Ernest Sečen: Novinarji se prevečkrat borimo z mlini na veter

V življenju 71-letnega Ernesta Sečna, ’alfe in omege’ brežiškega športnega strelstva, se že ves čas prepletajo številne dejavnosti, v ospredju pa sta šport in novinarstvo. Za sekretarja Strelskega kluba Brežice, ki prihaja z Mosteca, kar težko verjamemo, da je že skoraj deset let v pokoju, saj je še naprej zelo aktiven na različnih področjih, med drugim pri Dnevniku, kjer je kot dopisnik iz Posavja deloval največ časa, še vedno s svojimi članki sooblikuje rubriko Zgodovinska fronta.

Kot novinarska kolega se bova seveda tikala. Če začneva najprej pri strelstvu. Lahko rečeva, da si eden ključnih akterjev Strelskega kluba Brežice, ki letos obeležuje 60 let delovanja, brez tebe kluba verjetno sploh ne bi bilo. Kakšni so spomini na tvoje začetke v klubu in na številne športne uspehe, ki si jih dosegel kot tekmovalec in trener?
Ob prihodu v IMV leta 1968 sem slišal, da imajo v podjetju zelo dobre športne strelce, ki so imeli nekajkrat na leto družinska tekmovanja in bili najboljši v občini. Na enem od teh, ob dnevu vstaje leta 1970, takrat sem bil star 16 let, sva z Brankom Zoričem, ki je danes predsednik Kegljaškega kluba Brežice, kot edina mladinca prvič streljala. Takrat je klub, ki je na začetku nosil ime Strelska družina IMV obrat Brežice, obstajal že pet let. Zaradi izgradnje novih proizvodnih prostorov in delovanja obrata na treh lokacijah je bila strelska družina leta 1973 razbita in večina je prenehala s streljanjem. Za preporod društva je v začetku 80. let poskrbel v Dobovo priženjen odličen strelec Sevničan Janez Krajnc, ki mu je v tekmovalno ekipo uspelo pritegniti nadarjene strelce. Tako se je leta 1975 vzpostavilo novo vodstvo kluba, v katerem sem bil izbran za tajnika. Pregovorili so me, da grem tudi sam na strelišče in bili že po nekaj strelih navdušeni nad mano ter so mi svetovali, naj se začnem s tem resneje ukvarjati. Takrat sem sicer treniral karate in bil pri kegljačih, strelstvo me sprva niti ni kaj preveč pritegnilo. S Krajncem sem se dogovoril, da bom hodil na tekmovanja, ker so potrebovali ekipo, nisem pa treniral, ker nisem imel pravega časa. Tako sem začel tekmovati ter med letoma 1981 in 1993, ko sem prenehal nastopati, zbral 126 tekem. Sčasoma sem tudi rezultatsko rasel, leta 1988 sem povprečno že dosegal ’devetico’. Imel sem tudi nekaj zmag na občinski ravni, največ pa mi še danes pomeni zmaga za občinsko Zlato puščico v tistem letu, ko sem šel tudi na regijsko prvenstvo. To štejem kot svoj največji tekmovalni uspeh.

Po Krajnčevem odhodu z IMV-ja in posledično tudi kluba sem za njim vse prevzel jaz. Leta 1985 sem se začel ukvarjati s trenerstvom in vodil tudi žensko sekcijo. Videl sem, da če vsega ne prevzamem, ne bo nič in bo klub razpadel. Po koncu IMV-ja leta 1993 in po osamosvojitvi države v podjetjih ni bilo več podpore sindikalnim dejavnostim, zato so tudi vse ostale strelske družine, npr. Agroservis, Agraria, Tovarna pohištva, prenehale z delovanjem. Ker pa nisem hotel, da se to zgodi tudi z našim klubom, sem poskrbel, da je živel še naprej. Že leta 1987 sem začel z delom s pionirji in pet let kasneje sem imel že odlično pionirsko ekipo, ki je bila leta 1994 med štirimi najboljšimi v Sloveniji. Z odraščanjem pionirjev so se počasi oblikovali tudi kadeti, mladinci in člani. In tako smo v Brežicah leta 2001 že imeli državno kadetsko prvakinjo, pri čemer velja omeniti, da je že deset let prej kot prvi državni prvak iz vrst našega kluba postal Robert Kranjc, ki je na zadnjem DP-ju Jugoslavije v Zadru z zračno pištolo senzacionalno postal jugoslovanski prvak. In tako se je zgodba z državnimi prvaki začela, saj jih imamo danes že 65. Če tem prištejemo še 33 pokalnih prvakov in 22 državnih rekordov, je to res neverjeten uspeh in vrhunskost. V sezoni 2018/2019 sem se odločil funkcijo predsednika in glavnega trenerja v klubu predati mlajšim.

Verjetno je športno strelstvo nek svoj razcvet doživelo tudi zaradi olimpijskega prvaka Rajmonda Debevca. Se je to poznalo takrat tudi v brežiškem klubu?
Njegov uspeh nima nobene prave povezave z, denimo, povečanim vpisom v klub ali kaj podobnega. Problem je, ker takrat še ni bilo TV-prenosov športnega strelstva, tako da se je šele na OI prvič zares videlo, kako poteka ta šport, poleg tega tudi sam tekmovalni način ni takšen, da bi pritegnil gledalce pred TV-ekrane, zato tudi takšen uspeh, kot je bil pred 25 leti naslov olimpijskega prvaka, ni pritegnil širše publike. Sem pa kasneje vpeljal svoj sistem strelskega dvobojevanja, ki so ga imeli tudi leta 2021 na OI v Tokiu in lani na olimpijski tekmi parov v Parizu ter veliko bolj pritegne pozornost. V klub smo največ vpisovali preko sodelovanja z osnovno šolo, a pred kratkim sem slišal, da je letos brežiška šola s seznama športov, za katere se učenci lahko odločijo ob športnem dnevu, odstranila športno strelstvo, kar me je negativno presenetilo.

Kako bi kot predsednik Zveze strelskih društev jugovzhodne Slovenije ocenil trenutno stanje v tem športu na nivoju naše regije in širše?
JV regija, ki zajema Posavje, večji del Dolenjske in Belo krajino, je že kar desetletje osiromašena in smo regija z daleč najmanj strelskimi društvi. Že pred leti so popolnoma prenehala delovati belokranjska društva, ki jih je bilo včasih celo šest ali sedem; v Novem mestu je delujoče samo eno društvo – SD Gorjanci, ki že zadnjih deset let odlično dela z mladimi in dosega zelo dobre rezultate; v Trebnjem imajo prav tako veliko otrok in mladih, a primanjkuje starejših; v Leskovcu je društvo delovalo dolga leta in bilo svoj čas številka ena v Sloveniji glede dela z najmlajšimi – še danes imajo v lasti pionirski državni rekord, ki ga bo težko preseči, a ravno v tem letu so na zvezo podali izjavo o prenehanju delovanja; sevniškemu društvu Marok očitno tudi že malce pojenjajo moči, ker so imeli letos samo tri tekmovalce do 15 let; v Brežicah je zgodba znana, v naši občini pa je tudi še SD Rudar Globoko, kjer pa streljajo samo s šibrenico. Skratka, na JV Slovenije smo kar v krizi, edini svetli točki sta Gorjanci in Brežice, ki imata pokrite vse starostne kategorije in večje število strelskih disciplin.

Pri strelstvu je največji problem v kadrih. Dokler nas je še nekaj predstavnikov starejše generacije, ki ne gledamo na materialne dobrine, ampak to delamo predvsem iz srca, bomo to še nekako držali pokonci, vprašanje pa, kaj bo z mladimi generacijami, ki imajo drugačne zahteve. Pogrešamo mlajši kader, prostovoljce, ki bi prevzeli vodenje strelskih klubov oz. društev in vodenje treningov. Konkretno bi v našem klubu rabili še vsaj tri trenerje, da bi lahko z njimi pokrili število vadečih otrok, a žal ni pravega zanimanja. Sicer pa je moje delo kot predsednika zveze predvsem skrb za organizacijo regijskih tekmovanj.

Kakšen je tvoj komentar na nedavni poziv enega od slovenskih politikov, naj se državljani včlanijo v strelske klube, da bodo lahko legalni lastniki orožja?
V Sloveniji je veliko strelskih zvez in vsaka od njih ima status panožne zveze. Slovenska zakonodaja omogoča, da lahko vsak, ki želi kupiti pištolo ali puško iz naslova športa od ene od številnih panožnih zvez, v katero je včlanjen njegov klub, na upravno enoto odnese potrdilo, da je član kluba in posledično tudi panožne zveze, ter je imel v okviru tega državno tekmovanje. Pogoj za pridobitev orožnega lista je namreč udeležba na državnem prvenstvu, kdor pa je samo član kluba, pa lahko dobi posestni list, pri čemer mora za vsak nakup nabojev oddati vlogo. In tako lahko ljudje iz osmih različnih naslovov, kolikor je panožnih zvez, dobijo potrdilo za orožni ali posestni list, kar po mojem mnenju ni prav. Sam zagovarjam tole: športno strelstvo je tisto, ki uporablja samo športne pištole in puške, ki so izdelane v tovarni izključno za namen strelskega športa olimpijskega programa ter imajo posebne ročaje. In če je to orožje ’ognjene’ vrste, se pravi, da ima naboje na smodnik, se mora obvezno hraniti v prostorih strelskega društva, ne pa da ga imajo posamezniki pri sebi doma. Preko teh klubov in panožnih zvez kupujejo t. i. obrambno orožje, ki ga hranijo doma. Zato mislim, da država na tem področju nima pravega odnosa in vpogleda v dejansko stanje ter tudi ne prave rešitve glede tega vprašanja. V športnem strelstvu ne uporabljamo nobenega orožja, ampak športne strelske rekvizite, ki so v tovarni izdelani samo za športno strelstvo v tarče. In kot športni strelec sem izredno proti temu pozivu politika.

Če se zdaj premakneva na področje, ki je nama skupno – novinarstvo. Do upokojitve v letu 2016 si bil 18 let novinar Dnevnika, s katerim sodeluješ še danes, že prej si bil tudi dopisnik raznih časnikov in revij, med drugim tudi Posavskega obzornika. Kako se spominjaš teh svojih novinarskih dni?
Že kot najstnik sem bil naročen na Delo in leta 1972 sem v njem opazil, da iščejo dopisnika za Posavje. Ker sem zelo rad pisal in mi je takrat celo Tone Jesenko, profesor slovenščine, dejal: ’Ernest, ti moraš od pisanja živet!’, sem jim poslal dopis, da bi me to zanimalo, in sem dobil odgovor, da so za. A kaj, ko sem isti dan dobil tudi poziv za vojsko, tako da je prva možnost, da postanem novinar, dopisnik Posavja za Delo, padla v vodo. Po prihodu iz vojske leta 1974 sem imel svojo prvo novinarsko objavo o motokros dirki v Tržiču v srbskem športnem tedniku Tempo. Leta 1976 sem potem začel pisati za tovarniški časopis Kurir, kjer sem bil brežiški dopisnik in urejal svojo stran, bil sem tudi član uredniškega odbora in risal karikature. Kasneje sem kot svobodni novinar dopisnik sodeloval z različnimi časniki in revijami, npr. Dolenjskim listom, Profitom, Našim glasom, SavaGlasom, Posavskim obzornikom, Ekipo, Republiko, Delom, Dnevnikom, Večerom in hrvaškimi Sportskimi novostmi. V času zaposlitve na Dnevniku sem osnoval tudi dve rubriki, in sicer Ljudje med nami, kjer sem objavljal potrete zanimivih ljudi po Sloveniji, ter Dnevnikovo knjigo rekordov, kjer smo objavljali naravne slovenske rekorde. Imel sem kar nekaj specialnih novinarskih izobraževanj, čeprav po izobrazbi nisem novinar. Moram reči, da je bilo delo res zelo zanimivo, dejansko si ves čas z mislimi v tem, 24 ur na dan, kar tudi sam veš. Tudi ko prenehaš, na določene dogodke še vedno gledaš skozi oči novinarja. Vsakemu povem, kaj je bilo tisto prvo, ko sem se res zavedel, da sem v ’penziji’ – ko sem prvič spet slišal sireno in si rekel: ’Kar naj tuli, me več ne briga’ (smeh).

Zakaj je lepo in zakaj težko biti 'lokalni' novinar oz. dopisnik?
Vse naše delo širša publika ocenjuje, testira, kritizira, hvali. Če varilec nekaj zavari, to vidi samo mojster. Pri novinarstvu pa imajo možnost tvoj izdelek ocenjevati vsi ljudje, stalno si pod nekim pritiskom javnosti. Pri nekaterih medijih se, denimo, novinarji vedno podpisujejo samo s kraticami, kar ni najbolj ’fer’ do bralcev. Če se novinar izpostavi s celim imenom in priimkom, to pomeni, da za tem, kar je napisal, tudi stoji. In to je pomembno. Če se mora kdaj soočiti z nezadovoljnim bralcem, mora tisto, kar je napisal, tudi argumentirano braniti. To je neke vrste moč novinarja, kot tudi to, da opozarja na določene napake, ki se ponavljajo, in da ne odneha. V mojem primeru sem dosegel nekaj ’zmag’ v prometu skozi novinarsko pisanje, saj so nato odgovorni ukrepali.

