Kaj so jim prinesli resničnostni šovi?

Resničnostni šovi (ang. reality shows) so poleg kakšnega pomembnega športnega dogodka že dolga leta najbolj gledana vsebina na (slovenskih) televizijah. Tako kot jih ljudje radi spremljajo, komentirajo, nemalokrat tudi opravljajo, četudi marsikdaj neradi priznajo, tako se na drugi strani radi tudi prijavljajo v tovrstne TV-formate. V vseh teh letih, ko se je na naših TV-kanalih zvrstilo že veliko resničnostnih šovov – mimogrede, ravno včeraj se je začel še en, Sanjski moški –, je bilo med tekmovalci tudi kar nekaj Posavk in Posavcev, ne nazadnje je eden od njih tudi dosegel zmago. Nekatere smo povprašali o izkušnjah, ki jim jih je prinesla udeležba v teh oddajah.

Od šovov Slovenija ima talent in Moja mama kuha bolje ...

Od zmage Mateja Drečnika v prvi sezoni šova Kmetija išče lastnika bo letos minilo že okroglih deset let. Že prej in tudi kasneje so v različnih šovih med drugimi nastopili tudi Milena Knez iz Spodnjih Vodal v občini Sevnica, Damjan Božič z Rake, Danijel Lindič iz Dolenjega Boštanja in Danijel Frigelj z Velikega Obreža. Knezova je nastopila v prvi sezoni oddaje Slovenija ima talent (SIT, 2010), pred petimi leti pa tudi s hčerko Petro v šovu Moja mama kuha bolje. »V svojem življenju imam rada različne izzive, rada se preizkusim v čem novem, kar v meni prebudi in sprosti nekaj adrenalina. Nikakor se ne prijavim v šove, ki niso zame, za katere menim, da bi me lahko prikazali v negativni luči. Zelo rada rešujem in gledam različne kvize, rada pojem, igram ... Nikoli se nisem v kakšen šov prijavila le zato, da bi se videla po TV,« pripoveduje Knezova, ki ji kamere, mikrofoni in medijske objave niso nič novega, saj je navajena nastopati pred množico ljudi, ne nazadnje tudi kot predsednica TD Tržišče, in nadaljuje: »Seveda vsak, ki se prijavi v šov, potiho upa ali kdaj pa kdaj razmišlja tudi o možnostih za zmago. Sama sem si vedno postavila čisto realna pričakovanja. Vedela sem, da nisem tako slaba, da bi se ’blamirala’, za zmago pa poleg znanja običajno potrebuješ še veliko mero sreče,« pravi. V šovu SIT sicer ni zmagala, a se je po lastnih besedah počutila kot zmagovalka in medijska zvezda. »V oddaji Slovenija ima talent sem popolnoma presegla vsa moja pričakovanja. Takrat sem imela 36 let in že bila mamica treh otrok. Res nisem pričakovala, da bom komu zanimiva in da bi se moja fotografija pojavila kje na spletu. Očitno sem se zelo zmotila, saj sta bila takrat na portalu 24ur objavljena dva članka, kjer se je pojavilo moje ime in bila objavljena fotografija. Pravi šok in veliko presenečenje pa sem doživela, ko so me poklicali s POP TV in prosili, da bi prišli k meni domov posnet prispevek za oddajo Preverjeno. Izmed vseh 2500 kandidatov iz predizbora so izbrali tri, h katerim so prišli posnet prispevek za omenjeno oddajo in med njimi sem bila tudi jaz. To mi je pomenilo ravno toliko, kot če bi na koncu zmagala.« Medtem ko sta s hčerko v prvi kuharski oddaji zmagali, v drugi pa le za las izgubili. »V šovu Moja mama kuha bolje sem sodelovala na pobudo in prošnjo hčerke Petre, ki naju je prijavila in že čez nekaj dni so naju poklicali na avdicijo, ki sva jo uspešno opravili in bili nato povabljeni na snemanje. Z mojo prisotnostjo in sodelovanjem v tem šovu sem želela Petri omogočiti, da vidi, kako poteka snemanje oddaje, kaj vse je potrebno za to in kako je potem to videti po TV. Marsikdo se ob pogledu na to obrne in gre, meni pa to ni problem, zato sem Petri z veseljem omogočila pridobiti novo izkušnjo.«

