Gostilna Kosar – očak med gostišči

BRESTANICA – Tradicija Gostilne Kosar v starem trškem jedru se izpisuje že od leta 1890 dalje, ko je majhno pritlično hišo na številki 49 (danes Trg 7) v tedanjem Rajhenburgu kupil posestnik in trgovec z lesom iz Šoštanja Jožef Kosar. Nekdanjo 'kafeterijo', kot so ji rekli domačini, je razširil in nadgradil v 4 x 5-osno nadstropnico z neorenesančno fasado, ki jo zaključuje razgibano oblikovano čelo. Ti atributi, kakor tudi notranji prostori z opremo, z nostalgijo spominjajo na stare čase.

Ko je premožni Jožef Friderich Kosar, ki je imel v Šoštanju v posesti kar 200 ha gozdov, potoval v Srbijo, da bi bi sklenil posel z lesom, ki so ga splavarili po Savi, nazaj pa se vračali z oljem, moko, sladkorjem in drugim blagom, je ob postanku prespal v Krškem, kjer je sklenil poznanstvo z družino Trampuš s petimi hčerami in sinom. V eno izmed brhkih deklet se je Jožef zaljubil in jo okoli leta 1890 zaprosil za roko, še pred tem pa na rajhenburškem trgu, da bi bila srčna izbranka čim bližje staršem, kupil starejšo hišo. V njej je po razširitvi uredil gostilno s prenočišči in bivalne prostore, saj so se jima v zakonu rodili trije otroci, Božidar, Jožefa in Mirko. Slednjega, rojenega leta 1903, so v družini tudi predvideli za delo v gostilni, v ta namen pa je moral po učni dobi v gostilni opraviti še izpit, da je leta 1928 pri Zadrugi gostilničarjev in mesarjev v tedanji Sevnici ob Savi pridobil učno spričevalo. Ko se je Mirko poročil s Cilko Katič iz Dobove, ki je prav tako izhajala iz gostilniške družine z mesarijo, je prepustil vajeti vodenja gostilne ženi, ki je, pripoveduje Mirkova in Cilkina snaha Ljudmila Kosar, leta 1930 kupila še staro hiško za gostilno, ki je bila kot kovačnica zapisana že leta 1754, v njej pa so se še vedno nahajali dimnik, kovaški meh in orodje. Na podlagi kovačnice v ozadju Ljudmila predvideva, da je bil tudi njihov prvotni objekt zgrajen že v 17. st., saj so pri kasnejših ureditvenih delih naleteli na debele zidake, izklesane iz skale.

Živahen trški utrip

Pod Cilkinim in Mirkovim vodstvom je gostilna v obdobju med obema vojnama delovala s polno paro. Obiskovali so jo znani Rajhenburčani, saj je domala vsaka hiša na trgu imela obrt, od frizerja, šivilje, lončarja, mesarije, dveh žag, do mizarja in kovačije. V gostilni so se ustavljali gostje, ki so potovali skozi kraj, občasno so v njo zahajali tudi trapisti z gradu. Ob torkih se je v gostilni igral šah in ob petkih karte, donosen posel so bili tudi štirje veliki živinski sejmi. Ti so se zvrstili proti koncu januarja, okoli velike noči, na začetku poletja (Petrov sejem) in še velik živinski sejem v pozni jeseni. Iz oddaljenih krajev so nanje pripeljali sejmarji živali s konjskimi vpregami, iz bližnjih krajev pa z voli, zaradi njihovega velikega števila pa je po Rajhenburgu po živalskih iztrebkih zaudarjalo še ves teden. Redne stranke in gostje so v gostilno zahajali radi tudi zaradi Cilkine kuhinje, saj je znala pripravljati številne jedi, ki se niso znašle na krožnikih vsake gostilne. Dnevno so bile v ponudbi različne juhe, svinjska in telečja pečenka, golaž, zrezki in bržole, vešče pa je pripravljala tudi specialitete za posebne priložnosti. Tako je za banket ob proslavi ob 25-letnici Sokola v kraju 16. junija 1935 za goste pripravila za predjed obložene kruhke, v nadaljevanju pa jih pogostila z ragu juho, ribami z majonezo, odojkom s prilogami, nadevanimi piškami z mešano solato, kompoti, jagodovo bombo z drobnim pecivom, hamburško in štefani torto ter sadjem, ob črni kavi pa so imeli gostje na voljo tudi več pijač: pivo, namizno vino in buteljčni vini muškateljc in francoski pino. Zakonca Kosar sta obvladovala delo ne glede na to, da sta postala tudi starša, najprej leta 1932 rojenemu sinu, ki so ga kot tretjega Kosarja poimenovali Mirko, leto za njim se je rodila še hčerka, ki so ji nadeli materino ime Cilka. Kot se spominja Ljudmila iz taščinih pripovedovanj, je posel nekoliko upadel med 2. sv. vojno, a še vedno je bilo dovolj za preživetje. Čez dan so v gostilno hodili okupatorjevi vojaki, ponoči so na vrata trkali tudi partizani. Ko se je leta 1943 zakoncema Žvar v Hruševju pri Rožnem rodila Ljudmila, 11 let starejši Mirko Kosar ni bil več kratkohlačnik. Po osnovni šoli se je v elektrarni učil za električarja, zatem se je vpisal v tehniško srednjo šolo v Ljubljano. Ker je zelo rad plesal, je obiskoval tudi tamkaj delujoče plesno društvo in celo osvojil nekaj priznanj na plesnih tekmovanjih. Ko je mama Cilka ugotovila, kaj poleg šole še počne sin, ga je takoj izpisala, saj se je zbala, da bi ga to utegnilo potegniti v druge vode in oddaljiti od doma. Doma so mlado moč še kako rabili, saj so imeli v posesti tudi več hektarjev obdelovalne zemlje, gozdove pa tudi živino.

Vsega je kriv 'štrbunk'