Kaj opažaš na področju novinarstva danes, ko ta poklic ni več tako spoštovan in cenjen kot včasih?
Novinarji se prevečkrat borimo z mlini na veter, kar mi ni všeč. Družba je pri stvareh, ki so preveč pomembne za naša življenja, površna, čeprav to ni dovolj oster izraz. Biti novinar je bilo nekoč ugledno in častno, danes pa je v vseh teh privatnih in skomercializiranih medijih važno vse kaj drugega kot resnica. To uničuje ugled novinarstva, poklic je vedno manj cenjen.

Kako po tvojih izkušnjah na Posavje gleda ostala Slovenija? Kaj mi imamo, česar druge regije nimajo?
V Posavju smo veliko bolj povezani, tudi novinarji sodelujemo in si pomagamo, nismo nevoščljivi ter smo povezani preko našega neformalnega Novega kluba, kar mi je zelo všeč. Po tem smo lahko marsikomu v Sloveniji vzor glede novinarstva. Včasih je bila v naši regiji huda brezposelnost, danes smo iz tega ven, je pa problem najti ljudi za delo. Gospodarska rast je v regiji prisotna. Občutimo težavo, ker še vedno ni dokončana veriga HE na spodnji Savi. Bil sem na otvoritvi HE Boštanj, ko je zdaj že pokojni takratni minister Bajuk izjavil, da bo zadnja v verigi, HE Mokrice, dokončana že leta 2015, rok pa je bil do 2017. Danes smo 2025 in ni bila še niti lopata zasajena. Aktualen je seveda drugi blok nuklearke in med Posavci se pojavlja precej dvomov o tem, ali nam bodo tisti, ki bodo predstavljali smer gradnje, res predstavili vse elemente in da ne bodo kakšnega zamolčali, ki pa je mogoče pomemben. Kot se lahko sliši, je menda največji problem financiranje drugega bloka. Sprejemljiv je edino v Posavju, ker smo že navajeni sobivanja z jedrsko elektrarno. V zadnjih, recimo, 20 letih mi je všeč razvoj turizma v Posavju. Včasih je bila Sevnica čisto neturistična, danes pa ima tudi že kaj ponuditi. Zgodba o posavskih gradovih, ki se povezujejo, je krasna. Tudi plovnost reke Save ponuja nove priložnosti, pred leti smo v občini dobili še ene terme, in kdo bi si mislil, da bodo nekega dne v Dobovi, ko je bila še ne tako dolgo nazaj tam ena njiva. Tudi turistična društva si vedno znova kaj zamislijo, delajo na novih programih in organizirajo prireditve, všeč mi je, da se na področju razvoja turizma ves čas nekaj dela. Je pa tudi res, da izgubljamo težjo industrijo, v povezavi s tem pri meni nastaja tudi knjiga, v kateri bo pregled vse industrije, ki je bila nekoč v Brežicah. Zanima me tudi, kaj je razlog, da je povsem zastal projekt Feniks, še posebej ob dejstvu, da pred Zagrebom in pri Trebnjem pred očmi nastajajo novi logistični centri.

Vedno znaš biti kritičen tudi do prometnih ureditev v Brežicah, predvsem postavitve znakov. Se je na tem področju v zadnjem času kaj spremenilo na bolje, so tvoja opozorila kaj zalegla?
Promet je moje strokovno področje (med letoma 1977 in 1983 je kot učitelj vožnje opravljal honorarno popoldansko delo pri AMD Brežice, op. p.), zato imam pravico pokomentirati in opozarjati na nepravilnosti. Poslal sem pripravljen elaborat na 76 straneh, kaj je vse narobe v prometu in pri signalizaciji, vsem pristojnim službam v državi, pa nisem prejel niti enega odziva. Tudi še ko sem deloval kot novinar, mi nekatere institucije niso nikoli odgovorile. Škoda, ker nisem takrat prijavil informacijski pooblaščenki. Danes vse projekte obnove cest izdelujejo gradbeni inženirji, nikjer pa na tablah ne vidiš napisanega prometnega inženirja. Veliko signalizacije je skregane z zakonodajo, ne samo z logiko. In nič boljše ni niti v krški in sevniški občini ter drugod po državi. Predvsem me moti in skrbi arogantski odnos države do varnosti svojih državljanov.

