​Zlata maša dolgoletnega svetokriškega župnika msgr. Franceta Novaka

Minulo nedeljo, na god 'apostolov Slovanov' Cirila in Metoda, je bilo v župniji Sveti Križ – Podbočje zelo slovesno – dolgoletni župnik, zadnji dve leti pa duhovni pomočnik msgr. France Novak je namreč obhajal zlato mašo oz. 50 let duhovništva, od tega jih je kar 46 preživel v Podbočju.

France Novak, po rodu iz Bruhanje vasi v župniji Dobrepolje, je bil v duhovnika posvečen 29. junija 1976 v ljubljanski stolnici, novo mašo pa je imel v domači župniji nekaj dni kasneje, 4. julija. Najprej je bil kaplan v Mirni Peči in nato v Velikih Laščah, v svetokriško župnijo pa je prišel 15. avgusta 1980 za kaplana takratnemu župniku Janku Kocjančiču. Dve leti kasneje je postal župnik in župnijo vodil do avgusta 2024, ko ga je nasledil Damjan Štih, sam pa je v njej ostal kot duhovni pomočnik.

Graditelj v materialnem in duhovnem smislu

V nabito polno (več kot 400 ljudi) in praznično okrašeno cerkev sv. Križa je France Novak vstopil v slovesnem sprevodu skupaj z več duhovniškimi sobrati, med katerimi sta bila tudi Jože Pacek in France Škulj, ki izhajata iz svetokriške župnije, vanjo ga je pospremil tudi 'špalir' več deset nekdanjih ministrantov. »15. avgusta bo minilo 46 let, odkar ste prvič stopili med nas kot naš novi kaplan. Kdo bi si takrat lahko predstavljal, da boste ostali z nami vse do svoje zlate maše? Božja previdnost je tako načrtovala in nam poslala drugega Kozmo Pavliča. Po gospodu župniku Pavliču, ki je zgradil to čudovito cerkev, ste bili prvi križevski župnik, ki je imel tak dar kot on. Ste graditelj. Ne bom naštevala vsega, kar ste v teh desetletjih obnovili ali na novo zgradili, saj je to vidno vsakomur. Za vse to smo vam neizmerno hvaležni,« je v pozdravnem nagovoru povedala predstavnica župljanov Renata Martinčič.
 
»Graditelj pa ste tudi v duhovnem smislu, ne le v materialnem. Podobno kot sveti Frančišek ste obnavljali Cerkev ne le navzven, ampak predvsem od znotraj. Gradili in povezovali ste župnijsko občestvo, da bi postalo ena velika družina. A prav v vsaki družini pride tudi do nesoglasij in včasih težkih besed. Vendar prava družina, ki temelji na zvestobi, pripadnosti, solidarnosti in ljubezni ter če jo blagoslavlja Bog, ne more propasti. In Boga ste nam razodevali in približevali od prvega dne pa do danes.« Spomnila je na številne svete maše, praznike, procesije, molitve za domovino sredi noči, šmarnice in križeve pote, romanja v bližnje in daljne svete kraje, duhovne obnove in misijone. »Z zgledom ste nas vzgajali in vodili k Bogu. Učili ste nas, kako biti dobri kristjani in odgovorni državljani. Bili ste zelo povezani s svojimi domačimi in nam tudi tako dajali lep zgled kaj pomeni živeti družinske vrednote. Z vami smo se počutili varne in na pravi poti. Občudovali smo vašo vero in predanost, delavnost in gospodarnost. Občudovali smo tudi vaš pogum, da ste vedno jasno povedali ali zapisali svoje stališče, tudi če to ni bilo všečno ali varno,« je nadaljevala ter se mu zahvalila za vse delo, ki ga je opravil za župnijo. Skupaj z Jožetom Kovačičem in Lovrom Jurečičem mu je v imenu župljanov izročila evangeliarij, kelih, ki ga je izdelal Jurečič, šopek in zabojček domačih dobrot.

Zgled dobrega pastirja

Zlatomašni pridigar je bil profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, sicer pa tudi Novakov sorodnik Janez Vodičar. Izpostavil je podobo dobrega pastirja, »ki vidi ovce, jih razume, ščiti in jih vodi na dobro pašo«, ki pa ne gre skupaj s sodobnim prepričanjem, da mora duhovnik ugajati in v vsem ustreči ljudem. »Zato se uspeh ne meri s popularnostjo in z ugajanjem, ampak s tem, kako in kakšno podobo Boga dobri pastir predstavlja in živi,« je poudaril. Zlatomašnika je izpostavil kot zgled na tem področju, »saj naloga dobrega pastirja ni le lepo govoriti, kako nas Bog ljubi«, ampak mora poskrbeti za okolje, v katerem se počutimo varne in zaščitene, in Novak je v ta namen poskrbel za številne zgradbe, od cerkva do veroučnih učilnic in Leničevega doma. »Prav zato ste lahko iskreno hvaležni svojemu dolgoletnemu dušnemu pastirju, da vam je vedno znova skušal pokazati, kaj je tisto, kaj Bog pričakuje in hoče od nas,« je dejal pridigar ter se mu zahvalil za njegovo zvesto služenje Bogu in ljudem.

Izdal knjigo »Moj delež, moje veselje«

Novak se je ob koncu slovesne maše, ki jo je polepšalo mogočno petje domačega cerkvenega pevskega zbora, zahvalil vsem, ki so ga spremljali in mu pomagali na življenjski in duhovniški poti, pri čemer je omenil tudi svojo dolgoletno gospodinjo Frančiško Dobravc, ki je umrla pred dobrima dvema letoma. Zahvalil se je tudi vsem, ki so sodelovali pri pripravi zlatomašne slovesnosti. »Naj bo ta slovesnost spodbuda za nove duhovne poklice in poglobitev vere v naši župniji,« je dejal. Ob jubileju je napisal in izdal tudi knjigo, ki jo je naslovil s svojim novomašnim geslom »Moj delež, moje veselje«. Po koncu maše jo je prejela vsaka družina v župniji.

Kot se za častitljiv jubilej spodobi, je slovesni sveti maši sledilo druženje ob bogati pogostitvi pod velikim šotorom, s katerim so prekrili trg pred svetokriško cerkvijo. Poleg številnih župljanov so k njeni izvedbi še posebej prispevali podboški gasilci in vinogradniki.

Tudi blagoslov slik

V okviru priprav na zlato mašo je potekala tudi tridnevna duhovna obnova. V petek zvečer, na praznik Tomaža apostola, je maševal upokojeni novomeški škof Andrej Glavan in med mašo blagoslovil novi sliki Zadnje večerje in Vnebohoda, deli slikarja Žige Hriberška, ki krasita župnijsko cerkev oz. so ju namestili nad oba stranska oltarja. Posebnost slik je, da se je slikar za upodobitev apostolov 'sposodil' znane osebnosti iz slovenske kulture (Zadnja večerja) in iz življenja Cerkve (Vnebohod).

P. P.