Častitljivih 100 let Ane Glas, stanovalke DU Sevnica

V zadnjih dneh marca je Ana Glas, stanovalka Doma upokojencev Sevnica, obeležila častitljivih 100 let.

Gospa Ana zelo rada poje, udeležuje se vseh prireditev, če ji le dopušča zdravje. Tudi telovadi rada, se druži in pogovarja. V sebi skriva mnogo življenjskih modrosti ter lepih spominov.

Rodila se je v Panečah, ljubezen pa jo je odpeljala v Sevnico, kjer sta si z možem ustvarila družino. Na začetku je delala kot natakarica, kasneje je ostala doma. Skrbela je za družino. Še vedno je prepričana, da je dobro, če ženska ostane doma in skrbi za gospodinjstvo ter družino. Tako lahko res poskrbi za dobre odnose v družini. Prepričana je, da je dandanašnji premalo časa za ustvarjanje odnosov v družini.

Kako je bilo včasih?

Včasih je bilo drugače. Bilo je lepše, kot sedaj. Dandanes ljudje gredo eden mimo drugega, se sploh ne pozdravijo, se niti ne poznajo. Včasih smo se poznali, pozdravljali, izmenjali veliko lepih besed. Bili smo veseli drug drugega. Prijazna beseda, pozdrav, nasmeh, če ni šlo drugače smo si z nasmehom pomahali na daleč in dan je bil takoj lepši. Med nami je bilo vedno veliko lepih besed. Sedaj pa ni več topline med ljudmi. Včasih je bilo res veliko lepše. Družila nas je pesem. Zelo rada sem pela in še vedno rada pojem. Pesem nas vse združuje.

Je imel mož veliko plačo, da ste lahko ostali doma?

Ne, ni imel velike plače. Živeli smo zelo skromno. Imeli smo se radi, spoštovali smo se. Imeli smo se res lepo. Imela sem dobrega moža in dva čudovita sinova. Žal mi je mlajšega prezgodaj vzela bolezen, še vedno pa se z drugim sinom zelo dobro razumeva. Lepo skrbi zame. Vedno me vpraša, če kaj potrebujem.

Česa se najbolj spominjate iz otroških let?

Imela sem res dobre starše. Mama je vedno poskrbela, da je vsak, ki je prišel k hiši, dobil kos kruha in jabolčnik. Čeprav smo bili revni, je mama vedno postregla vse, ki so prosili za kruh. In zaradi tega nam ni nikoli nič manjkalo. Imeli smo pa zelo dobre odnose s sosedi in vsemi znanci. Vsi so nas spoštovali. Naučili smo se spoštovati ljudi, živali in naravo. Imeli smo se radi.

Kakšen je bil vaš letošnji rojstni dan? Ste kaj praznovali?

Bilo je nepozabno, čudovito, enkratno, nikoli ga ne bom pozabila. Dobila sem ogromno voščil in rož. Obiskalo me je zelo veliko ljudi. V jedilnici smo skupaj praznovali in prepevali. Tudi sama sem prepevala. Bilo je res prečudovito. Zelo rada pojem in zakonca Pinterič sta res polepšala moje praznovanje. Skupaj smo zapeli meni najljubše slovenske ljudske pesmi.

Kaj je pomembno v življenju?

Najpomembnejša je ljubezen in razumevanje v družini. Spoštovanje, zaupanje in prijaznost povezujejo družine. Brez tega je družina 'razmetana'. Bili smo skromni, nismo imeli veliko denarja, pa smo vseeno zgradili hišo, ker smo se imeli radi in smo se razumeli. Sedaj mnogo preveč vsi hitijo in sploh ne opazijo lepot okrog sebe.

Ste imeli lepo življenje?

Da, imela sem lepo življenje. Razumeli smo se, radi smo se imeli, družili smo se med seboj. Vse smo delali skupaj. Veliko smo prepevali. Mladina pa sedaj ne poje več rada. Moja velika ljubezen so bile vrtnice. Imela sem jih zelo veliko, vse sem sama vzgojila, največkrat s potaknjenci. Tudi pletla sem, za potrebe družine, rokavice, šale, kape, puloverje. Tudi prte sem vezla za naš dom, da sem ga z njimi polepšala.

Kaj pogrešate v sedanjosti?

Ljudje niso več povezani, hodijo drug mimo drugega. Vse preveč je betona, mladi sploh nimajo več vrtov in rož. Samo velike hiše z lepimi fasadami in beton. Ni več zelenja in cvetja. Zelo pogrešam rože. Žal mi je, da veliko kmetij in hiš propada, ker ni nikogar, ki bi skrbel zanje. Generacije so se trudile obdelati košček svoje zemlje, sedaj pa se to zarašča. Žalostna sem, da propadajo in se zaraščajo majhne kmetije, ki so ohranjale našo deželo obdelano in lepo.

Kaj vas veseli? Kaj radi počnete v domu?

Izredno rada pojem in se udeležujem pevskih vaj domskega zbora. Če le zmorem, grem vsak dan na telovadbo. Sodelujem na delavnicah, ki jih pripravijo in se udeležujem kulturnih prireditev v domu.

Dopoldne imamo veliko aktivnosti, popoldne pa imamo čas za počitek, ki ga tudi potrebujemo.

Kakšna misel za konec?

V vsakem človeku je nekaj dobrega. Nikogar ne smemo obsojati. Vsak lahko naredi napako. Spoštujmo drug drugega, bodimo prijazni in imejmo se radi.

Irena Janc, varuhinja v DU Sevnica