Uroš Bernardič: Konjeništvo včeraj, danes, kaj pa jutri?

KRŠKO, POSAVJE – Konjeniški klub Posavje Krško se s častitljivo stoletnico organiziranega delovanja uvršča med društva z najdaljšim stažem v našem prostoru, a ga pri življenju ohranjajo predvsem prizadevanja posavskih konjarjev za ohranitev konjeniškega športa, ki pa je povezano z velikimi vlaganji v hipodrom Brege. V nadaljevanju pogovor z Urošem Bernardičem, predsednikom Konjeniškega kluba Posavje Krško (pogovor je bil objavljen v 18. julija izdanem časopisu Posavski obzornik).

Konjeniški klub Posavje Krško obeležuje 100 let delovanja, na ustanovitev prvotnega društva pa je imela glavni vpliv zelo razvita konjereja.
Začelo se je s krškimi veljaki, najprej pa s konji, ki so bili na Krškem polju vse do razvoja kmetijske mehanizacije glavni pomočniki pri kmečkih opravilih na poljih, prevozih tovora, poleg tega so jih imeli gostilničarji in bolj premožni ali ugledni posamezniki tudi za prevoze kočij, s čimer se je konjeništvo začelo usmerjati tudi v šport. Na razmah konjereje je vplivala tudi 1. sv. vojna, saj so konji služili vojski tako v vojne namene kot za druge vojaške aktivnosti. Nasploh je bila konjereja na krškem in brežiškem območju zelo dobro razvita, posamezni rejci so se že pred organiziranim delovanjem v Krškem udeleževali konjskih dirk po krajih, kjer je bil konjeniški šport že razvit, denimo v Ljutomeru, kjer letos obeležujejo že 150-letnico delovanja kluba, pa v Mariboru in tudi nam bližnjem Šentjerneju, pa tudi na Dunaju. Vse to je leta 1924 privedlo do ustanovitve Dirkalnega in jahalnega društva Krško.

Že leto kasneje so v društvu izvedli tudi že prvo dirko.
Sočasno z dirkami, ki so jih vse do 2. sv. vojne prirejali na travnati stezi v Žadovinku, kjer se je nahajal tudi društveni hlev, so bile organizirane razstave živine, prva dirka v avgustu leta 1925 pa je bila tedaj del prazničnih prireditev ob 352. obletnici smrti Matije Gubca. Ob dirkah z vprego so tekmovali tudi galoperji. Delovanje društva je imelo za posledico, da se je na našem območju močno povečala tudi reja kasaških konj. Konjerejo je zatem močno oslabila 2. sv. vojna, saj je okupator odpeljal okoli 200 konj in več vagonov žrebet, za svoje potrebe pa so si jih prilastili tudi partizani, zato so po vojni osiromašeno bazo predstavljali predvsem konji, ki jih je rejcem uspelo pred obojimi skriti in jih nekako preživeti skozi vojno vihro.

Ne glede na situacijo pa je društvo doživelo preporod in največji razmah ravno v desetletju po vojni.
Za kar so bili ob podpori tedanje krške politične oblasti, pa tudi Kasaške zveze Slovenije, saj je tekmovalne infrastrukture primanjkovalo, zaslužni predvsem predvojni društveni aktivisti. Ker je bila prva dirka načrtovana v letu 1946, tako kot pred vojno ob kmečkem prazniku in prazniku Matije Gubca 18. avgusta, je bilo treba pohiteti z gradnjo novega hipodroma, za njegovo lokacijo pa so zbrali Žlapovec (današnja lokacija stadiona Matije Gubca, op. p.). V delo se je vključilo veliko obrtnikov, rezultat pa je bil najsodobnejši hipodrom na območju celotne Jugoslavije, ki je imel kilometer dolgo stezo. Te so redkost, še danes so v Sloveniji le tri steze te dolžine, poleg obstoječe na Bregah še v Ljutomeru in Ljubljani. Hkrati je bil na območju nekdanje skupne države krški
hipodrom tedaj tudi edini, ki je imel pokrite tribune.

Torej kaj se je zatem 'sfižilo', kot pravimo, so bili 'jekleni konjički' grobar zgodbe o konjskih dirkah v Krškem, posledično pa tudi zgodbe o uspehu konjeniškega športa in kluba?
Lahko bi se reklo tako. Na posebej urejeni stezi so namreč začeli prirejati tudi druga športna tekmovanja, predvsem kolesarske in speedway dirke. Motorji so bili seveda ljudem zanimivi, bili so hitri in veljali za delavsko prevozno sredstvo, a vemo, da ti in hrup niso v sožitju z živaljo. Pa vendar so dirke potekale na hipodromu še vse do leta 1959, dve leti pred tem pa so začeli urejati tudi posebno stezo za speedway, v ta namen in nekako pod pretvezo protipoplavne zaščite pa za gledalce uredili nasip ob Savi. S tem je kasaška steza izgubila pomen, saj gledalci niso več mogli videti kasačev na celi progi. Klub je preprosto postal brezdomec in brez svoje infrastrukture, čeprav so člani nadaljevali rejo in tudi tekmovali na drugih hipodromih. Prvotno je bila ureditev nadomestnega hipodroma mišljena v Žadovinku, kjer se je steza nahajala že pred vojno, nato pa je vse skupaj padlo v vodo, ko so ugotovili, da ni vse zemljišče več družbeno. Zatem je bil klub 30 let brez hipodroma. V času, ko je klub vodil Stane Nunčič, so iskali ponovno rešitve v smeri, da bi se vrnili na stadion, a so pri tem naleteli na močan odpor, še enkrat so neuspešno skušali doseči soglasje za lokacijo v Žadovinku. Zatem so se v začetku osemdesetih let lotili urejanja te nesrečne luknje, opuščenega peskokopa na Bregah, s čimer pa se je trnova pot kluba samo nadaljevala.

Pa vendar je videti sama lokacija, odmaknjena iz mesta, primerna za ta šport.
Podjetje Sava, ki je izkopavalo pesek na tej lokaciji, je ljudem napisalo v pogodbe, da bodo po končani eksploataciji nasipali nazaj zemljo oz. povrnili zemljišča v prvotno stanje, da bo na njih ponovno mogoče kmetovati. Seveda od tega ni bilo nič, nazaj so navozili kakšen meter zemlje, kar pa je zdaleč premalo za kmetovanje, kaj šele, da bi bilo treba zapolniti 350.000 kvaddratnih metrov veliko luknjo. Ko je nastala ideja o ureditvi hipodroma, se je vodstvu kluba uspelo okvirno dogovoriti s 95 % lastnikov, da se odpovedujejo zemljišču v korist konjeniškega kluba, saj bi morali v nasprotnem primeru ti kot lastniki plačevati davke za tako rekoč neplodno zemljišče. V tistih časih je bil list podpisanega papirja dovolj, ni pa nihče hotel zagristi v kislo jabolko in lastništvo tudi zemljiško-knjižno urediti. Lokacija na Bregah se je izkazala tudi za izredno težavno, saj so v Savi prekoračili koto izkopa oz. z njim  rišli kar meter nižje od dovoljenega nivoja, že povsem blizu podtalnice. Poleg tega se je gramoznica po letih neuporabe spremenila v divje odlagališče, saj so ljudje iz vseh vetrov vanjo pripeljali vse, kar se je pripeljati dalo.Tako je moralo članstvo zavihati rokave in z veliko urami dela vzpostaviti pogoje za ureditev 75.000 kvadratnih metrov tekmovalne steze, v ta namen so bili tedaj angažirani tudi domala vsi obrtniki z gradbeno mehanizacijo.

Kasaška steza je bila odprta leta 1988, zatem pa je bilo treba poskrbeti še za vso ostalo infrastrukturo, napeljave in pripadajoče objekte. Z ureditvijo piste so se začeli ljudem  nteresi po lastništvu zemljišča vračati, s tem da naj bi od Save predhodno na račun eksploatacije dobili tudi od 5- do 10-krat preplačano zemljišče glede na dejansko vrednost. Nerešeno lastništvo je privedlo do tega, da je občina začela od njih ponovno odkupovati zemljišča, trenutno je teh lastniško rešenih okoli 95 %, nekaj zemljišč, za katere
ne morejo doseči konsenza, pa naj bi se reševalo skozi na nek način prisilno komasacijo. V vmesnem obdobju je prišlo do dodatnih težav, ker je občina odkupovala zemljišča tudi za legalizacijo romskega naselja Kerinov Grm, za katerega pa naj bi odkup zemljišč potekal po višjih cenah kot na Bregah, kar je pri lastnikih zemljišč na hipodromu povzročilo revolt, rekoč da njihova zemljišča niso nič manj vredna. To se je odrazilo skozi več neprijetnih situacij, ko so nas začeli tamkajšnji posamezniki ogrožati na različne načine, denimo tako, da so se na dan kasaške dirke pripeljali s plugi, češ da bodo zaorali svoje zemljišče pod tekmovalno stezo. Po skoraj 40 letih naše prisotnosti se nam je letos prvič uspelo povezati s Krajevno skupnostjo Krško polje na način, da smo v naš dogodek vključili še njihov krajevni praznik. Z našega in vidika vodstva KS je bilo to pozitivno, žal pa še vedno veljamo za velik del tamkajšnega prebivalstva za nezaželen tujek v prostoru, saj je bilo mogoče slišati, ne glede na to, da smo se res potrudili, pripravili prireditveni prostor in zagotovili glasbo, na račun obeleževanja krajevnega praznika na hipodromu kar veliko negodovanja ljudi.

Konj sicer že od nekdaj velja za plemenito žival, kaj ga loči od ostalih?
Vsekakor velikost, moč, hitrost in plemenitost. Konj je sicer bolj plašna žival, je pa zelo učljiva. Ta most med človekom in konjem je pomemben že od pradavnine, najsi da so ga uporabljali v vojaške namene najsi kot pomagalo človeku. Treba je imeti opremo, vanj je treba vložiti veliko truda, dela in znanja, da se vzpostavi povezava s človekom, zato ga tudi uporabljajo v terapevtske namene. Gre za delo, ki ga ljudje ne vidijo, niti ne razmišljajo o tem, ko srečajo jezdeca na cesti ali dvovprego na kakšni prireditvi, da ne gre za običajen prizor ali nekaj samoumevnega ne konju prirojeno okolje, temveč to povleče za seboj veliko odgovornosti. Konj mora biti ustrezno voden, med njim in jezdecem vzpostavljeno zaupanje, saj se kot udeleženec v prometu ne sme splašiti, ko gre mimo ljudi ali vozil, ki povzročajo hrup.

Ne nazadnje je tudi samo konjeništvo povezano z visokimi stroški, denimo, koliko je treba odšteti za konja, pri nas so relativno nizki tudi zaslužki na tekmovanjih.
Na kratko povedano, ukvarjanje s konjeništvom pomeni samoodpovedovanje. Žival ni motor, najmanj zjutraj in zvečer jo je treba nahraniti, vmes se z njo ukvarjati, kar vzame veliko časa, truda in energije. Zato je tudi čedalje manj ljudi, ki se zaradi tempa življenja s tem ukvarjajo. Recimo za mladega žrebeta, namenjenega športu, je treba odšteti od 4.000 € naprej, o zgornji meji je pravzaprav nemogoče govoriti, ker je cena pogojena s tem, katere prednike je imel, kakšne rezultate so ti dosegali, kakšne predispozicije ima žrebe, koliko je bilo vloženega v seme ipd. Boljši, kot je, dražji je. Pri nas se konča recimo pri 20.000 €, v tujini pa dosegajo večmestne številke. Kdor se tega loti s strani dobičkonosti, mora takoj nehati. Resda si deležen veliko veselja, če so uspehi, a nagrade ne pokrijejo niti mesečnih stroškov. Na naši dirki je bila nagrada za prvo mesto 500 €, pa samo eden je lahko prvi, z vrednostmi do petega mesta si lastniki pokrijejo lahko le stroške malo boljše ali navadne malice. Zato skušamo v našem klubu lastnike konj, da se udeležijo tekmovanja, stimulirati vsaj na način, da jim krijemo stroške prevoza.

Vidimo tudi, da je pri nas večina kasaških konj iz tujine.
V tem športu se prva kriza začne dogajati v reji. Če ni domače reje, nimaš materiala za dirkanje, reje pa ni zato, ker prihodki ne pokrivajo stroškov. Domača reja je predraga, pot priprave konja za dirkanje pa dolga. Najprej moraš imeti kobilo in jo prepustiti, zatem je treba 11 mesecev čakati, da je breja in povrže, nakar se šele začne pot žrebeta. Najprej je treba vanj dve leti investirati, da je zrel za treniranje, ki zatem traja v povprečju še eno leto. V Sloveniji je okvirno 50 odstotkov konj iz tuje reje in ravno zaradi te dolge poti gredo naši konjarji raje v Italijo, kjer imajo na voljo večji izbor in na licitaciji kupijo žrebe. To je posledica rejskega problema, ki je nastal tudi zato, ker ta šport ni opredeljen niti kot šport niti kot kmetijstvo. Če kandidiramo za sredstva za šport, nam pravijo, vi ste del kmetijcev, ko se javimo na kmetijske razpise pa nam rečejo, vi nimate veze s kmetijstvom. In ker nas nikamor ne 'popredalčkajo', tudi ne dobimo nobenih subvencij, zaradi česar je reja zelo v upadu. Na žalost, ker imamo zelo dobre naravne danosti, saj je osnovno živilo krma. Naša je zelo kakovostna, eni jo izvažajo celo v Dubaj, po drugi strani pa je viden problem izpada reje tudi pri zaraščanju površin.

Uroš Bernardič vodi klub zadnje desetletje (foto. B. Mavsar).

Tudi sami ste rejec, pa se dá od tega preživeti? Ne nazadnje konj ni mala domača žival, ki jo lahko med našo odsotnostjo prepustmo v oskrbo sosedom.
Osebno imam trenutno v reji pet plemenskih kobil in dva plemenska žrebca. Za pleme se obdrži konje, ki so imeli predispozicije za dobrega tekmovalca, pa se mu je nekaj v procesu pripetilo in si ocenil, da bi bil odličen za pleme. Enako je pri žrebcih, izbere se ga zaradi dobrih prednikov, ampak to je tek na dolge proge. In ker se pri nas ne dá ali je zelo težko preživeti od konjereje, se več ali manj vsi ukvarjao še s tujo rejo. To pomeni, da nimaš le konjev s slovenskim potnim listom, ampak tudi tuje linije in da gre boljši material, okvirno, ko so konji stari 18 mesecev, v prodajo v tujino. Ukvarjanje z rejo pomeni tudi način življenja, povezovanje, sodelovanje in odpovedovanje celotne družine, kar pa je tudi eden izmed problemov. Mladi namreč sledijo svojim sanjam in ciljem, zato se lahko obdržijo le močne konjarske družine, v katerih se prenaša znanje in ljubezen do teh živali iz roda v rod. Kaj so pravi dopusti, pa konjarji niti ne vedo. Že če imaš mačka, je veliko dela, če imaš deset konj, pa je to pravi zalogaj. V glavnem so naši dopusti redko ali pa so ti kratki, nekaj dni, variante podaljšanega vikenda, ko oskrbo prevzamejo drugi konjarji, ki smo zelo medsebojno povezani in si pomagamo.

