Družina in Življenje: Povezujejo več kot 300 zakonskih skupin

Konec septembra je v Termah Čatež potekalo letno srečanje društva Družina in Življenje. Iz zgodbe, ki se je pred četrt stoletja začela v Leskovcu pri Krškem, je danes nastala mreža več kot 300 zakonskih skupin po vsej Sloveniji. Velik del tega dela opravijo prostovoljci – samo med voditeljskimi pari jih je približno 250 oziroma okoli 500 ljudi.

Družino in Življenje danes vodi Benjamin Siter, ki ga marsikdo pozna tudi kot voditelja pogovornih oddaj Odnosi so zakon. V jedru vsega je precej preprosta ideja: v dobre odnose je smiselno vlagati sproti, ne šele takrat, ko gre kaj narobe. Zakonske skupine zato niso nekakšne terapevtske skupine za pare v težavah. Pari se praviloma enkrat mesečno srečujejo zato, ker želijo svoj odnos zavestno graditi, se o njem pogovarjati, se učiti drug od drugega in dobivati nove spodbude za skupno življenje. Podobno kot skrbimo za svoje zdravje, znanje ali telesno kondicijo, lahko skrbimo tudi za odnos z najbližjim človekom. Po domače: bolje preprečevati kot zdraviti.

Pri tem imajo posebno vlogo prostovoljni voditeljski pari. Tudi sami imajo službe, otroke in povsem običajne vsakdanje obveznosti, kljub temu pa vsak mesec nekaj svojega časa namenijo drugim parom. Pripravljajo srečanja, povezujejo ljudi, delijo svoje izkušnje in pomagajo ustvarjati okolje, v katerem je normalno, da se tudi dobrega zakona učimo vse življenje.

Rezultatov takšnega dela ni vedno lahko pokazati s fotografijo. Včasih je rezultat boljši pogovor med možem in ženo. Več skupnega časa. Nova ideja, kako se lotiti nesoglasja. Prijateljstvo med pari in družinami. Ali pa preprosto to, da se zakonca tudi po dvajsetih ali tridesetih letih še vedno zanimata drug za drugega in skupaj rasteta. Majhne stvari – dokler jih ne pomnožimo s stotinami parov in leti skupnega življenja.

Konec septembra se je ta vseslovenska zgodba ponovno zbrala tam, kjer ima svoje korenine – v Posavju. Na letnem srečanju Dajemo naprej v Termah Čatež se je zbralo več kot 300 zakoncev iz različnih krajev Slovenije, med njimi številni voditelji zakonskih skupin ter drugi prostovoljni sodelavci Družine in Življenja. Že pogled po dvorani je povedal precej. Ljudje, ki se morda niso videli vse leto, so se objemali, pogovarjali, smejali in nadaljevali prijateljstva, ki so nastajala skozi leta. Tudi to je pomemben del zgodbe. Ne gre samo za vsebine in izobraževanja, ampak za skupnost ljudi, ki se med seboj poznajo in drug drugega spodbujajo.

Letošnje srečanje se je ukvarjalo tudi z vprašanjem, ki je zelo aktualno za starše, prostovoljce, voditelje in vse, ki veliko dajejo drugim: iz česa pravzaprav dajemo? Siter je v enem od nagovorov povedal: »Razlika ni v tem, koliko delajo, ampak v tem, od kod delajo.« Tudi dobro delo lahko človeka sčasoma izčrpa, če ga opravlja samo iz dolžnosti, pritiska ali občutka, da mora ves čas nekaj dokazovati. Človek, ki daje drugim, mora tudi sam imeti odnose in prostor, kjer prejema.

Prav zato je izraz Dajemo naprej skozi leta postal nekaj več kot samo ime letnega srečanja. Nekdo je nekoč nekaj dobrega dal meni – znanje, spodbudo, prijateljstvo, svoj čas ali izkušnjo. Čez čas lahko nekaj od tega tudi sam dam naprej. In ko to počne več sto ljudi, se majhne spremembe začnejo seštevati. Najprej med možem in ženo. Potem v družini. V odnosu do otrok. Med prijatelji in sodelavci. Sčasoma pa tudi v širšem okolju.

Prav tu je morda razlog za nekaj zdravega posavskega ponosa. Iz našega okolja je zrasla pobuda, ki danes povezuje pare po vsej Sloveniji. Ne z velikimi kampanjami in ne z velikim profesionalnim aparatom, ampak predvsem preko ljudi, ki so sami nekaj prejeli in so pripravljeni del tega podariti naprej. To so spremembe na mikroravni. Težko jih je prešteti in še težje izmeriti.

Toda način, kako se danes pogovarjata mož in žena, vpliva tudi na okolje, v katerem odraščajo njuni otroci. In ti bodo nekoč gradili svoje odnose, svoje družine in svojo skupnost. Zato vlaganje v dobre odnose ni samo zasebna stvar posameznega para. Je tudi naložba v družbo, ki jo bomo predali naslednjim generacijam.

Vir: Družina in Življenje

Članek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.