Gozdna kopel z 'GozdnoOko'

Kostanjevičanka Jana Milovanović je otroštvo preživela v mestnem betonskem naselju, a jo že od nekdaj privlačijo 'prostori, ki se upirajo pravilom geometrije', kot pravi. Potem ko jih je iskala na Irskem in celo potovala s cirkusom, jih je našla v mestecu na otoku Krke ter zaključila študij za izvajalko gozdne terapije, ki jo vključuje v svojo prakso interpretativne vodnice po Gorjancih in Krakovskem gozdu.

Jana Milovanović, po izobrazbi etnologinja in kulturna antropologinja ter doktorska študentka kulturne antropologije, že dolgo deluje kot lokalna vodnica po Kostanjevici na Krki, Gorjancih in Krakovskem gozdu. »Opazila sem, da ljudem, ki pridejo sem, zlasti v Krakovski gozd ali na Gorjance, te informacije in zgodbe niso povsem dovolj in si želijo še kaj več,« pravi. Poleg tega je pri delu z varovanci varstveno delovnih centrov ipd. ugotovila, da se zelo bojijo narave. Kot vodnica je dolgo iskala načine, na katere bi lahko obiskovalce globlje povezala z okoljem, ki nas obdaja, in jim pomagala vzpostaviti odnos – bodisi skozi pripovedi in izročila, ki jih že leta nabira po Gorjancih in sosednjem Žumberku, bodisi skozi vaje čuječnosti v naravi, ki pripomorejo k povečanju občutljivosti in spoštovanja do naravnih vrednot Posavja. Odkrila je, da Višja šola za kozmetiko in velnes v Ljubljani razpisuje javnoveljavni akreditirani študijski program za izvajalce gozdne terapije ter ga zaključila v prvi generaciji diplomantov. Med študijem gozdne terapije je usvojila tehnike, ki ji to omogočajo, in jih združila pod imenom Gozdnooka (www.ooka.si) – po očesu, ki jih najdemo na deblih bukev, značilnega drevja Gorjancev. Pri svojem delu sodeluje z Univerzo v Ljubljani, Zeliščarskim centrom JV Slovenije, Univerzo za tretje življenjsko obdobje in različnimi lokalnimi skupinami.
 
Kaj je gozdna terapija in kako poteka?
 
Gozdna terapija oz. gozdna kopel je ena izmed praks, ki poudarja pojmovanje narave kot prostora, ki ne nudi zgolj priložnosti za športne, nabiralniške in družinske aktivnosti, pač pa tudi za odmik od vsakdanjega vrveža in umiritev duha. Izvira iz Japonske (shinrin-yoku), kjer jo že od 80. let prejšnjega stoletja vključujejo tudi v zdravstveni sistem kot preventivno obliko skrbi za duševno in telesno zdravje. »Gre za zavestno, upočasnjeno gibanje v naravi, ki ne zahteva cilja, napora ali dosežka. Spodbuja nas, da se ustavimo in občutimo: prisluhnemo ptičjemu petju, opazujemo svetlobo med krošnjami, se dotaknemo debla, ujamemo vonj po mahu. Čeprav se na prvi pogled zdi preprosta, številne znanstvene študije in raziskave potrjujejo učinke gozdne terapije na krepitev zdravja; zniževanje krvnega pritiska in ravni stresnih hormonov, višjo kakovost spanca, izboljšanje počutja in sposobnosti koncentracije ter krepitev imunskega sistema, k čemur med drugim pripomorejo tudi fitoncidi – snovi, ki jih sproščajo drevesa. Njene dobrobiti v zadnjem času postajajo vse bolj prepoznavne tudi v Sloveniji,« pripoveduje gozdna terapevtka iz Kostanjevice.
 
