večjo pristojnost kot recimo na Hrvaškem. Škripa bolj na ravni zdravstvenega sistema in njegove organizacije. V pandemiji, kolikor koli se ga kritizira, se je slovensko zdravstvo zelo dobro znašlo, veliki zdravstveni sistemi so imeli večje težave, ponekod je prišlo do popolnega razpada sistema. Zdravstveni sistem zna biti še vedno krut, ker prevladuje zame neumno mnenje, da mora zdravstvo služiti denar. To ne deluje nikjer v svetu. Zdravstvo porablja denar in več kot ga imamo, bolj kvalitetno lahko delamo. Lahko izboljšaš organizacijo, ne moreš pa varčevati.
 
Koliko vam pomeni priznanje Moj družinski zdravnik, ki ga imate obešenega na steni v ambulanti?
Moram povedati, da sem se kar razjokal, ko sem izvedel zanj. To je največja čast in nagrada, ki sem jo lahko kot človek in zdravnik doživel. Vsa čast reviji Viva za organizacijo tega izbora. Ko se je začela pandemija, so ljudje ploskali zdravnikom, pa bolnice sploh niso bile polne, zdaj, ko so povsem polne in je zdravstvo pred kolapsom zaradi fizičnih in psihičnih obremenitev, pa dobivamo pošto z grožnjami proticepilcev, prihaja do napadov na zdravnike. Potem pride do takšnega izbora, ob katerem začutiš, da obstaja nekdo, ki ceni zdravnike in to mi ogromno pomeni. Verjetno nisem najboljši zdravnik v Sloveniji, saj številne kolegice in kolegi pošteno in strokovno opravljajo svoje delo, vendar so pa moji pacienti najboljši v Sloveniji, saj so mi izkazali takšno čast. Prišel sem delat iz Hrvaške, sprejeli so me brez predsodkov, pomagali so mi pri slovenščini in mi dali maksimalno podporo. Večina mojih pacientov je starejših in ne uporablja telefonov, pa je bilo vseeno toliko glasov zame. Kar kurjo polt dobim …
 
Kako vi osebno skrbite za vaš imunski sistem, saj je tudi vaše delo precej stresno?
Veliko sem fizično aktiven, pazim pri prehrani, ne kadim, alkohol pijem le ob zelo posebnih priložnostih, kar se tega tiče, maksimalno skrbim za svoje zdravje. Pojem veliko sadja in zelenjave, nekajkrat na teden jem vegansko, kar sem obljubil sinu, ki je vegan.
 
V Zdravstvenem centru Aristotel delate že 18 let, torej najbrž poznate že veliko ljudi in tudi krajev v našem okolju. Kakšno se vam zdi življenje tukaj v primerjavi recimo z Zagrebom?
V Sloveniji sem najlepše stvari doživel v Krškem. Težava tega okolja je, da je v njem veliko starih, osamljenih ljudi, ki jih otroci redko obiskujejo. Med mladimi je težava kajenje in uživanje alkohola. Večjih razlik v življenju ne opažam, ljudje tukaj so zelo pridni in delavni, ko se peljete mimo vasi, je milina pogledati, kako urejene so, mislim, da je življenjski standard kar visok.
 
Se je od takrat, ko ste začeli delati, podoba o tem, kaj pomeni biti zdravnik, zelo spremenila?
Da, včasih so bili zdravniki avtoriteta, pacient je le poslušal in kimal z glavo. Danes je pacient enakopraven partner, ki skrbi za svoje zdravje, zdravnik pa ga le posluša in mu predstavi njegove možnosti ter ga usmerja. Pacienti imajo radi, da se nekdo z njimi pogovarja, zlasti starejši prihajajo zgolj na pogovor, saj mlajši zanje nimajo časa ali posluha. To je najcenejši način zdravljenja, nasmeh in dobra volja najbolje zdravita.
 
Peter Pavlovič

Pogovor je (v skrajšani obliki) objavljen v današnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam
»