Invazivne tujerodne vrste

V zadnjem času slišimo veliko o invazivnih tujerodnih vrstah rastlin, ki so se namerno ali nenamerno naselile v našem okolju in povzročajo težave. Namerna naselitev je lahko npr. zasaditev okrasnih, kulturnih rastlin ali pa jih nenamerno prinesemo z zemljino ali tovorom. 

Torej tujerodne rastline izven območja svoje razširjenosti ne bi prišle v naše okolje, če jim ne bi pomagali. Glavna skrb ob prisotnosti invazivnih vrst je upadanje biodiverzitete. S širjenjem in prisotnostjo se poslabšajo razmere za rast naših domorodnih vrst rastlin, vplivajo pa tudi posledično na gospodarstvo ter zdravje ljudi.
 
Kaj pomenijo tujerodne rastlinske vrste in kaj invazivne tujerodne rastlinske vrste?

Tujerodne rastlinske vrste so rastline, ki v danem okolju niso uspevale in so bile prenesene od drugod. Invazivne tujerodne rastlinske vrste (v nadaljevanju »invazivke«) pa so rastline, ki so se v novem okolju tako prilagodile, da se uspešno razmnožujejo ter lahko v »osvojenem« okolju povzročajo škodo. Najdemo jih predvsem na degradiranih območjih (gradbiščih, ob prometnicah, neobdelanih kmetijskih površinah), obrežjih vodotokov, gozdnih robovih, itd. Mnoge se razraščajo ter tvorijo goste sestoje, s tem pa se spremenijo življenjske razmere domorodnim vrstam, jih izpodrinejo ter tako spremenijo celoten ekosistem.

Nekatere so strupene ali pa tudi alergene, kot npr. pelinolistna žvrklja ali ambrozija. V skladu z Odredbo o ukrepih za zatiranje škodljivih rastlin iz rodu Ambrosia jo morajo lastniki odstraniti s svojih zemljišč in tako preprečiti njeno razširjanje. Najdemo jo predvsem na zapuščenih in neobdelanih površinah, ob cestah, gradbiščih, zapuščenih njivah in travnikih. Ena sama rastlina lahko proizvede od 300 do 6000 semen, ki v tleh ostanejo kaljiva do 20 let.
 
Na neredno košenih travnikih, prepašenih površinah, opuščenih njivah, poljih, cestnih robovih, prodiščih se močno razširja enoletna suholetnica. Posamične rastline je priporočljivo, da ročno izkopljemo z listnimi rozetami, kjer je prisotnost večja pa je zelo pomembna redna, večkratna košnja še pred cvetenjem.
 
Gosti sestoji žlezave nedotike preraščajo brežine rek, potokov in tako otežujejo dostop, onemogočajo rast drugim vrstam rastlin ter povečujejo erozijsko ogroženost. Značilno je, da ob zrelosti plod odpre in »izstreli« semena tudi do več metrov daleč.
 
Na nasipih, opuščenih travnikih, železniških tirih, gozdnih robovih najdemo sestoje orjaške in kanadske zlate rozge. Razširjata se s semeni in podzemnimi korenikami. Najučinkovitejše je ročno odstranjevanje (puljenje, izkopavanje). Nekoč okrasna vrtna rastlina je danes ena izmed najbolj invazivnih vrst v Sloveniji.
 
V našem okolju je prisotnih kar nekaj invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst, poleg zgoraj naštetih lahko še omenimo: japonski dresnik, topinambur, deljenolistno rudbekijo, oljno bučko idr. Škodo teh vrst lahko preprečimo le s pravočasnim (pred cvetenjem) in vztrajnim odstranjevanjem. Invazivke lahko omejimo in odstranimo z večkratno košnjo, puljenjem, izkopavanjem ter hitro ozelenitvijo prazne površine z domorodnimi vrstami. Odstranjevanje invazivnih vrst bomo v Kozjanskem parku tudi letos izvajali v okviru sredstev Podnebnega sklada. Invazivke bomo odstranjevali na treh lokacijah Nature 2000: ob brežinah reke Bistrice, ob ribniku Trebče in na Bizeljskem v peskokopu, gnezdišču čebelarja. Izvedlo se bo tako puljenje, kot izkopavanje celotnih rastlin ter večkratna košnja na vseh lokacijah. Pri gnezdišču čebelarja bomo nato prazne površine zasejali z domorodnimi vrstami. Tako bomo invazivnim rastlinam onemogočili nadaljnjo tvorbo semen. Pomembno je, da poskrbimo in omejimo razširjanje invazivk v našem domačem okolju in s tem pripomoremo k upočasnjenem izginjanju naših domorodnih rastlinskih vrst. 
 
Ema Jevšnik, Kozjanski park