Klemen Geršak, prvi zlati MEPI-jevec v Posavju

Prvi zlati MEPI-jevec Klemen Geršak

Klemen Geršak z Malega Vrha, dijak 4. letnika elektrotehnične usmeritve na Srednji poklicni in strokovni šoli Krško, je prvi, ki je osvojil zlato stopnjo mednarodnega programa MEPI v Posavju. A to ne pomeni petke v redovalnici, čeprav jih Klemen ima, pač pa odliko za osebnostno rast.

Začetki programa MEPI segajo v Anglijo v leto 1956, čez desetletja pa se je uveljavil že v več kot 140 državah sveta. Slovenija se je vanj vključila leta 1997, danes pa program neuradnega, prostočasnega izobraževanja mladostnikov med 14. in 25. letom starosti poteka v že več kot 70 osnovnih in srednjih šolah ter nevladnih organizacijah. Idejni oče projekta, svetovno priznani pedagog Kurt Hahn (1886–1974), je izhajal iz prepričanja, da je treba mladega človeka le spodbuditi, ga usmeriti in mu dati priložnost, da v sebi odkrije svoje sposobnosti, ki si jih bo prizadeval ne s prisilo, temveč iz lastnega hotenja, doseči kot osebni izziv, skozi vključevanje tudi v ekipne dejavnosti in družbeno življenje pa spodbuditi njegovo vsestransko osebnostno rast. Gre za izkustveno učenje, ki temelji na načrtovanih dejavnostih, ki jih pripravijo sodelujoči v projektu in mentorja (na krški srednji šoli s profesorjema Alenko Špan in Matejem Mlakarjem), na področju rekreativnega športa, usvajanja novih veščin, pustolovskih odprav, prostovoljstva in na zadnji stopnji tudi skozi bivanje in sodelovanje z do tedaj neznanimi ljudmi v sklopu nekajdnevne odprave v tujo deželo. Ali, kot je dejal Hahn: »V nas je več, kot vemo. Če bomo to lahko videli, se morda do konca svojega življenja ne bomo želeli zadovoljiti z manj.«

Najlepši so spomini na Mavricij

Kar mi je ne nazadnje v pogovoru potrdil tudi Klemen Geršak, ki se je vključil v program pred tremi leti in pol. »To je bila zagotovo ena najboljših odločitev, ki sem jih kadar koli sprejel,« z navdušenjem pove. Koliko kilometrov je v tem obdobju prevozil s kolesom, pretekel in prehodil po ravninah, hribih in dolinah niti ne poskuša sešteti niti ne čuti potrebe, saj je gibanje postalo način njegovega življenja. Spominja se, da se mu je, ko se je odpravil na prvo odpravo od Zidanega Mosta preko hribov do Celja, sprva porajalo vprašanje, le kako bo zmogel hojo po zahtevnem terenu, obtežen s 25 kg težkim nahrbtnikom, danes pa mu je ta že domala kot del telesa. Tudi zaradi tega, ker so ga izkušnje izučile, kaj je in česa ni treba vzeti na pot, katere so najnujnejše potrebščine za taborjenje in preživetje v naravi ob različnih vremenskih pogojih in na različnih nadmorskih višinah, kako in po čem se orientira v prostoru, izračuna razdalje, naredi načrt poti idr., ter da je treba ponesti s seboj na pot ob dobri volji in vztrajnosti tudi strpnost in uvidevnost do drugače mislečih. V lanskem poletju je osvojil Triglav, prehodil 80 km dolgo traso od Tolmina do izvira Soče, prav nič krajšo pustolovsko odpravo opravil tudi na Mavriciju, otoški državi ob obali Afrike, kamor je odpotoval v sklopu vseslovenske odprave zlatih MEPI-jevcev v zaključni fazi programa. »Ta odprava se mi je res doživljajsko močno vtisnila v spomin«, pove, »saj si nisem nikoli niti v snu predstavljal, da bom še nepolnoleten odpotoval s povsem neznanimi ljudmi v povsem neznano deželo, imel tam priložnost spoznati blišč zasebnih plaž in bedo revnih predelov, hodil po razgretem asfaltu na desetine kilometrov po ravnini med nasadi sladkornega trsta, se spuščal po domala povsem navpičnem terenu razmočene džungle in skrival hrano pred tatinskimi opicami, kaj šele, da bom pred tamkajšnjimi ljudmi plesal na Golico.« Za zaključek in osvojitev zlatega MEPI-jevega priznanja je v spremstvu Mateja Mlakarja in Andreja Martinčiča pretekel še mali, 21 km dolg maraton, ki si ga je zadal za izziv, in sicer od pišečkega gradu do Mosteca.

Uresničil svojo otroške sanje

Seveda pa to še zdaleč ni vse, kar je v času vključitve v program naredil zase, za dvig telesne pripravljenosti in za družbeno dobro, saj se je med drugim kot prostovoljec aktivno vključil v delo animatorja otrok pri izvedbi oratorija v župniji sv. Mihaela v Pišecah, v času sodelovanja v projektu pa si je sam sebi, pravi, poklonil najlepše darilo, ki ga dan za dnem osrečuje. Vsak udeleženec v programu si namreč zada cilj, da bo osvojil posamezne veščine, ki jih še ne obvlada dobro ali ne pozna. Na bronasti stopnji je tako izpopolnil znanje iz računalniškega programiranja, na zlati stopnji pa sklenil, da uresniči željo, ki je v njem tlela že od malih nog – da se nauči igrati harmoniko. »Sem zelo velik ljubitelj narodnozabavne glasbe in velikokrat sem dejal svojim domačim, kako rad bi igral na harmoniko, a so si to tolmačili kot hipno otroško željo, ki bi popustila že naslednji dan. In ko sem se odločil, kakšno veščino želim osvojiti v MEPI-ju, sem povedal staremu očetu, ki me je takoj seznanil z mojstrom na harmoniki Francijem Vegljem. In kjer je volja, je tudi pot. Ko mi je mojster pokazal, kako se zaigra, saj not ne poznam, sem ga takoj posnemal in se že prvo uro naučil zaigrati prvo melodijo, danes jih znam že 50. Udeležil sem se tudi že dveh tekmovanj harmonikarjev in ne le, da na harmoniko za svojo dušo igram vsak dan, do sedaj sem igral tudi že na kar lepem številu zabav, kar sem si vselej želel. Veliko lepega sem v teh letih doživel z MEPI-jem, predvsem pa spoznal, kaj vse in koliko zmorem, zato sem prepričan, da se bom tega poglavja v življenju, ki me je vsekakor obogatilo na različnih področjih, res vselej z veseljem spominjal.«

Klemna, sicer odličnjaka skozi vsa leta šolanja, čez nekaj mesecev čaka splošna matura, v sklopu katere bo opravljal dodatni maturitetni predmet, saj si želi po srednji strokovni šoli nadaljevati študij na Fakulteti za elektrotehniko. Ne dvomimo, da mu ne bi uspelo, kakor tudi ne, da ne bi takoj, ko bodo to razmere dopuščale, uspešno opravil tudi usposabljanja za operativnega gasilca v PGD Globoko, saj je to še eno izmed področij, ki se mu rad posveča.

Bojana Mavsar, foto: B. M. in osebni arhiv Klemen Geršak