… do Gostilna išče šefa, Bar in Kmetija

Božič je pred sedmimi leti sodeloval v šovu Gostilna išče šefa in prišel med šest najboljših, v oddajo pa ga je prijavila kolegica predvsem z namenom, da si nabere kuharskih znanj in se ob tem še dobro zabava. »Moji domači so to zelo dobro sprejeli, ni bilo nobenega problema, prijatelji pa so bili sploh navdušeni,« pove Božič, ki je danes prodajalec in svetovalec artiklov za restavracije. Lindič je bil leta 2015 eden od tekmovalcev šova Bar, vanj se je prijavil v prvi vrsti zaradi samopromocije, kot priznava. »Resničnostne šove sem začel spremljati na nemški televiziji, konkretno Big Brother. Takrat sem si zadal cilj, da se prijavim, če se kdaj pojavi v Sloveniji, ker sem enostavno moral izkusiti vse, kar ti šovi prinašajo,« pove in omeni, da se je že leta 2007 prijavil v prvi slovenski Big Brother, a je na izboru izpadel tik pred vselitvijo v hišo. Osem let pozneje mu je uspelo, a je postal del glavnega dela šova Bar. »Dober prijatelj mi je svetoval naj se prijavim, saj da bi mi bil sam koncept šova Bar bolj pisan na kožo kot pa Big Brother. Seveda sem ga poslušal, vendar pa mi je bila še vedno nekako v podzavesti prioriteta udeležba v Big Brotherju. In tako je prišel prvi poziv na avdicijo šova Bar, kjer sem že na prvem sestanku med približno 7000 kandidati podpisal predpogodbo, da se avdicij za druge resničnostne šove v Sloveniji ne bom udeleževal. Kajti kot sem kasneje izvedel, se je produkcija že na prvem srečanju odločila, da sem izbran med top 12, ki smo nato vstopili v hišo. Absolutno sem bil presrečen,« razlaga Lindič in omenja, da pravzaprav nihče ni vedel, da se je prijavil, razen njegov najboljši prijatelj, ki ga je spremljal na vseh avdicijah. »Ko pa sem prejel pismo, da nas je od 7000 kandidatov ostalo samo še 20, sem moral zbrati pogum in povedati staršem, v kaj sem se podal in da bom najverjetneje izbran. Občutki, kako bosta odreagirala, so bili seveda mešani, predvsem me je bilo najbolj strah, kaj bo na to porekel oče. Ko sem mu povedal, je bil presrečen in spremljal me je vsak dan v živo do treh zjutraj, tako je bil navdušen,« se z nasmeškom spominja Lindič in dodaja, da so bili prijatelji oz. tisti, ki so mu bili oz. so še blizu, zelo veseli zanj, pri določenih ljudeh oz. znancih pa je dobil tudi občutek nevoščljivosti, vendar ga to ni kaj dosti ganilo oz. presenetilo. Že po nekaj dneh sodelovanja v šovu je videl, da je za preboj v finale potrebne tudi veliko igre. V Baru je prebil skupaj šest tednov. Po treh tednih je sicer izpadel, a ga je produkcija po enem mesecu povabila, da se vseli nazaj v hišo in v zaključku premeša karte. »V šovu mi je bilo najbolj všeč, da sem se z določenimi tekmovalci v tako kratkem času res ’poštekal’ in smo zelo dobri prijatelji še danes. Seveda pa tudi to, da smo imeli vseskozi hrane in pijače na pretek, kajti v drugih šovih tega ni,« še poudari ter izpostavi obisk in presenečenje s torto njegovih domačih in prijateljev, saj je ravno v času šova praznoval rojstni dan.

Frigelj, ki ima rad izzive, tako da je bila prijava v resničnostni šov tudi velik izziv, vse do odhoda v oddajo Kmetija v letu 2019 ni smel nikomur izdati, da bo nastopil v njej, saj bi ga drugače lahko kazensko zamenjali z drugim tekmovalcem. »Sem pa dan prej povedal družini, ki mi je pripravila bučno slovo ob odhodu,« se spominja in dodaja, da je bil zelo presenečen, da je bil sprejet med verjetno nekaj tisoč kandidati. Želel je iz prve roke izvedeti, kako vse poteka na drugi strani kamere. »Če pa bi zmagal, pa seveda še toliko bolje,« tako Frigelj, ki je med drugim zelo aktiven gasilec. V oddaji je kljub nenehnemu spreminjanju pravil pa tudi po zaslugi svoje borbenosti prilezel kar daleč, kot pravi, je tudi eden redkih, ki se lahko pohvali, da je dejansko premagal kasnejšega zmagovalca Jana Klobaso, a je slednji na Frigljevo žalost dobil še eno priložnost, drugi tekmovalci pa ne. V šovu mu je bilo všeč spoznavanje novih ljudi in vedno novi, težki izzivi, »ki so res bili težki kot tudi večina tekmovalcev, a to je pač šov in to spoznaš, ko je lahko že prepozno«. Dodaja, da se je najbolj ujel s starejšimi tekmovalci, ki niso imeli toliko želje po zmagi pa tudi predstavljali so se takšni, kakršni so tudi v resnici.

Dobre in slabe strani resničnostnih šovov

Vsi sogovorniki so z udeležbo v šovih pridobili dragocene izkušnje, Knezova in Frigelj bi se še prijavila v takšne formate oddaj, Božič in Lindič pa nista povsem prepričana. Knezovi so poleg nekaj nagrad vse udeležbe v šovih (še kot najstnica je nastopila tudi v nekdanjem šovu Lingo in pred kratkim v kvizu Vem!) predvsem dvignile samozavest, pridobila pa je tudi veliko izkušenj ob snemanjih oddaj. »Običajno že med predvajanjem oddaje dobivam od navdušenih prijateljev, sodelavcev, sorodnikov in znancev sporočila in klice, čestitke, pohvale za pogum, uspeh in mojo sproščenost pred kamero. Prav tako še nekaj časa po predvajanju posamezne oddaje kdo pokomentira in čestita, ko se srečamo. Se je pa zgodilo, da smo bili po predvajanju oddaje Moja mama kuha bolje z družino v neki gostilni na kosilu, ko nas je neka gospa za sosednjo mizo ves čas opazovala, potem pa jo je radovednost le premagala in je pristopila do naše mize in povprašala, od kod bi naju poznala. Ko sva jo vprašali, če morda kaj gleda televizijo, se je takoj spomnila, da naju je s hčerko Petro gledala v omenjeni oddaji in nama iskreno čestitala,« se še zelo živo spominja Knezova, ki bo po njenih besedah zagotovo še sodelovala v kakšnem resničnostnem šovu, oddaji ali čem podobnem. »Kot rečeno, vsake toliko časa potrebujem kak nov izziv, in če se pojavi kaj takšnega, kar pritegne mojo pozornost in me zanima ter navduši, se prijavim in upam, da mi uspe. Pred kratkim sem na primer sodelovala na snemanju slovenske nanizanke in slovenske humoristične serije – obakrat v vlogi statistke, čez nekaj dni pa me čaka en večji tovrsten projekt – snemanje, o katerem pa v tem trenutku še ne smem povedati kaj več,« skrivnostno zaključi. Frigelj je z nastopom dobil »neverjetno« izkušnjo pa tudi »debelo kožo« in spoznanje, da mu doma nikoli ni nič manjkalo, saj v šovu ni bilo dovolj hrane in osnovnih stvari, ki jih je drugače dovolj. Dodaja, da je bilo takoj po koncu Kmetije kar »noro«, saj si ni predstavljal, da so ga prepoznali skoraj na vsakem koraku, kamor je šel, se želeli fotografirati ali dobiti avtogram. Zaradi pridobljenih izkušenj in »debelejše kože« bi se še prijavil v kak resničnostni šov, in ker je tudi po naravi bolj tekmovalen, komaj čaka, da se bo spet ponudila priložnost za udeležbo. »Vedno pravim, da smo premalo časa na tem svetu, zato želim poizkusiti čim več stvari,« še poudari Frigelj.

V tistem času živeli »zvezdniško življenje«

Božiču je udeležba sicer prinesla določeno razpoznavnost in boljše pogoje v poklicni karieri, kot pravi, a bi se morda prijavil le zaradi novega znanja, nikakor pa ne, da bi moral biti spet nekaj časa izoliran in zaradi prepoznavnosti, ker mu to ravno ne godi. Lindiču se je življenje po nastopu v šovu drastično spremenilo – na bolje, kot zatrdi, saj je bil nekaj časa deležen »zvezdniškega življenja« za slovenske razmere. »Ljudje so me ustavljali, pristopili do mene, me prosili za ’selfi’ oz. da spregovorijo kakšno besedo z mano, želeli ’žurati’ z nami, skratka, smo v tistem času živeli kar nekakšno ’zvezdniško življenje’ za slovenske razmere. Nisem si niti približno predstavljal, da je cela Slovenija spremljala ta šov. Lahko rečem, da sem dobil tudi prošnje za avtogram, kar pa se mi je zdelo nekoliko pretirano, saj se mi zdi, da greš ponavadi po podpis h kakšnemu športnemu zvezdniku ali glasbeniku, ampak sem seveda tudi tej prošnji ugodil,« razlaga in še dodaja, da je s časom ta prepoznavnost počasi upadala, evforija je šla mimo po približno letu in pol, prihajali so novi šovi in ljudje, ki spremljajo takšne oddaje, se potem poistovetijo z novim »junakom«. Lindiča po lastnih navedbah tudi po šestih letih še vedno prepoznajo, ga povprašajo po izkušnji, vendar pa je ta medijska evforičnost definitivno minila. Medijsko prepoznavnost je sicer leta 2015 unovčil tako, da je postal voditelj oddaje Moj dan, ki se je enkrat tedensko predvajala na televiziji TV3 Medias. »S tem, ko sem dobil priložnost imeti svojo oddajo oz. so mi zaupali vlogo voditelja, se mi je izpolnila največja želja. V tej vlogi sem neizmerno užival, vendar pa se je po enem letu vodstvo televizije zamenjalo in na žalost smo morali s tem končati,« pove in doda, da ima še vedno veliko željo po vodenju kakšne oddaje. Pred tremi leti je dobil tudi povabilo v šov Kmetija, a niso uspeli doseči skupnega jezika. Sicer pa je Lindič tik pred po njegovem največjo in najlepšo preizkušnjo v življenju – še ta mesec bosta s partnerko prvič postala starša.

Rok Retelj, foto: osebni arhiv

Prispevek je v skrajšani obliki objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje