V sklopu potopisnih večerov, s katerimi širimo popotniške horizonte cenjenim obiskovalkam in obiskovalcem Knjižnice Sevnica, smo imeli 23. februarja možnost oditi na zelo aktivno potepanje po Fidžiju in Novi Zelandiji. Tjakaj je lansko poletje odšla Mateja Mazgan, tokratna gostja, ki v prostorih Knjižnice Sevnica istočasno razstavlja tudi svoje popotniške fotografije.
Kakor je dejala je bil ogled Fidžija, prej splet okoliščin kot namerna popotniška smer, ki pa jo je izkoristila maksimalno in nam prikazala Fidži iz perspektive aktivnega avanturista. Tako smo imeli možnost videti kar nekaj ekstremnih športnih izzivov (tudi potapljanje z morskimi psi), spoznali smo domorodske navade in izvedeli, da so tam še pred nekaj desetletji gojili kanibalizem. Državo sicer upravlja vojaška hunta, se pa poleg ubogih tam znajdejo tudi zelo bogati, moški pa morajo na delovnem mestu nositi krila. No, in iz poletnega Fidžija smo prišli na zimsko Novo Zelandijo. Ob turističnih dogodivščinah tokratne gostje smo se tudi v deželi dolgega belega oblaka seznanili s čudovitostmi narave in družbe. Preplet gora, dolin, zalivov, fjordov, endemitskih živali ter fotogeničnosti na vsakem koraku so specifike te oddaljene dežele. Iz južnega otoka, kjer smo si ogledali kar nekaj muzejev in naravnih znamenitosti in kjer smo prevozili kar nekaj desetin kilometrov, smo odšli na severni otok, kjer se nahaja tudi glavno mesto Wellington. Tudi tam je narava čudovita, ljudje prijazni, cene pa so podobne našim. Beli priseljenci so z Maori resda podpisali dogovor o sobivanju, kar pa se tudi dandanes izkazuje bolj kot mrtva črka na papirju kot realnost. Pa vendarle še naprej gojijo svojo umetnost, ki predstavlja tudi avtentično umetnost Nove Zelandije. Kakorkoli že, tritedensko bivanje v okolju Pacifika je postreglo z novimi pogledi na svet, Mateja Mazgan, sicer Korošica, pa se kot aktivna popotnica-turistka že posveča novih podvigov, ki jih enkrat na leto izvaja tudi s svojo babico. Seveda smo tudi tokratno predavanje izvedli v sodelovanju z Ljudsko univerzo Krško v okviru projekta CVŽU.
Matija Drobne