Intervju z ESE prostovoljko Zairo Calero

15-letni prostovoljec v MC Krško Žak Lekše je opravil intervju z ESE prostovoljko Zairo iz Španije.

Živijo, Zaira, ali se nam lahko najprej malo predstaviš?

Moje ime je Zaira Calero, imam 24 let, sem prostovoljka v MC Krško in študiram zgodovino ter geografijo.

Zakaj si postala prostovoljka?

Odločila sem se, da postanem prostovoljka, ker bi rada naredila magisterij iz mednarodnih odnosov. Če želiš delati v mednarodnih organizacijah ali podobnih institucijah, moraš imeti veliko mednarodnih izkušenj. Prijateljica, ki je študirala na Škotskem, mi je poslala povezavo do prostovoljskih projektov, saj je menila, da mi bo to všeč. Rekla sem si: »Okej, zakaj pa ne. Lahko poskusim.«

Zakaj si izbrala Slovenijo? Je bila izbira težka?

Ko sem brskala med različnimi projekti, mi ni bilo pomembno, v kateri državi se projekt izvaja. Slovenija je bila enostavno prva na seznamu in projekt mi je bil všeč. Imenuje se Prvi korak do spremembe, namenjen pa je vključevanju albanskih otrok v slovensko družbo. Ko sem videla, da se projekt izvaja v Sloveniji – čeprav nisem vedela veliko o tej državi – sem si rekla: »Zakaj pa ne!« Preden sem prišla, nisem veliko raziskovala o Sloveniji. Želela sem, da bo nekaj nepričakovanega in tega sem se veselila.

Kakšni so bili tvoji prvi vtisi, ko si prišla sem, in ali so zdaj drugačni?

Ko sem prišla, sem pričakovala, da bodo ljudje zelo evropejski. S tem sem mislila, da bodo hladni in ne preveč odprti do tujcev. Vendar so me zelo lepo sprejeli. Niste tako odprti kot Španci, vendar vseeno bolj topli kot npr. Nemci. To je bil to moj prvi kulturni šok. Še vedno imam enako mnenje.

Kako se naša kultura prehranjevanja razlikuje od španske?

Popolnoma je drugačna. Tu imate zelo radi meso in jeste malo zelenjave, medtem ko smo v Španiji navajeni jesti veliko zelenjave. Raje imam špansko hrano. In poleti ne maram jesti juhe, kot je to navada v Sloveniji. Jesti juho poleti, ko je zunaj 40 stopinj, je noro.

Katere projekte si v Mladinskem centru Krško izvajala kot prostovoljka?

Izvedla sem veliko projektov. Moj glavni projekt pa je bilo sodelovanje v dnevnem centru Freedom. Prav tako sem delala dogodke na podlagi ESE projekta Prvi korak do spremembe. Tako sem za Mladinski center Krško pripravila politiko proti nadlegovanju in diskriminaciji. V mesecu ponosa sem organizirala LGBTIQ+ delavnico, delavnico znakovnega jezika in zabavne aktivnosti, kot je Baloon MC Cup in Halloween.

Ali meniš, da si pridobila kakšne talente ali določene lastnosti?

Ja, mislim, da sem naučila, kako postaviti meje, kako reči ne in kako sploh prepoznati svoje meje. Naredila sem napredek v poslušanju ljudi, kako delati z večjimi skupinami, kako organizirati ljudi ter dogodke, kako koordinirati več stvari hkrati.

Kaj najbolj pogrešaš iz Španije?

Hrano in kopanje. Morje je tukaj preveč oddaljeno, v Španiji pa sem se vedno kopala v morju. In seveda pogrešam mojo družino.

Kaj sledi?

Moj načrt je ostati v Sloveniji, vendar moram najprej končati šolo in se naučiti slovenščino, da bom lahko tu ostala daljši čas. Magistrski študij bi rada opravljala v Sloveniji, ker je program izredno dober. Nočem delati dolgoročnih načrtov – ne vem, kdaj ali če bom sploh odšla. Bomo videli.

Real Madrid ali Barcelona?

Real Sociedad je najboljši. Če pa moram res izbrati, Barcelona.
 
Spraševal je: Žak Lekše