Po osnovni šoli se je Ljudmila vpisala v večerno gimnazijo in jo zaključila leta 1959 in začela kot vajenka delati v restavraciji gostinca Zvoneta Kovačiča na Senovem. »Ob šestih zjutraj sem morala biti že na delu, vso gostilno poribati, pospraviti in do sedme ure narediti za kuhinjo 50 sendvičev z žemljo, nakar sem se morala posvetiti strežbi. Med 12. in 14. uro sem bila prosta, potem sem se morala ponovno vrniti do poznih večernih ur na delo. A se nisem nikoli pritoževala, saj sem bila mlada, okretna in vzdržljiva. V gostilno Kosar sem prišla preko medgostilniške izposoje zaradi težav, ki jih ni v loncu, pač pa na stranišču zakuhala šefica Cilka,« pove nadvse zanimivo prigodo, ki je vplivala tudi na njeno nadaljnjo življenjsko pot. »Tedaj so morali v gostilni vsi, ki so prihajali v stik s hrano bodisi pri kuhanju bodisi pri postrežbi opraviti živilski pregled, ki je bil dvakrat na leto predpisan za vse gostince in trgovce. Ker se je z oddajo blata že zelo mudilo, stranišče pri Kosarjevih pa je bilo še na 'štrbunk' in je bilo blato težko poloviti, je Cilka nastrgala blato kar z odprtine in oddala vzorce na pregled. Seveda ti, zbrani od ljudi z vseh vetrov, niso bili ustrezni, zato je inšpekcija takoj izdala odločbo, da se mora zaradi klicenoscev gostilna nemudoma zapreti.« A ker so imeli v tednu, ki je sledil, v gostilni že naročenih 80 obrokov za tekmovalce in funkcionarje, ki so se v Sokolskem domu poleg gostilne udeležili boksarskega tekmovanja, so morali hitro ukrepati. Tako je prišel Mirko Kosar st. do Ljudmilinega šefa na Senovo s prošnjo, da mu za kratek čas za delo v gostilni odstopi katerega izmed zaposlenih. Ljudmila, ki do tedaj še ni prestopila praga Kosarjeve gostilne, a je zanjo slišala, se je takoj vklopila v strežbo, vešča kuhalnice pa priskočila na pomoč tudi v kuhinji, v kateri je skrivaj kuhala Cilka. Zatem so Kosarjevi zaprosili Ljudmilinega šefa še za podaljšanje 'izposoje' za teden dni, da se stvari uredijo, obenem pa ponudili službo tudi Ljudmili, saj jim je promet, odkar je prišla v gostilno čedna mlada pomoč, močno porasel. Ljudmila pravi, da je prodala tudi do 50 l vina na dan, osebno pa se je v gostilni Kosar neprimerno bolje počutila kot pri strežbi v knapovskem kraju, saj so gostilno obiskovali povečini obrtniki in izobraženci 'lepih manir', medtem ko so se znali knapje, ko so pregloboko pogledali v kozarec, sila neprimerno vesti. Po dodatnem tednu je prišel ponjo šef Kovačič: »Bilo je na ponedeljek, ko je prišel pome ves razburjen, kje vendar hodim, saj bi se morala v službi zglasiti že v nedeljo. V tamkajšnji restavraciji so imeli ob vikendih vselej polne roke dela, saj so prirejali plese ob igranju muzikantov. Ko sem mu povedala, da se ne nameravam vrniti, je vzrojil in vame zalučal 'puf knjigo'. Vanjo so zapisovali dolg knapov, ki so pili 'na kredo', zatem pa ob plači 'puf' poravnali. In ker me na njihov plačilni dan ni bilo v službi, je ostal nepoplačan tudi dolg, za kar je šef prevalil krivdo name. To je v meni le še okrepilo odločitev, da se na delo na Senovo ne vrnem. Zatem je Kovačič odšel v kuhinjo in s Kosarji se je vnel grozen prepir.« Leta 1962, ko se je preselila v Brestanico, je cesta skozi trg dobila asfaltno preobleko. Dela so potekala zelo počasi, saj so jih delavci izvajali ročno, ob tem pa so tovornjaki na gradbišču, vključno s tovornjaki, ki so vozili šoto za elektrarno, dvigovali oblake prahu. Kosarjev sin Mirko je cesto s cevjo za zalivanje polival tudi po petkrat na dan, kljub temu pa je morala Ljudmila po nekajkrat na dan pobrisati prah po gostilni.

Kosarjevi so ji zatem omogočili, da je po zaključeni vajeniški dobi v letu 1963 dokončala šolanje na gostinski šoli v Novem mestu. Ker je tedaj prejela od brata, ki je emigriral na delo na Švedsko, garantno pismo, naj se mu pridruži v tujini, je poprosila Kosarje, da ji mimogrede, med vsakotedensko nabavo prekajenega mesa, očiščenih piščancev in zelenjave v Zagrebu, dostavijo na tamkajšnjo ambasado dokumente za izdajo potnega lista. Njihovi sorodniki iz Zagreba, ki jim je bila Ljudmila zelo pri srcu, so zagnali 'vik in krik', da 'kokoši, ki nosi zlata jajca gostilni', ne smejo spustiti iz rok, predvsem pa so spodbudili sina Mirka, naj vendar odpre oči, da bo videl, kaj ima pred nosom. Kosarji so jo zatem v februarju 1964 povabili na maškaradni ples na Senovo, na katerem je Mirko ni izpustil iz rok, po preplesani noči pa sta se zbližala in se od srca vzljubila. 18. julija 1964 sta se poročila, v zadnjem mesecu istega leta pa je na svet privekala hčerka Mojca Miroslava, pet let kasneje še njun sin Mirko.

Skoraj pekel namesto nebes

A z dnem, ko se je priženila v družino Kosar, je Ljudmila postala tarča poniževanj Mirkove sestre Cilke, mama Cilka, ki je bila zaradi posestniškega odnosa do sina ljubosumna nanjo, poleg tega se ni mogla sprijazniti z dejstvom, da so gostje veliko bolj kot njene hvalili snahine jedi, pa ji je ukinila vsakršen dohodek. Ljudmili, ki je postala tako neplačana deklica za vsa opravila, strežbo v šanku, kuharijo, pospravljanje, mimogrede za klanje kokoši, pranje perila v zunanjih koritih ob torkih in ob petkih gostilniških prtov idr., so bili v edino tolažbo otroka in mož. A mlada družinica je životarila, saj je počasi tudi 200.000 dinarjev, ki jih je Ljudmila prejela od staršev ob poroki, pojenjalo. Veliko moči je morala zbrati, da je pred gosti skrila stisko. Med njimi so se vsak dan ob isti uri za isto mizo v dopoldanskem in popoldanskem času v gostilni dobivali profesor Vutkovič, Albin Fakin, gospoda Flis in Žagar. Kuhinja, v kateri sta vsemu navkljub kuhali s taščo skupaj, je bila še naprej na dobrem glasu. Na jedilniku je bil pogosto 'telerflajš', vampi, ajmuht, golaž, na različne načine pripravljeni zrezki in ob praznikih obare. Tašča tudi ni, kot še pove med drugim Ljudmila, dovolila nikakršne prenove gostišča, v njem so bile mize še od prvega Kosarja, prav tako niso smeli napeljati vode v kuhinjo, temveč so jo nosili in dolivali za gretje na štedilniku iz predprostora. Mirko se je zaposlil kot šofer za prevoz ujetih emigrantov, ki so bili nastanjeni v zbirnem centru na gradu, po ukinitvi centra pa je šel za šoferja v Invalidske delavnice, ki so bile preoblikovane v tovarno Sigmat. Zelo obolela tašča Cilka, ki so ji zaradi hude sladkorne bolezni odrezali obe nogi, je prepustila vodenje gostilne, v kateri je še naprej brez plačila delala Ljudmila, hčerki Cilki, ki je svojo mater še pred njeno smrtjo leta 1975 spravila ob veliko družinsko premoženje. Ko je tašča Cilka z grozo opazila, da ji je lastna hči ukradla vse devizne prihranke, zlatnike prvega Kosarja, veliko kosov srebrnega jedilnega pribora in zlatega nakita, se je pokesala. Nemudoma je dala na dom poklicati sodne pisarje, saj invalidna ni mogla do sodišča, in gostilno, vsakemu v polovičnem deležu, prepisala na Mirka in Ljudmilo. Ta je ob povedanem le pokomentirala, »da je oprostiti že mogoče, pozabiti pa se pri zdravi pameti ne da nikoli«. Po smrti Cilke Kosar sta Mirko in Ljudmila z otrokoma prvič svobodno zadihala, družina si je končno privoščila tudi kakšen dan dopusta, med drugim so obiskali tudi Ljudmilinega brata na Švedskem, Ljudmila pa se je celo dvakrat povzpela na Triglav. Z možem Mirkom sta tudi obnovila najbolj obnove potrebne prostore, med drugim 'usodno' stranišče in v kuhinjo napeljala vodovod. Leta 1996 je ovdovela. Hčerka Mojca Miroslava, poročena Balas, si je ustarila z možem družino z dvema sinovoma v Arnovem selu in je danes že ponosna stara mati štirim vnukom, peti potomec pa se bo rodil čez nekaj mesecev, medtem ko sin Mirko, ki je kot klarinetist, pevec in komponist dolgoletni član Ansambla Slovenski zvoki, živi z ženo Diano in sinom Mirkom Jožetom v Brežicah. Po polovico dneva preživi tudi v družbi matere Ljudmile v Brestanici, saj je vse od leta 1998 dalje kot četrti Mirko Kosar za krmilom gostilne v trškem jedru Brestanice.

S 134-letno zgodovino gostinske dejavnosti, ki so jo prenašali v Brestanici štirje rodovi Kosarjevih, velja danes Gostilna Kosar na širšem območju za eno najstarejših delujočih družinskih gostiln, vsekakor pa je ena izmed redkih, če ne edina, ki je ohranila podobo iz 19. stoletja. Najverjetneje se bodo njena vrata dokončno zaprla čez šest let ob 140-letnici gostilne z upokojitvijo še zadnjega nosilca dejavnosti Mirka Kosarja.

Bojana Mavsar

Prispevek je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika v letu 2024.

#povezujemoposavje