Velik del življenja si posvetil tudi kulturi, saj si med drugim igral nekatere inštrumente, pel v zboru, zbiraš narečne besede svoje rojstne vasi Mostec, fotografiraš, risal si portrete in karikature, stopil na odrske deske itd. Vse to te je torej ves čas izpopolnjevalo in te še danes, imam prav?
Že kot otrok sem zelo rad risal in veliko bral ter npr. vedel, kdo so predsedniki vseh največjih držav na svetu, v osnovni šoli pa sem se zanimal za filozofe. Bil sem zelo aktiven na veliko področjih. Lahko rečem, da sem po duši umetnik. Poleg harmonike sem poizkušal igrati tudi klaviature, kitaro in celo panovo piščal, a se temu nisem utegnil zadosti posvečati. Nastopal sem v šolskih dramskih predstavah ter bil tudi lutkar in izdeloval lutke doma. 14 let sem pel v dobovskem moškem zboru in bil ob začetku najmlajši pevec moških zborov v brežiški občini. Še danes zbiram besedila popevk. Poleg narečnih besed vasi Mostec s ciljem oblikovanja slovarja zbiram tudi stare slovenske besede iz slovenskega tiska iz obdobja med letoma 1850 in 1940 ter imam zbranih že okoli 1600 besed. Očitno imam to ljubezen do maternega jezika tudi malo po svojem stricu jezikoslovcu dr. Jožetu Toporišiču, saj mi je bilo vedno nadvse pomembno, da je slovenska beseda zapisana pravilno. Sem tudi ljubitelj fotografije in rad hodim v gledališče.

Zdaj si že devet let uradno v ’tretjem življenjskem obdobju’ in glede na vse tvoje aktivnosti in dejavnosti verjetno kar drži tisto, ko pravijo, da ima človek v ’penziji’ še manj časa, kajne? Med ostalim v svojem sadovnjaku zbiraš stare sorte jabolk ...
Drži, ure dneva mi neprestano hodijo narobe, pa imam urejen urnik. Ves čas se nekaj dogaja, tako da si želim, da bi dan imel več kot 24 ur. Aktiven sem tudi še pri brežiških častnikih in veteranih, pa pri posavskih seniorjih, s katerimi vsako sredo igramo namizni tenis. Res je, v sadovnjaku imam takšne sorte, ki se jih spominjam še iz otroštva na Mostecu, rad tudi kuham marmelado in delam kompote, imam zeliščni vrt, tako da doma pijemo čaje iz teh zelišč, in brajdo s sortami grozdja, iz katerega največkrat nastane sok.

Ena taka tvoja aktivnost v zadnjih letih je tudi vsakodnevna jutranja vadba z Društvom Šola zdravja, kjer si tudi licenciran vaditelj, edini med moškimi v občini. Kaj ti pomeni biti del te ’oranžne družine’?
Če ne bi že zadnjih več kot devet let vsako jutro ob pol osmih na ta način začenjal dan, bi hitro ugotovil, da sem zjutraj nekaj zamočil in sem se prepozno spravil nekaj narediti. To pa je zdaj urnik in vsak dan moram biti točen. Dan je s tem bogatejši in daljši, in če je en dan daljši, je tudi tvoje celo življenje daljše, saj si ga z aktivnostjo podaljšuješ. Z ostalimi oranžnimi se zelo povezujemo, imamo skupne pohode, druženja, ’lušno’ nam je biti skupaj.

Kaj je tisto v življenju, kar te v teh letih razveseljuje?
Lahko odgovorim kratko in jedrnato. Vsako jutro znova me razveseli, je neko doživetje. Tudi če je slabo vreme, me ne moti, rad poslušam, kako pada dež, in se hkrati veselim sonca, ki bo posijalo za njim. Seveda pa me razveseljuje tudi moja družina, od avgusta dalje pa še posebej tudi moj prvi vnuk.

Rok Retelj

Pogovor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 9. oktobra 2025.

#povezujemoposavje