Posamezna gozdna kopel traja približno tri ure, izvaja pa se v manjši skupini do deset ljudi. »Srečanje se začne z uvodom in nežnim simbolnim prehodom v gozd – pogosto gre za preprost obred, kot je prestop veje ali odlaganje misli, ki nas bremenijo. Temu sledi 'odpiranje čutov', niz vaj, ki nas vabijo k opazovanju, poslušanju, dotikanju – ne da bi karkoli analizirali ali poimenovali. Osrednji del izkušnje sestavljajo t. i. vabila – kratke, ustvarjalne naloge, ki nas nežno povezujejo z okoljem: zavestno občutenje vetra, opazovanje gibanja listov, dotik drevesne skorje, tiho raziskovanje prostora. Udeleženci sami izberejo, v kakšni meri in na kakšen način se bodo odzvali na povabila - ravno zato se imenujejo ‘povabila’ in ne ‘naloge’. Vsakemu vabilu sledi možnost deljenja – v krogu, brez komentiranja ali razlage, zgolj z nekaj besedami, ki v danem trenutku podajajo posameznikovo izkušnjo. Iz tega se pogosto rodi občutek skupnosti in tihe povezanosti. Srečanje se zaključi s čajnim obredom v naravi – mirnim, skupnim trenutkom ob čaju iz lokalnih rastlin, ki simbolno zaokroži potovanje skozi gozd in ponudi prostor za refleksijo,« opiše gozdna terapevtka. Na vprašanje oz. pomislek, 'zakaj bi za to potreboval vodnico, saj znam sam hoditi po gozdu', odgovarja, da »gozdna terapija ni običajen sprehod, ampak strukturiran proces, v katerem vodnica z nežnimi povabili, tišino in ritmom ustvari varen prostor, kjer lahko postopoma odložimo hiter tempo vsakdana, vloge in pričakovanja«.

Vodnica ne razlaga, temveč vzdržuje okvir, v katerem se lahko vsak posameznik sreča s seboj in z gozdom – brez pritiska, a z občutkom varnosti. Udeleženci pogosto povedo, da šele ob vodeni izkušnji zares začutijo, kako drugačen je lahko stik z gozdom: bolj intimen, bolj čuten, bolj sproščen.
 
Komu je namenjena?
 
Gozdna terapija je, pravi Jana, »primerna za vse, ki si želijo pristnejši, globlji stik s seboj in naravo – ne glede na starost, telesno pripravljenost ali izkušnje s praksami čuječnosti«. Še posebej dobrodejna je za posameznike, ki se pogosto znajdejo pod stresom, se soočajo z izgorelostjo, tesnobo ali občutkom preobremenjenosti. Dobro se je izkazala tudi kot podpora pri okrevanju po duševnih stiskah, pri žalovanju, iskanju življenjskega ravnotežja ali preprosto kot način globlje sprostitve. Primerna je tako za tiste, ki jim je narava že blizu, kot tudi za tiste, ki morda vanjo ne zahajajo pogosto, a čutijo, da jim morda lahko pomaga vzpostaviti duševno ravnovesje. Gozdna terapija ne zahteva nobenega predznanja – le odprtost za doživetje in pripravljenost, da za nekaj ur upočasnimo korak. Zimski čas sicer ni najbolj primeren za gozdno terapijo, saj je pri njej treba mirovati in nas zato začne zebsti. Z njo se lahko začne zgodaj spomladi in nadaljuje vse do novembra, ko je gozd najbolj barvit.
 
Da kljub pregovorni odtujenosti v narave še vedno čutimo potrebo po sožitju z gozdom, na nek način dokazuje tudi to, da si v prazničnem času drevesa prinesemo v svoja bivališča. »To izvira iz tradicije badnjaka, starega slovanskega imena za božič, ko so iz gozda privlekli drevesni panj oz. štor rodovitnega drevesa, ga dali na ogenj in pustili, da počasi tli. Zanj so skrbeli moški. Ko so šli k večerji, so mu dali žlico/košček od vsake jedi, medico ali 'rakijo', se zbrali okrog njega in se z njim pogovarjali,« pojasni sogovornica. Šege ob sežigu so bile podobne šegam ob sežigu pokojnikov, saj se je na ta način poslavljalo staro (leto) in dajalo prostor novemu. Božično drevo oz. smreka je mestna šega, ki je k nam prišla iz Nemčije oz. Alzacije. Sprav so jih v hišnem kotu obešali z vrhom navzdol, jih okrasili s pisanimi trakovi, jabolki in orehi. V kmečkih domovih se je običaj okraševanja božičnega drevesa 'prijel' šele po prvi svetovni vojni, danes si praznikov brez njega tako rekoč ne moremo predstavljati.
 
Peter Pavlovič

Članek je bil v skrajšani obliki objavljen v zadnji letošnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje