Hospickafe: Včasih je bil tabu seks, danes pa smrt

Valvasorjeva knjižnica Krško je v uvodu v Teden splošnih knjižnic v sodelovanju z Slovenskim društvom Hospic pripravila prvi t. i. Hospickafe z naslovom »Do kdaj živim?«, na katerem so sodelovali strokovni sodelavec Hospica Jani Kramar, redovnica, teologinja, medicinska sestra in spremljevalka umirajočih s. Emanuela Žerdin ter prostovoljka pri Hospicu Suzana Plut.

Zbrane v Dvorani v parku, kamor so iz knjižnice prestavili dogodek, je pozdravila direktorica Valvasorjeve knjižnice Krško Urška Lobnikar Paunović, ki je povedala, da so z veseljem prisluhnili pobudi za tovrsten dogodek.
 
Jani Kramar, vodja novomeškega odbora Hospica, ki pokriva tudi območje Posavja, je povedal, da Slovensko društvo Hospic že 30 let nudi celostno podporo umirajočim in njihovim svojcem tako med boleznijo kot ob smrti in po njej. Na letni ravni pomagajo 1500 uporabnikom. Izvajajo tudi program žalovanja, v katerega je letno vključenih več kot 1000 uporabnikov. Prizadevajo si za detabuizacijo smrti, česar del so tudi Hospickafeji, »ne zato, ker bi bilo to prijetno, ampak ker nas izkušnja uči, da če se o tem govori takrat, ko je še čas, so zadrege ob koncu življenja manjše«, kot je poudaril. Izvajajo še program prostovoljstva, v katerega je vključenih 300 aktivnih prostovoljcev.
 
Ob umirajočih bolj ceniš življenje
 
S. Emanuela Žerdin je za začetek povedala, da so tudi sestre oz. redovnice, tako kot vsi ljudje, zaznamovane z minljivostjo življenja. Sama že vrsto let deluje kot spremljevalka umirajočih v hiši Ljubhospic »in prav ti bolniki so me naučili ceniti življenje«, je dejala in nadaljevala: »Ta krhkost in minljivost našega življenja nas uči, da čuvamo in hranimo to življenje. Čutimo, da je nekaj večjega od nas in da moramo sprejeti, da nismo živi neskončno dolgo, ampak da pride enkrat konec.«
 
Suzana Plut je povedala, da jo je v Hospic pripeljala želja, da premaga enega od hromečih strahov v življenju – strah pred odhodom. »V skoraj 13 letih dela v Hospicu mi je to kar do neke mere uspelo in znam veliko bolj polno živeti. Umirajoči in žalujoči nas namreč opozarjajo na to, da tisto, kar v življenju velikokrat vidimo kot težavo, pravzaprav ni nič v primerjavi s stanjem umirajočega,« je dejala. Umirajoči, je še dejala, nimajo veliko želja: »Želijo biti spravljeni s svojimi domačimi in ostati v njihovem krogu do zadnjega izdiha, da jih nekdo drži za roko in se z njimi pogovarja.«
 
»O rojstvu bi se vsi pogovarjali, o smrti pa Bognedaj,« je nadaljeval Kramar, »dokler se nas to neposredno ne dotakne. Pa bi morali, ker so zadrege ob koncu življenja lažje.« S. Emanuela je dodala, da je bila v njeni mladosti tabu tema predvsem seks, danes pa je to smrt: »V medijih in reklamah so sami mladi, lepi in zdravi ljudje, prikazano je življenje udobja, uživanja in hitrega tempa.« Vendar v življenju pride tudi trenutek smrti in »ko začnemo odpiramo temo naše minljivosti in smrti, postanemo svobodni« oz., kot je zapisal pesnik Severin Šali: »Ker vem za smrt, sem zaljubljen v življenje …«
 
Pozabljeni žalujoči: otroci in moški
 
O smrti bi se morali pogovarjati tudi oz. že z otroki, ki se srečujejo s slovesom npr. svojih starih staršev. »Otrokom ne smemo reči, da je dedek zaspal, ker ga potem ne boste spravili v posteljo spat. Ne mu reči, da se je babica poslovila, ker bo spraševal, kdaj bo prišla nazaj,« je poudaril Kramar. Medtem ko rojstvo jemljemo kot naravni del življenja, smo smrt v zadnjih 60, 70 letih porinili nekaj na obrobje, ga je dopolnila Plut, in »najbolj prikrajšani pri žalovanju in razumevanju žalosti so ravno otroci«. Slednjim se smrt prikazuje na omenjene načine, vendar vsak otrok kmalu ugotovi, da to ni resnica. »Naše izkušnje kažejo, da je otrokom treba te stvari povedati na primeren način glede na njihova leta, tudi 4- ali 5-letniku,« je dejala, pri čemer lahko po telefonu pomagajo tudi v društvu Hospic, imajo pa tudi skupino za samopomoč za otroke. Poleg otrok so 'pozabljeni žalujoči' tudi moški, je še poudaril Kramar, saj jih že od malega učijo, da ne smejo jokati in pokazati svojih čustev. »Naša izkušnja je, da če otroci vidijo, da lahko tudi oče potoči solze, tudi oni ne skrivajo svojih čustev pred nami,« je dodal.
 
Kaj je dostojanstvena smrt?
 
V zadnjih tednih se v debatah o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) veliko govori o t. i. dostojanstveni smrti. »V predlogu zakona vidim samo eno dobro stvar – ljudje so se začeli pogovarjati o smrti,« je dejal Kramar. S. Emanuela je bila priča številnim primerom smrti in ob tem je spoznala, »da je človek edinstveno bitje in tudi ob smrti rabi zaščito in pomoč«, kar se danes udejanja v obliki paliativne in hospic oskrbe. Poudarila je, da je treba človeško dostojanstvo ohraniti do smrti, kar ni vedno lahko, a vseeno je »dosti več dostojanstvenih kot tistih težkih, nemirnih smrti«. Plut je menila, da je dostojanstvena smrt zanjo tista, »ko se življenje zaključi po naravni poti«. Medicinska pomoč je danes tako napredovala, da pomaga tudi pri najhujših bolečinah, čeprav ima seveda vsaka bolezen svoj proces in dolgost odhajanja. »Naj življenje odide brez ali s čim manj bolečinami po naravni poti,« je dejala. Žerdin je dodala, da je tudi sama »že kdaj klečala pri kakšni postelji in prosila Boga: Vzemi tega, ker je bilo res hudo gledati trpljenje«, vendar je danes veliko sredstev za blaženje fizične bolečine. Vendar ljudje nismo le fizična bitja, je opozorila, ampak tudi duhovna in duševna, in je dostikrat bolečina na tem področju hujša »in šele ko se tam umiri, pa če smo verni ali neverni, lahko zmanjšamo fizične bolečine«. Po njenih besedah je najtežje spremljati umiranje mladih mamic, ki se zelo težko poslovijo od otrok.
 
Sodelujoči so spregovorili tudi o tem, kakšno smrt si želijo zase. Kramar je dejal, da si je včasih želel predvsem hitro in nebolečo smrt, odkar pa dela v Hospicu, pa bi le izbral nekaj časa krhkosti, »da bi imel čas posloviti se, reči komu oprosti, rad te imam ipd. Na smrtni postelji se nihče ne pogovarja, da mu je žal, da ni bil več v službi ali več zaslužil …« S. Emanuela je poudarila, da zaupa Bogu, da on že vedel, kakšna smrt je primerna zanjo, želi pa pri tem imeti ob sebi tiste, ki jih ima rada in obratno. »In tudi to, da bi tam zgoraj videla tisto, kar tu ne morem,« je dodala. Plut je povedala, da si na smrtni postelji reševati stvari, za katere tam ne bo ne časa ne mesta, sicer pa bi želela biti v krogu ljubečih in v »dušnem miru, da sem po svoji vesti v življenju naredila, vse, kolikor sem zmogla«.
 
Večer se je zaključil v debati z občinstvom in povabilom na naslednji Hospickafe, ki bo 8. decembra, na njem pa bo pisateljica Carmen L. Oven predstavila svojo knjigo »Do kdaj živim«.
 
P. P.