Ali še pripadamo kraju, v katerem smo se postarali?

Ob mednarodnem dnevu starejših, 1. oktobru, smo se pogovarjali s Suzanno Mežnarec Novosel, raziskovalko s področja socialne gerontologije, o tem, zakaj je starati se v domačem okolju drugače, kot če ta leta preživljamo v neznanem okolju. Projekti, ki so želeli k nam pripeljati drugačne oblike bivanja starejših, so sicer šele v povojih, a je o njih treba govoriti.

Katere so prednosti staranja v okolju, ki nam je znano?
Starati se tam, kjer si doma, med znanimi obrazi in uličnimi kotički, ni le želja, je možnost. Ta nas spomni, da še vedno lahko gradimo skupnosti, v katerih tudi starejši čutijo: tukaj pripadam.

Obstaja nekaj nenavadno tolažilnega v vonju po sveže pokošeni travi pred domačo hišo. V znanih sencah pod drevesom, kjer smo nekoč sedeli z očetom ali dedkom. Na poti do šole, ki je po številu razpok na asfaltu skoraj kot stari družinski album. Domači kraj ni le skupek ulic in hiš, je prostor, kjer smo postali to, kar smo. A kaj, ko se s starostjo ta prostor spreminja hitreje kot mi. In nenadoma se pojavi vprašanje: ali še pripadamo kraju, v katerem smo se postarali?

Ampak ali je naš pogled na starost že dovolj zrel za to?
Starost moramo razumeti kot ne le biološko obdobje. Je družbeni pojav in preizkus zrelosti skupnosti. Način, kako se skupnost odziva na staranje prebivalstva, je pogosto natančen odsev vrednot, ki jih goji do skrbi, solidarnosti in pripadnosti. V sodobnih evropskih družbah, kjer demografske spremembe oblikujejo nove vzorce bivanja, odnosov in oskrbe, postajajo vprašanja o vlogi družine, kakovosti komunikacije ter prostorskih značilnostih ključna za razumevanje izkušnje staranja. V ospredju sodobnih razprav o staranju ni več zgolj vprašanje dolgotrajne oskrbe, temveč predvsem vprašanje bližine. Bližine ljudi, ki jih imamo radi. Bližine doma, ki nam daje občutek varnosti in bližine smisla. Tega občutka, da smo še vedno potrebni, da nas nekdo vidi, sliši in spoštuje. Naša skupnost danes ni več tako gosta, kot je bila nekoč. Vezi, ki so povezovale generacije, so se razredčile. Družine so razpršene, otroci pogosto daleč, komunikacija med sorodniki se seli na digitalne zaslone. In čeprav tehnologija omogoča marsikaj, nas ne more objeti. Ne moremo z njo nazdraviti za rojstni dan. Ne more zaznati tišine, ki včasih kriči. V takih razmerah postane institucionalna oskrba skoraj nujna, a nikakor ne zadostna. Starejši v domovih potrebujejo več kot posteljo in zdravila. Potrebujejo čustveno podporo, pogovor, kontinuiteto odnosov. Potrebujejo občutek, da še vedno pripadajo svojemu kraju, svoji zgodbi. Študije kažejo, da so za občutek zadovoljstva v starosti ključni prav odnosi. Odnosi z družinskimi člani, sosedi, prijatelji, osebjem, stanovalci. In to je nekaj, česar ne more nadomestiti nobena, še tako kakovostna storitev.

Je stiska bolj izrazita v ruralnih okoljih?
Seveda, tam, kjer so razdalje večje, kjer sta zdravstvena in socialna oskrba redkeje dostopni in kjer infrastruktura peša, se občutek osamljenosti hitro spremeni v občutek nevidnosti. A prav v teh krajih, kjer še tu in tam zadiši po stari solidarnosti, bi lahko iskali rešitve: v lokalnih mrežah, sosedskih pomočeh, skupnostih, ki poznajo svoje člane po imenu. Toda tudi te skupnosti se spreminjajo. Mladi odhajajo, vaščani se starajo, pripadnost kraju, ki je nekoč bila samoumevna, danes ni več zagotovljena. In starejši se znajdejo med dvema skrajnostima: med bivanjem doma, kjer ni več podpore, in institucijo, ki pogosto ne more nadomestiti občutka domačnosti. Pa ne zato, ker ne bi želele, temveč ker je kadra premalo, delovni pogoji so zahtevni, in zaposleni pogosto nimajo časa, da bi ustvarili tisto, kar dom res naredi domač: odnos, pozornost, bližino. V tem kontekstu je vse bolj aktualen koncept »ageing in place« – staranje na mestu. Gre za idejo, da bi starejšim omogočili, da ostanejo doma, v znanem okolju, ob podpori skupnosti in sistemov, ki to omogočajo. Toda ostati doma ni dovolj, treba je ostati vključen. Biti opažen, slišan, upoštevan. Imeti razlog, da zjutraj vstaneš. Avstrijski psihiater dr. Viktor Frankl je zapisal: »Tisti, ki imajo razlog, zakaj živeti, lahko prenesejo skoraj vsak kako.«

Kot starejši takoj pomislimo na dve opciji – torej, da ostanemo doma, če je možnost, da tam za nas nekdo skrbi, ali da vstopimo v institucijo?
Med tema dvema poloma se v resnici skriva spekter možnosti. Poleg klasičnih oblik oskrbe se v številnih evropskih državah uveljavljajo dnevni krajevni centri, skupnostni programi, stanovanjske rešitve in lokalne pobude, ki so prilagojene tako finančnim zmožnostim posameznikov kot njihovim interesom in željam. V tujini te oblike uspešno dopolnjujejo institucionalno oskrbo, ne le kot cenejša alternativa, temveč kot odgovor na potrebe po socialni vključenosti, dostojanstvu in aktivnem preživljanju starosti. Tudi v Sloveniji poskusi obstajajo, pobude so žive, strokovna srenja si že dolgo prizadeva, da bi se tudi pri nas prijele tovrstne prakse. A težava ni v pomankanju idej ali volje, temveč v tem, da starejši teh možnosti pogosto ne poznajo in se zanje ne odločajo. V njihovi zavesti še vedno prevladuje dvojnost: dom ali dom za ostarele. Dnevni centri, skupnostne rešitve, kot na primer vasi za starejše, srebrne vasi, vse to pogosto obstaja abstraktno ali celo sumljivo. Zato raje ostanejo sami, doma, tudi ko postane življenje brez pomoči že težko in nevarno. Da bi te možnosti zares zaživele, jih moramo približati ljudem, s preprostimi razlagami, s spoštovanjem do njihovih izkušenj in predvsem z gradnjo zaupanja. Možnosti obstajajo, zato jih bomo v prihodnje nekaj tudi predstavili, da od besed strokovnjakov preidemo h konkretnemu in skupaj razmislimo, kako naprej.

Maruša Mavsar

Prispevek je objavljen v rubriki Nikar ne glejte stran v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje