Kdo je bil Mavricij Scheyer?

Odgovor na vprašanje so dobili udeleženke in udeleženci v torkovem popoldnevu 17. septembra na Pristavi Počakovo, kjer stojita ob leseni skulpturi, ki jo je pred desetimi leti izdelal v počastitev pomembnega moža Brane Žunič, dve novi informacijski tabli, ter nato še v gozdarski hiši na Magolniku, kjer je potekala predstavitev življenja in dela gozdarskega strokovnjaka ter zelo naprednega moža ob ponatisu knjige ’Mavricij Scheyer, gozdarski strokovnjak in družbeni delavec v Radečah’ radeškega študijskega krožka Mauritius.

GOZDARSKI STROKOVNJAK

Mavricij Scheyer se je rodil 14. februarja 1837 v mestu Kutná Hora na Češkem in umrl 29. novembra 1894 v Radečah, kamor je prišel jeseni leta 1868 na pobudo avstrijskega veleposestnika Morica Löwenfelda (ta je leto pred tem na dražbi kupil večje število posesti nekdanjih gospostev na območju Radeč in Svibnega).

V Kutni Hori je Mavricij Schaeyer končal osnovno šolo in dva razreda realke, gozdarske šole ni obiskoval, vendar je šel po očetovih stopinjah, ki je delal kot gozdar. Ker tedaj šolanega gozdarskega kadra na Slovenskem ni bilo, so lastniki gozdov radi sprejemali gozdarje s Češke, ki so se najhitreje naučili slovenskega jezika in tako je Scheyer v začetku oktobra 1858 prišel na Notranjsko in postal »bošnar«, revirni gozdar na graščinskem posestvu. Leto kasneje, leta 1959 je opravil izpit za gozdno varstvo in tehnično pomožno službo ter bil premeščen v Slatno pri Litiji, kjer je opravil še dodaten izpit. Leta 1867se zaposlil kot nadgozdar v Idriji, kjer se je pobliže spoznal tudi z gozdno železnico, imenovano »idrijski lauf«.

Scheyer, ki je od leta 1868 živel v Radečah, je bil dvakrat poročen (prva žena Tereza, roj. Stökl, se je smrtno ponesrečila pri padcu z voza v bližini vasi Kompolje), a potomcev ni imel. Na starem radeškem pokopališču danes nanj spominja okoli 1,90 metrov visok nagrobnik, ki ga je dala postavitvi njegova druga žena Ema Hermina, roj. Ravnikar.

GOZDNO OBMOČJE JATNE IN GOZDNA ŽELEZNICA

Mavricij Scheyer, ki je živel v prvem nadstropju nekdanje Trinkove graščine v najstarejši radeški ulici ob vznožju grajskega hriba, je v mestecu ob izlivu Sopote v Savo preživel svojih najbolj plodnih 26 let, ki jih je namenil predvsem razvoju gozdarstva, saj je bil nadupravitelj Löwenfeldovega gozdarskega veleposestva, ki je obsegalo tudi gozdno območje Jatne. To je pred Löwenfeldovim nakupom pripadalo graščini Svibno. Ta je verjetno v želji po arondaciji (zaokrožitvi zemljišč v enoten kompleks z vključitvijo drugih parcel) ponudil lastnikom tamkajšnjih kmetij boljše pogoje za življenje, ki so jih kmetje sprejeli, saj obdelovanje zemlje v hribovitem svetu ni najlažje. Okoli deset opuščenih kmetij je začel preraščati predvsem listnati gozd. V letih 1868 do 1874 so se začele velike sečnje dreves (zanje so angažirali celo skupine Italijanov, ki so v te naše konce prinesli oglarjenje) in dejavnost se je prilagodila sečnji ter odvozu lesa do železniške postaje v Zidanem Mostu.

Na Scheyerjevo pobudo je Löwenfeld leta 1869 za razrez bukovine iz svojih gozdov postavil leseno gozdno železnico za prevoz iz oddaljenih gozdov Jatne v dolino potoka Glažutnica – do parne žage, ki jo je zgradil na Jagnjenici. To je bila druga gozdna železnica na Slovenskem in Scheyer je skonstruiral voziček za prevoz lesa, pri katerem je bilo mogoče v vzvodom zavirati kotalno površino prednjih in zadnjih koles, saj se je ukvarjal tudi z izdelovanjem lesenih maket naprav, ki so jih tedaj uporabljali za spravilo lesa.

Po tako velikem poseku dreves je nastal golosek na zelo veliki površini in Scheyer je poskrbel za pogozditev okrog 400 ha goličav na širokem območju Jatne s smreko češkega izvora.

PRVA GOZDARSKA KNJIGA

Scheyer je svoje znanje o gozdu prelil tudi na papir in nastala je knjižica z naslovom 'Navod, kako naj ravnajo kmetje in cele soseske z gozdom' (spisana je bila v nemščini, poslovenil jo je Ivan Tomšič, založil pa Deželni odbor Kranjski v 2000 izvodih). Omenjena knjiga velja za prvo strokovno gozdarsko knjigo, ki je lastnikom gozdov na preprost in razumljiv način dala temelje za boljše gospodarjenje z gozdovi. Scheyer je v njej zlasti opozoril na nujnost racionalnega gospodarjenja s skupnimi gozdovi, gozdovi veleposestev in z gozdovi, ki so jih kmetje dobili kot odškodnino za odkup t. i. servitutnih pravic.

