Anže Molan, Krčan v New Yorku: Ljudje iz manjših mest smo iznajdljivejši

Anžeta Molana je v treh desetletjih življenja radovednost popeljala od Krškega, gimnazije v Brežicah, Pravne fakultete v Ljubljani, izmenjave v Berlinu, študentske prakse na Dunaju preko angleškega in valižanskega pravosodnega izpita ter naprej na magisterij na Harvard v Združenih državah Amerike. Po uspešnem zaključku je poskusil srečo z iskanjem službe v mestu, ki ga je privlačilo še iz časa filmov in serij iz otroštva – v New Yorku.

Po veliko vztrajnosti in intervjuju je uspelo: dela v bančnem oddelku mednarodne odvetniške pisarne, kjer sodeluje pri finančnih transakcijah, se pogaja o pogodbah z odvetniki nasprotnih strank – najpogosteje bank – ter sodeluje pri vodenju teh poslov. Anže se je namreč specializiral za bančno pravo, ob čemer se bodo Posavci gotovo nasmehnili, saj je združil najboljše iz obeh svetov – znanje očeta Adama, ki je odvetnik v Krškem in ga je navdušil nad pravom, ter mame Manje, ki že vrsto let dela v bančništvu, od katere je pogosto poslušal, kako banke presojajo poslovne ideje: »Vedno me je fasciniralo, kako se pravni in finančni svet v resnici zelo prepletata. Nekako logično je bilo, da se je to na koncu združilo.« Seveda pa se, kakor pravi Anže, človek ne zbudi kar nekega dne in se odloči, da bo šel na Harvard. Takšne poti nastajajo postopoma, iz majhnih korakov, dolgoročnega načrtovanja in predvsem vztrajnega sledenja cilju. Dodaja, da mu je dosedanja pot dokazala in pot mnogih, s katerimi si jo je delil, da če človek nikoli ne obupa, mu je dosegljiv skoraj vsak cilj.

Fizični premik pomeni tudi premike v glavi

»Najprej moram povedati, da sem izjemno hvaležen staršema, ženi in vsem, ki so me na tej poti podpirali, brez njih to zagotovo ne bi bilo mogoče,« opiše Anže, ki razmišlja prizemljeno in realno. Življenje v New Yorku je po nekaterih stvareh precej podobno tistemu iz filmov, marsikaj pa je še težje, kot to prikazuje Hollywood. Nič ti ni podarjeno, ves čas se moraš dokazovati, ves čas se učiti novega, predvidevati, in če ti ne uspe, je scenarij čisto filmski – dobiš škatlo in 20 minut, da vse pospraviš vanjo. Seveda, včasih dela skupaj tudi po 18 ur, saj delo pač mora biti narejeno, drugič pa je bolj umirjeno, kar mu dopušča, da z ženo, ki je za njim prišla decembra, raziskujeta bogat utrip življenja velikega mesta, v prostem času igra kitaro, skvoš, tenis. Tudi sprehod po trati ali sončni žarki niso samoumevni, saj je delovnik do večera in velike stolpnice zakrivajo sonce, zato si prizadeva, da je v bližini dveh rek, ki obdajata polotok Manhattan, na katerem živi, kadar je le mogoče. Tudi med študijem na Harvardu ni bilo prostega časa: »Ti kampusi so kot nekakšen mehurček, tudi krog prijateljev je sestavljen predvsem iz sošolcev. To, skupaj z zelo bogatim izborom obštudijskih dejavnosti, pomeni, da se skoraj vse vrti okoli fakultete. S tega vidika prostega časa v pravem pomenu besede pravzaprav ni. Vsekakor pa tak življenjski slog ni dolgočasen ali utrujajoč – ravno nasprotno, zelo je zabaven.« Do izraza je prišla tudi Anžetova iznajdljivost, saj je sošolcem redno kaj tudi fizično popravljal.

Ko se nekam preseliš, vidiš vse drugače, perspektiva se zamenja: »V Evropi pogosto beremo novice in poslušamo o tem, kaj se dogaja 'čez lužo', ter dogodke v Združenih državah Amerike spremljamo z določene distance. Ko pa enkrat živiš tukaj, je izkušnja povsem drugačna, saj veliko teh stvari doživiš iz prve roke. New York je v tem smislu tudi posebno mesto, eno svetovnih središč, kjer se prepletajo politika, finance, mediji in mednarodni odnosi, zato lahko pogosto zelo neposredno spremljaš, kako se razvijajo pomembne politične in družbene razprave. A mislim, da še nisem na točki, ko bi si govoril, češ, kaj vse sem dosegel.« To je mesto priložnosti, kjer živijo tudi najbogatejši na svetu, po drugi strani pa je seveda velik družbeni razkol: »Seveda ni neobičajno, da v nekaj korakih srečaš milijarderja, nato pa brezdomca, ki vse, kar ima, potiska v vozičku pred seboj.«

Ponosen na dom

Življenje v Združenih državah Amerike Anžetu zelo ustreza, ponuja mu izjemne izzive, osebno rast, poslovni razvoj. A hkrati se ob njegovem večletnem življenju zdoma njegovo domoljubje še krepi. S tem včasih izstopa, saj se mnogi Slovenci v tem talilnem loncu kultur takoj trudijo biti kar preveč ameriški, pijejo kokakolo kot nek eliksir življenja, poudarjajo stereotipe, ki jih imamo o ameriški družbi. »Morda niso dovolj samozavedni, samozavestni, kdo v resnici so? Ko začneš govoriti o naših stvareh, šalah, jim je neprijetno,« opiše. Pri njem je drugače. Vesel je domače besede, hrane, pravi, da je narodnozabavna glasba res nekaj edinstvenega. S tem se sklada tudi odgovor, češ, kaj bi rad še poskusil, česar ni nikoli? Takrat Anže, ki je v glasbeni šoli igral flavto in razmišljal o življenju rokerja, odločno pove, da bi se rad naučil igrati klavirsko harmoniko. In kje se vidi čez deset let? »Ali še vedno za računalnikom ali pa predčasno upokojen nekje v slovenskih Alpah ali pa v Dalmaciji. Vsekakor pa ni vse odvisno samo od mene, ampak tudi od želja moje žene,« ljubeče doda.

Maruša Mavsar, foto: osebni arhiv

Prispevek je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje