Cerkvena organista Ignac Slakonja in Franc Černelič: Že šest desetletij sta zvesta orglam in petju

Ignac Slakonja s Čateža ob Savi in Franc Černelič iz Podbočja imata kar nekaj skupnih točk: oba sta včeraj, 18. decembra, praznovala rojstni dan (Slakonja je dopolnil 76, Černelič pa 75 let), oba sta že 60 let organista v domačih župnijah, oba veljata za zgledna kristjana in oba sta marca letos prejela Odličje sv. Jožefa, ki ga podeljuje Škofija Novo mesto. Seveda sta velika poznavalca cerkvene glasbe in petja, pa tudi življenjskih izkušenj jima ne manjka.

Ignac Slakonja, rojen v nemškem taborišču Wohlau, je po vrnitvi iz izgnanstva odraščal v Sobenji vasi, po končani osnovni šoli pa se je izučil za električarja. Veselja do glasbe se je 'nalezel' v domači družini, saj je bila njegova mati dobra pevka, oče pa je igral na gosli. S svojim lepim glasom je prebudil zanimanje domačega župnika Ladislava Tomazina in pevskega zbora. S prvimi začetki igranja na orgle se je seznanil pri frančiškanih kot dijak v Mariboru, pozneje pa je mentorstvo nad njim prevzel cerkljanski organist Alojz Jaklič. V čateški župnijski cerkvi takrat sploh še ni bilo orgel (postavili so jih šele leta 1991), pač pa le harmonij, na katerem je mladi Slakonja pogosto vadil. Samostojno je prvič igral pri prvem obhajilu leta 1959, ko je pel otroški zborček, po vrnitvi s šolanja v Mariboru je prevzel vodstvo moškega zbora, po vrnitvi z vojaščine pa je leta 1964 že vodil mešani zbor. Svoje pevsko in glasbeno znanje je dopolnjeval na glasbenih seminarjih, kot glasbeni pedagog slovi po umirjenosti, potrpežljivosti in dobrosrčnosti, v 60-letnem delovanju pa je Župniji Čatež ob Savi seveda vtisnil neizbrisen pečat pevske kulture. Brez njega bi si težko predstavljali redne nedeljske maše, verske svečanosti, različne proslave itd. v čateški župniji. Pri koliko mašah je igral, ne šteje. »Saj se lahko izračuna: 60 let po dve maši vsako nedeljo, pa še kakšen praznik vmes, gotovo je številka višja kot 6000,« oceni na hitro. Njegovo delovanje sicer ni omejeno je na župnijo in cerkveni zbor, saj je kot zborovodja vodil tudi zbor upokojencev v Brežicah in Ljudske pevke Žejno, že vrsto let vodi zbor Slavček na Veliki Dolini, bil je med ustanovitelji KUD Anton Kreč Čatež ob Savi, ki nosi ime po nekdanjemu čateškemu župniku, velikemu ljubitelju zborovskega petja. Leta 2001 je prejel tudi Oktobrsko nagrado Občine Brežice.

Franc Černelič, rojen leto kasneje v takratnem Sv. Križu, današnjem Podbočju, se je po osnovni šoli pri svojem očetu izučil za ključavničarja. Kasneje je nadaljeval še srednjo šolo in dokončal študij organizacije dela. Že kot mlad fant se je začel ukvarjati z glasbo. Po materini smrti, ki ga je zelo prizadela, se je začel igranja na orgle učiti pri sestri Krišpini Neži Šribar, profesorici glasbe in takratni organistki. Ker se je sestra selila na Rako, se je moral na hitro naučiti in 3. decembra 1959 že prvič samostojno igral pri maši. Sestra je nekaj časa še hodila orglat za velike cerkvene praznike, leta 1963 pa je mladi Černelič v celoti prevzel vodstvo zbora in igranje pri mašah. V teh letih se je nabralo več kot 7000 maš, pri katerih je orglal in vodil zbor, čeprav je imel zaradi tega tudi nemalo težav v poklicni karieri. Službo organista in pevovodje v svetokriški župniji je opravljal tudi kot poslanec v Državnem zboru, kamor je bil izvoljen leta 1992, še bolj zavzeto pa se ji je posvetil po upokojitvi. Dejaven pa ni le v domačem kraju oz. župniji, pač pa je svoje izkušnje in znanje pripravljen deliti tudi na dekanijski ravni, kjer je pripravil že več dekanijskih revij pevskih zborov. Poleg tega se udejstvuje tudi karitativnem področju, saj je bil več let tajnik in gonilna sila župnijske Karitas Sv. Križ – Podbočje, aktiven je bil tudi v Škofijski Karitas.

Tudi po 60 letih še trema

Seveda ju vprašam, kaj je tako posebnega na orglah, da sta jim tako dolgo zvesta in navdušena zanje. »Ko si enkrat 'cepljen' s tem, ne moreš nehati. Velikokrat grem zvečer, ko imam mir, na kor in igram. V tem je en poseben čar. Ko sem bil otrok, smo šli na romanje na Svete gore in smo čez noč ostali v cerkvi. Občudoval sem organista in si mislil, kako srečen človek mora biti, da izvablja glasbo iz tako velikega glasbila. No, pa sem tudi jaz prišel do tega,« pojasni Slakonja. »Orgle so inštrument s piščalmi in imajo zato svojstven zvok, glede na registre imaš na njih možnost neverjetno veliko kombinacij. Treba pa je vedeti, da orgle in cerkev skupaj tvorijo glasbilo, torej si kot glasbenik dejansko znotraj glasbila. Nekajkrat na leto se zgodi, da pride do nepojmljivo posebnega, fantastičnega sozvočja. Seveda na to vpliva marsikaj: pevci, polnost cerkve, temperatura … Takrat je res čarobno, ne morem reči drugače. Lahko pa pride tudi do obdobja, ko tega ne začutiš,« pripoveduje Černelič in dodaja še, da pri cerkveni glasbi ne moreš 'goljufati', saj glasba v trenutku nastane in odmre ter je neponovljiva.

Slakonji so najbolj pri srcu slovenski skladatelji, kot sta denimo Alojzij Mav in Matija Tomc. Černelič poudarja pomen usklajenosti med glasbo in besedilom, ki pomembno prispeva k temu, da skladbo sprejmejo tako organisti in pevci kot ljudje v cerkvi, ki jo poslušajo. »Težko je reči, da je en skladatelj boljši in drugi slabši, vsak ima kakšno posebno skladbo, težava je, kako jih najti in sprejeti, saj jih je zelo veliko.« In koliko jih znata zaigrati? »Organist mora znati prima vista (na prvi pogled, op. a.) zaigrati skoraj karkoli. Organist namreč tudi glede na cerkveno leto nima veliko časa za priprave in vaje, vsako nedeljo je treba igrati, kar je za tisti čas primerno,« odgovori Černelič. Nekateri vrhunski glasbeniki sicer menijo, da cerkvena orgelska glasba ni dovolj kvalitetna, saj je malce 'lažja' in prilagojena širšemu občinstvu. »Nedeljsko mašo lahko odigram 'z levo roko', a ko pozvoni na začetku, me še vedno strese. Ko odigram prvi akord, ni več težav. Če ti ni vseeno, kako boš odigral, moraš imeti malo treme,« pa pravi Slakonja.

Maša ni koncert v Cankarjevem domu

Černelič poudarja, da je treba cerkvenim pevcem nenehno dopovedovati, kako pomembne so moralne norme: »Da ni uspeh v tem, kar prevladuje danes v družbi – kako koga ogoljufaš, prevaraš, nadigraš in blatiš, ampak je uspeh v tem, da se trudiš, da upoštevaš krščanske vrednote in da drugega ne podcenjuješ, ne glede na to, kako dober je. Tudi pri pevci se namreč včasih dogaja, da želijo izločiti nekoga, ki je malo slabši. Maša pač ni koncert v Cankarjevem domu in tudi tisti, ki je malo slabši pevec, poje Bogu v čast.« Slakonja ob tem doda: »Velikokrat sem rekel pevcem: zbor je kot 'žlahta', saj se srečujemo najmanj dvakrat tedensko, na vajah in pri maši, zato med sabo ne moremo biti v sporu. Odnosi med nami morajo biti kot družinski.«

