Arne Hodalič in njegova strast do fotografije

V četrtek, 23. januarja, so v Valvasorjevi knjižnici Krško v do zadnjega kotička napolnjeni čitalnici gostili fotografa, popotnika, novinarja, režiserja, predavatelja, dokumentarista, umetnika, avtorja in raziskovalca Arneja Hodaliča, ki se predstavlja z najnovejšo knjigo Moje svetlobe.

»Fotografije, ki nosijo svojevrstno svetlobo«

Uvodoma je zbrane pozdravila direktorica Valvasorjeve knjižnice Krško Urška Lobnikar Paunović, ki je napovedala gosta večera in dejala, da se bodo vsi zbrani »skupaj podali na popotovanje skozi svetove, ki jih je Arne Hodalič z neverjetnim očesom in srčno predanostjo ujel v svoje objektive«. Dejala je tudi, da je Arne Hodalič ime, »ki ne potrebuje posebne predstavitve. Njegovo delo ni zgolj fotografija – je pripoved, ki prebuja čustva, postavlja vprašanja in nas opominja na lepoto ter ranljivost sveta okoli nas«.

Lobnikar Paunović je še izpostavila, da vsaka njegova fotografija »nosi svojevrstno svetlobo, zgodbo in neprecenljiv trenutek«. Za konec je vsem zaželela, da naj bo »večer prežet z navdihom, svetlobo in spoštovanjem do vsega, kar Hodalič prinaša v svet fotografije«.

Že skoraj 40 let počne tisto, kar ga izpolnjuje

»Svojo profesionalno kariero sem pričel leta 1988, vse skupaj pa se je začelo s potovanjem v Indijo, nato pa sem bil v roku petih oziroma šestih let poslan na 23 poti po celem svetu, ki se jim v fotografskem žargonu po angleško reče 'assignment',« razloži Hodalič.

Izpostaviti velja, da je Hodalič leta 2007 kot prvi Slovenec objavil odmevno zgodbo o arheoloških najdbah v reki Ljubljanici v ameriški izdaji revije National Geographic. Sicer pa je tudi urednik fotografije pri National Geographic Slovenija. Po izobrazbi je profesor biologije pa tudi jadralec, preizkusil se je tudi kot skiper, ko ta pojem v našem prostoru še ni bil tako zelo razširjen, je potapljač, rad hodi na Kornate, vedno pa se je upiral avtoriteti in je bil na svoj način daleč pred svojim časom, žene pa ga neusahljiva želja po tem, da dela tisto, kar si resnično želi.

Hodalič je izkusil sibirski mraz in se potapljal v zamrznjenem morju, odkril in poročal je o zgodbah, ki pretresejo – denimo o rigoroznem urjenju ruskih otrok za specialne enote v t. i. predvojaški šoli, v Sarajevu je bil med obstreljevanjem in tam dočakal konec vojne, kmalu potem, ko je padel znameniti most v Mostarju, se je podal tudi tja in še bi lahko naštevali.

S humanitarnim delom opozarja, da je treba nekaj spremeniti v svetu

Kot je povedal tekom predavanja, med drugim že 20 let dela prostovoljno, brez honorarja, za organizacijo ITF, ki deluje na področju krepitve človekove varnosti.

S fotografskim objektivom je, skupaj s Katjo Bidovec, ki skrbi za oblikovanje fotografskega materiala in postprodukcijo, med drugim raziskoval Albanijo, Libanon, Afganistan, Kongo; opravil je tečaj za deminerja in se posveča tudi fotografiranju žrtev min, s čimer želi spodbuditi javnost in politiko, da je treba nekaj spremeniti.

Ovekovečene zgodbe izginjajočih kultur

S Katjo Bidovec se je Hodalič lotil projekta, s katerim je v fotografski objektiv ujel zgodbe staroselcev in kultur, ki počasi izginjajo iz obličja Zemlje. V tandemu sta prečesala Etiopijo, Namibijo, Indijo, Tibet in še bi lahko naštevali. Na terenu sta postavila šotor in vanj namestila fotografsko opremo ter z veliko mero potrpežljivosti in natančnosti v objektiv ujela predstavnike izginjajočih kultur. »Nič na ljudeh ne dodava in nič ne odvzameva, s čimer doseževa pristnost fotografij,« razloži Hodalič in še prida, da pri fotografiji »popolnosti ni, se jo pa skoraj da doseči«.

Svoboda kot vrednota, ljubezen do domovine ter očetov nasvet

Posebej za naš časopis je Hodalič povedal, da v sebi čuti strast do fotografije, potovanj in da sta zanj oba pojma sinonim za svobodo oz. svobodno življenje. V izjavi se je spomnil tudi besed svojega očeta, ki mu je dejal, da naj dela tisto, kar si želi; »saj če v življenju delaš tisto, kar rad delaš, potem ti nikoli ni treba zares 'delati'«.

»Najlepše je doma, v Sloveniji, ker imamo raj na Zemlji. To je dežela, ki je ne bi zamenjal za nič na svetu,« sklene svoje misli Arne Hodalič in izpostavi, da ga veseli, ker je bil povabljen v Krško, saj ga dobro pozna in tukaj po poklicni poti preživi veliko časa ter goji posebno navezanost do mesta kot takšnega.

Ob koncu vsebinsko bogatega predavanja s projekcijo jagodnega izbora fotografskega materiala si je avtor knjige Moje Svetlobe, v kateri je 23 zgodb, vzel čas in odgovarjal na vprašanja občinstva ter se podpisal v sveže natisnjene izvode knjige, ki je izšla v samozaložbi.

A. K.