Leta 1872 je Scheyer izdal še svoje drugo samostojno delo v slovenskem jeziku z naslovom 'Tablice, iz kterih se zvej, kako se obsežek lesa v kubične metre prerajta'. Namen priročnika je avtor opisal v svojem predgovoru: »Pomanjkovanje bukev, v kterih bi bila kubična mera lésa v slovenskem jeziku razložena, je mene napravilo, da sem te bukvice sestavil, in želim, da bi z njimi tej potrebi ustregel. Sestavljanje številek je veči del po Grabnarjevih tablicah, ktere so v nemškem jeziku za narboljše spoznane, dovršeno. Razločil sem več tablic, in sem se navadne mere slovenske po deželi narbolj deržal. Tablice sem razložil zato, da se vsaka sorta lesa posebej različiti zna.« To je bil tudi učbenik na prvi slovenski gozdarski šoli, ki je stala v bližini gradu Snežnik na Notranjskem. Šola, ki je delovala med leti 1869 in 1875, je izobrazila tri generacije gozdarjev, nato je bila ukinjena (razlogov je bilo več).

ARHEOLOŠKA IZKOPAVANJA

Mavricij Scheyer se je ljubiteljsko ukvarjal tudi z arheologijo in njegova izkopavanja segajo v sam začetek slovenske prazgodovinske arheologije. Junija in julija 1879 je v gozdu Velika Dobrava nad Šmarčno pri Boštanju, imenovanem gomilska hosta, na grebenu tik nad zaselkom Gomila, skupaj s tedanjim oskrbnikom boštanjske graščine Prokopom Bohutinskyim in v prisotnosti avstrijskega plemiča Ludvika Gutmnansthala Benvenutija, ki je živel v dvorcu Novi dvor na Hotemežu (danes je v njem Prevzgojni dom Radeče), izkopal 12 prazgodovinskih gomil po nalogu dunajskega naravoslovnega dvornega muzeja. V Jagnjenici pri Radečah, na ledini na Kržišah, je na skalni polici na levem bregu Sopote izkopal gomilo v velikosti 12 x 10 m, v kateri so bili trije skeletni grobovi. O najdbah je naredil zapise in skice.

ŽELEZNI MOST V RADEČAH

Izkušeni, vedoželjni in delovni Mavricij Scheyer se je zavzemal tudi za boljšo povezavo Radeč ter s tem za zvezo Kranjske s Štajersko. Bil je odbornik v okrajnem cestnem odboru za okraj Radeče, kjer si je prizadeval izboljšati in nadgraditi lokalne prometne povezave predvsem s cesto Hotemež–Brunk, kjer je osebno vodil gradbena dela. Leta 1893 se je v Radečah začela gradnja znamenitega železnega mostu čez Savo in za načelnika odbora za gradnjo mostu, ki so ga predali namenu leta 1894, so izvolili Scheyerja. Most, ki je dolg 84 m, širok 6 m in ima nosilnost 12 t, je bil takrat tretji največji most v Avstro-Ogrski monarhiji in še danes velja za največjo konstrukcijo z enim samim nosilnim poljem na Slovenskem.

O Mavriciju Schayerju veliko pove tudi, da ga je leta 1879 Franc Jožef I. (avstrijski cesar in ogrski kralj) odlikoval z zlatim zaslužnim križcem s krono.

IZ PRETEKLOSTI V SEDANJOST

»Danes sicer ne zagovarjamo več klasične nemške šole urejanja gozdov, katere privrženec je bil Scheyer, ampak v nasprotju s tem zagovarjamo sonaravno, trajnostno in večnamensko gospodarjenje z gozdovi. Gozdarstvo je živo in se spreminja in razvija na podlagi vedno novih spoznanj in izkustev. Kljub temu lahko slutimo, kako pomemben in velik je bil Scheyer v svojem času. S svojo neizmerno voljo, energijo in znanjem je postal pomemben del zgodovine slovenskega gozdarstva. O njem in njegovem delovanju bomo lahko več izvedeli v ponatisu raziskovalne knjižice ’Mavricij Scheyer – gozdarski strokovnjak in družbeni delavec v Radečah’ ter na razstavi v jesenskem času, 5. oktobra 2024, v Domu Gozd je kultura v Radljah ob Dravi,« je dejal vodja študijskega krožka in gozdar Jože Prah, ki je v sodelovanju z dr. Matejo Kišek z znane domačije na Močilnem, kjer raste najdebelejši več kot 300 let star kostanj v Sloveniji, prišel do zanimivih spoznanj o Mavriciju Scheyerju. »Zanj sem prvič slišal na gozdarski fakulteti z Zagrebu,« je še izpostavil velik ljubitelj in poznavalec gozda, ki je dodal, da so članice in člani radeškega študijskega krožku Mauritius ponosni, da je ime Mavricija Scheyerja ob letošnji 130-letnici njegove smrti omejeno tudi v Registru nesnovne kulturne dediščine Slovenije.

S. R.

Članek je v krajši obliki objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 26. septembra 2024.

#povezujemoposavje