70 let tradicije, vzponov, padcev in izzivov

Nekaj izmed krških balinarjev, spredaj levo predsednik Damjan Martinčič

KRŠKO – Čeprav Balinarski klub Krško formalno šteje dobrih 30 let, sega tradicija balinanja v mestu že sedem desetletij v preteklost. Ob odprtju bazena na Vidmu leta 1955 sta bili na pobudo zaposlenih v tovarni celuloze urejeni tudi peščeni balinarski stezi, ki sta hitro postali priljubljeno zbirališče domačih ljubiteljev balinanja.

Bazenski kompleks v neposredni bližini tovarne z urejenimi spremljajočimi površinami za namizni tenis, odbojko, rokomet in balinanje je prebivalcem nudil nove možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Balinišče je bilo v popoldanskih in večernih urah praviloma polno, navdušenci pa so svoj prosti čas posvečali igri, v kateri tekmovalci poskušajo krogle čim bolj približati ciljnemu balinu. Kot se spominja dolgoletni član Milan Moravac, so bili med tedanjimi igralci številni zaposleni v papirnici – med njimi Gelb, Škafar, Preskar, Jelčič, Lileg, Troha, Slovenec, Dimc, Žiberna, Germek, Kolar, Rabič, Markovič, Vanič in drugi. Prav njim gre pripisat zasluge za ureditev prvotnega balinišča in za vztrajnost pri ohranjanju igre.

Razvoj balinanja

Balinanje, ki ima svoje začetke že v antiki – najprej s sploščenimi kamni, kasneje pa s kamnitimi kroglami – je bilo v 20. st. v Slovenijo preneseno iz Francije preko Italije. Na območju nekdanje Kranjske so ga igrali že okoli leta 1910, predvsem kot obliko družabne zabave. Do leta 1935 je v Sloveniji delovalo več balinarskih odborov, ki so tekmovali med seboj vse do začetka 2. sv. vojne, ko je šport zamrl. Organizirano športno balinanje se je ponovno razvilo v letih 1949–1950, ko je bil ustanovljen prvi balinarski odbor, v katerem so zatem ustanovili tudi Balinarsko zvezo Slovenije. S porastom priljubljenosti igre so številna društva in klubi – med njimi tudi v Krškem – začeli delovati v zgodnjih 50. letih. Balinarska zveza je sprejela enotna pravila, prilagojena mednarodnemu pravilniku, in organizirala tekmovanja, ki so kmalu presegla republiški okvir ter segla vse do jugoslovanske in mednarodne ravni. Po osamosvojitvi Slovenije je zveza postala članica Združenja športnih zvez in Olimpijskega komiteja Slovenije. Danes zveza šteje več kot 10.000 rekreativnih balinark in balinarjev ter več kot 2.500 registriranih igralk in igralcev, ki zelo uspešno zastopajo državne barve.

Zlata doba in 'brezdomstvo'

Pomemben mejnik v razvoju krškega balinanja je zaznamoval Peter Markovič, sprva zaposlen v tovarni, kasneje direktor hotela Sremič (danes City). Kot velik privrženec športa je poskrbel, da je bilo za hotelom urejeno večje, štiristezno peščeno balinišče. Nova infrastruktura je Krškemu prinesla pravo zlato dobo balinanja, omogočila redno vadbo, dvig kakovosti igre, povečanje članstva ter prispevala k uradni ustanovitvi kluba leta 1994. Že pred tem so balinarji v 80. letih začeli tekmovati v dolenjski balinarski ligi, kjer še danes sodijo med najuspešnejše. Večkrat so osvojili naslov ligaškega prvaka, posamezni igralci pa nastopajo tudi na državnih prvenstvih. Kljub temu da tam zaradi močne konkurence profesionalnih balinarjev ne posegajo po najvišjih mestih, njihova predanost in strast do te športne igre ostajata neomajni. A v začetku 90. let so se nad krške balinarje zgrnili črni oblaki. Poslovni sistem Mercator, takratni lastnik hotela Sremič in pozneje novi zasebni vlagatelj nista izkazala posluha za ohranitev balinišča. Zaradi načrta o gradnji parkirišč oz. parkirne hiše, projekta, ki je še do danes nerealiziran, so morali balinarji prostor zapustiti. Rešitev so našli v Športnem društvu Dolenja vas, ki jim je omogočilo uporabo dvosteznega balinišča v sklopu športnorekreacijskega centra v Spodnjem Starem Gradu. Tam so vztrajali vse do leta 2009, ko so s pomočjo občine ter lastnim delom in vlaganji pridobili novo, sodobno urejeno štiristezno balinišče pri stadionu Matija Gubca.

Največja težava – nadkritje

Nova lokacija je klubu omogočila nadaljnje delovanje, ne pa tudi širšega razvoja, predvsem zaradi pomanjkanja mlajših članov in žensk, kar omejuje pridobivanje občinskih športnih sredstev. Največjo oviro za navedeno predstavlja odsotnost nadstreška, ki bi omogočil vadbo in organizacijo tekem tudi v slabem vremenu. Ker klub z okoli 30 aktivnimi člani, ki tekmujejo tudi v 2. balinarski ligi – vzhod, kot eden redkih klubov v Sloveniji nima 'strehe nad glavo' oz. baliniščem, se morajo člani v deževnih in hladnejših dneh voziti na treninge v Rogaško Slatino, Trbovlje pa tudi v Stražo pri Novem mestu, kar jim povzroča precejšnje stroške. Ne nazadnje njihova prizadevanja za postavitev nadstreška podpirajo tudi Društvo Šola zdravja, saj bi ta ob neugodnih vremenskih razmerah koristil tudi njihovim vadbenicam, Društvo upokojencev Krško pa tudi Mestna četrt Krško, na kateri se zavedajo, da bi boljši pogoji pritegnili k igranju balinanja tudi mlajše članstvo, ki ne bi bilo le osnova za pridobivanje sredstev za delovanje, temveč tudi porok za kontinuirano igranje tega športa na območju mestne občine tudi v prihodnje. Zato člani Balinarskega kluba Krško, ki letos neformalno obeležuje častitljivih 70 let delovanja, ob zaključku leta vse dobre decembrske može in vodstvo občine pozivajo, naj prisluhnejo njihovi dolgoletni potrebi. Upajo, da bo v prihodnjem letu, ko naj bi bila sredstva zagotovljena tudi v občinskem proračunu, investicija v nadkritje balinišča končno uresničena.

BOJANA MAVSAR

(članek je bil objavljen v 18. decembra izdanem časopisu Posavski obzornik)

#povezujemoposavje