Seveda se je v 60 letih obema nabralo veliko lepih spominov in anekdot. Slakonja se spominja prve birme, pri kateri igral, birmal pa je takratni ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik. »Že precej pred mašo sem bil na koru in vse pripravil, potem pa sem gledal, kako so v cerkev prihajali ljudje. Mislil sem si: oni uživajo, poslušali bodo, kaj bo škof pridigal, kako bodo peli pevci, jaz se pa sekiram, da mi je kar slabo. Ko pa je bilo maše konec, sem šel s kora z občutkom, da sem v vse to, kar se je dogajalo, dal nekaj sebe, oni pa tega občutka niso mogli imeti. Čisto drugače je, ko si del dogajanja kot pa če si zgolj opazovalec,« živo opiše takratna občutja. Seveda se spomni tudi, kako ga je kdaj polomil, ker ga je zmotil kdo od pevcev, potem pa melodija in petje ne gresta skupaj. Černelič dodaja, da se moraš kot organist zavedati, da nisi sam oz. da si odvisen od pevcev, da je zato treba dostikrat spremeniti repertoar glede na pevsko zasedbo. Sicer pa opiše dogodek v času župnikovanja Janka Kocjančiča, ki po maši začel kritizirati pevce, ki so se pač trudili po svojih močeh. »Ne vem, kaj ga je pičilo, jaz sem se pa razjezil in sem ga prekinil z orglanjem ter tako končal mašo. Za malo se mi je zdelo, da nas je ob našem trudu začel kritizirati. Morda bi bilo treba to večkrat narediti … Nekaj spoštovanja do tistega, ki se trudi pri čemer koli, pa je treba imeti,« zaključi to anekdoto.   

V šestih desetletjih se je spremenil tudi repertoar cerkvenih skladb in pesmi. Oba sta začela že v obdobju, ko se je maševalo in tudi pelo še v latinščini, torej je bila velika sprememba že po drugem vatikanskem koncilu v 60. letih, ko so latinščino zamenjali z domačim jezikom. »Poleg tega se je včasih ločevalo tudi med skladatelji mariborske oz. lavantinske škofije in skladatelji ljubljanske škofije, zdaj se to precej meša in izvajamo skladbe iz celotne Slovenije in celo iz zamejstva. Prihajajo tudi novi, mlajši skladatelji in skladbe, recimo Aleš Makovac, malo manj pa je tekstopiscev. Mlajši skladatelji zopet skladajo v latinščini, predvsem zato, da so skladbe bolj mednarodne,« pojasnjuje Černelič. Pove še, da se je nekaj časa izrazito forsiralo ljudske pesmi, ki se sicer prav tako lahko pojejo štiriglasno, kar ni bilo najbolj prijazno do cerkvenega zborovstva. V naše kraje se je začela prinašati tudi ameriška, zlasti črnska duhovna glasba, ki je ušesu sicer prijetna, a ima liturgično večinoma neprimerna besedila, priljubljena pa je predvsem med mladimi. »Namen je vseeno pravi, vsebina pa ni,« meni Černelič, še bolj pa ga moti to, da nekateri na znane melodije napišejo svoje besedilo. Slakonja se ob tem spomni na ljudsko pesmarico s posodobljenimi besedili, ki je zaradi tega praktično ne uporablja in se tudi nasploh raje drži 'klasičnega' repertoarja.  

Zaradi orglanja tudi slabe izkušnje

Oba sta začela z orglanjem in zborovodstvom še v časih, ko vse, kar je dišalo po veri in cerkvi, ni bilo najbolj družbeno zaželeno oz. 'na liniji'. Slakonja pravi, da zaradi tega nikoli ni imel posebnih težav oz. se spominja, da se je v času njegovega službovanja na DES (nekdanji Elektro) le enkrat zgodilo, da je moral delati na božični dan, saj so ravno tistega dne določili visokonapetostni izklop, da so morali čistiti trafo postaje. »Sicer pa so vedno rekli: Nace, ti si pa na božič prost, da boš lahko orglal,« pravi in tudi kasneje, ko je delal v termah, mu glede tega niso delali težav oz. so mu omogočili, da si je delo prilagodil glede na obveznosti v cerkvi. »Imel sem srečo, da se delal v takšnih kolektivih, kjer so to razumeli,« poudari, kljub temu pa so mu ob kandidaturi za vodjo kegljišča dali vedeti, da je za to 'moralno-politično oporečen'. Černelič, ki je delal na malo 'višjih' delovnih mestih, je imel nedelje sicer večinoma proste, a je na poklicni poti zaradi 'cerkvenosti' naletel na kar precej ovir. Kot je zapisal tudi v brošuri, ki jo je izdal ob svojem orglarskem jubileju in ob 160-letnici dokumentiranega cerkvenega petja v podboški župniji, je bil kot 16-letnik izvoljen za predsednika podboške mladinske organizacije, ker pa ob nedeljah dopoldne ni želel organizirati športnih tekmovanj ipd., so ga enostavno nehali vabiti na sestanke in pustili, da je mladinska organizacija razpadla, nato pa ustanovili novo, 'pravoverno'. Kasneje so mu pri kandidaturi za direktorja podjetja SOP povedali, da bo dobil soglasje, če se odpove orglanju v cerkvi, ker se ni uklonil, so mu grozili z onemogočanjem delovne kariere. »Če si normalno delal, ni bilo težav, so bile pa vedno težave pri napredovanju. Lahko si zlezel do neke stopnje, višje pa ne,« pove.

Kot je bilo omenjeno uvodoma, sta s strani novomeške škofije oba letos prejela Odličje sv. Jožefa, ki jima veliko pomeni. »Če ne bi imel verskega prepričanja, ne bi bil organist. Zato sem prvenstveno hvaležen svojim staršem, da so me vzgojili v verskem duhu, saj je to osnova. Le če si veren, lahko cerkveno skladbo tudi pravilno predstaviš pevcem,« je prepričan Slakonja, strinja pa se tudi Černelič: »Nekdo, ki ni veren, lahko sicer perfektno izvede neko skladbo, vendar do nje nima odnosa. Sicer pa je bilo veliko vrhunskih skladateljev in glasbenikov vernih oz. so vsaj verjeli v presežnost.«

Obema je v zadovoljstvo, da sta poskrbela vsak za svojega naslednika. Slakonja je orglanja naučil Jureta Juratovca, do česar je prišlo po sili razmer, med njegovim enomesečnim potovanjem v Avstralijo. »Doslej je on pomagal meni, zdaj pa že jaz pomagam njemu, saj je že v veliki meri prevzel tako orglanje kot vodenje zbora,« pove z zadovoljstvom. Kot doda, ima tudi glasbeno zelo nadarjenega vnuka, ki zna igrati več glasbil, a pravi, da organist pa ne bi bil. Černelič je veselje do petja prenesel na obe hčerki in tudi nekateri med vnuki gredo po teh stopinjah. Učil je sicer kar pet organistov, a vsi žal niso vztrajali, ima pa dobro naslednico v znani harmonikarki Katarini Štefanič Rožanec.

Cerkveni organist ima v predbožičnem oz. adventnem času že tako malo več dela, Slakonja pa se v tem času z mešanim pevskim zborom v okviru KD Anton Kreč, v katerem poje tudi večina cerkvenih pevcev, pripravlja še na božični koncert. »Božič je praznik, ki veliko pomeni tudi cerkvenim pevcem,« meni čateški organist, čeprav je osnova vere zanj velika noč. Organist in zborovodja mora biti vedno dva meseca pred obdobjem v cerkvenem letu, pa dodaja Černelič, saj se mora na predbožični čas pripraviti že mnogo prej. »Skladbe v adventnem času morajo biti zapete z upanjem, pričakovanjem, božič mora biti otroško vesel in ljubek, medtem ko je postni čas umirjen in žalosten, velika noč slovesna itd. Te značilnosti je treba imeti v glavi in doseči pri zboru, da jih zna v vsakem obdobju predstaviti.« Kot zborovodja se potrudi, da je praznični repertoar vsako leto malce drugačen. Za konec pa še njuni praznični voščili. »Vsem, ki praznujejo božič kot verski praznik, želim, naj bo res blagoslovljen, vsem ostalim, ki ga ne praznujejo na ta način, pa želim, naj bo to miren in lep praznik,« pravi Černelič. »Bralcem želim veliko razumevanja, tako v  družini kot medsosedskih odnosih, predvsem pa mir,« zaključi Slakonja.

Peter Pavlovič

Prispevek je objavljen v praznični prilogi zadnje letošnje številke Posavskega obzornika.