Od kod vam ljubezen do konjev? Ste namreč otrok mesta, zrasli ste v Krškem.
Za ta odgovor imam svojo razlago. Moja mama ni imela niti kaplje mleka, da bi me dojila, seveda pa sredi šestdesetih let, ko sem se rodil, na trgu še ni bilo nadomestkov v obliki aptimila ipd., zato sem zrasel na kobiljem mleku. No, s tem se tolažim. Moj stric, doma iz leskovške družine Starc, je bil profesionalni furman. In jaz sem pri Starčevih, ko so moji starši gradili hišo, pravzaprav živel, kasneje pa bil veliko na počitnicah. Zame kot otroka je bila največja dogodivščina in darilo, teh občutkov se še danes dobro spominjam, ko sva s stricem zapregla voz in šla po različnih opravkih. Mogoče od tam ta ljubezen. Konj je bil moj želja in takoj, ko sem se poročil, sem si ga kupil. Preprosto sem ga pripeljal domov in ker ga še nisem imel niti kam dati, sem ga privezal kar za oreh. A glej ga, zlomka, ponoči je bila zunaj nevihta, pa sem ga dal kar pod balkon (smeh), takšni so moji začetki. Piko na i mojemu navdušenju, moja šola in zgled, so bili zatem starejši konjarji v klubu, cele družine, ki so se predajale konjeništvu, tudi z neumornim delom v klubu, ena baza je bila z Bizeljskega, druga z območja Dobove, tudi v Krškem je bilo nekaj znanih konjarskih familij.

Za vami je desetletje vodenja konjeniškega kluba, zase v šali pravite, da ste gasilec ...
Zato, ker sem mislil, da bom predsednik le nekaj mesecev, pa me nikakor niso želeli zamenjati. Menda sem v desetih letih napredoval že v višjega gasilca (smeh). Ko sem leta 2014 prevzel funkcijo po smrti našega tedanjega predsednika Jožeta Habinca, ki je bil velik podpornik tega športa, sem stopil v velike čevlje, kot se temu reče. Habinc je bil namreč viden član lokalne skupnosti pa tudi širše in mu je z velikim krogom poznanstva uspelo prebroditi številne izzive, ki so jih prinesle gospodarske krize in geopolitične spremembe v začetku tega stoletja, da je klub lahko preživel. Sam renomeja, kot ga je imel Habinc, nimam, kar se ne nazadnje pozna tudi pri uspešnosti pri zbiranju donatorskih sredstev, a nekako z jekleno voljo članstva preživimo. Da je klub dočakal stoletnico, so zaslužni tudi vsi predhodni predsedniki od ustanovitve dalje, to so Anton Gliha, Franc Žnideršič, Darko Polc, Stane Nunčič, ki nam je poleg ostalega pustil dragoceno zapuščino s hčerko Mišo (Stanislava Preskar, op. p.), ki v klubu požrtovalno dela
vse od njegove smrti dalje, za Nunčičem sta s predsedovanjem klubu zagotavljala njegovo delovanje tudi Dane Mižigoj in Jože Klemenčič.

Vaša žena Metka je na junijski jubilejni prireditvi dejala: »Upam, da bodo bodoči rodovi slišali rezget, peket in topot teh kopit na Krškem polju.« Kaj vi menite, kakšnja je prihodnost konjeniškega športa?
Prihodnost konjeniški šport ima, a brez podpore lokalne skupnosti, ki pa nam v primerjavi z drugimi športnimi društvi namenja drobtinice, ne bo mogoče ohraniti, kaj šele dvigniti konjeništvo kot športno panogo na višji nivo. Občina nam zagotavlja sredstva predvsem za manjše vsakoletne popravke na hipodromu, za kaj več pa ne pridemo zraven, saj je z njihove strani višina sredstev ogojena s številom članov, podmladkom, številom prireditev, doseženimi rezultati ipd. Naše članstvo pa je skromno, četudi zlata vredno, nas je trenutno z območja Posavja okoli 40, a ti delamo, kot da nas je 500. Toliko članov je namreč konjeniški klub štel še v devetdesetih letih 20. stoletja. Sicer pa bomo po izvedenem kasaškem šampionatu letošnji jubilej obeležili še z izdajo publikacije in razstavo v Mestnem muzeju Krško.

BOJANA MAVSAR, foto: B. Mavsar, P. Pavlovič

#povezujemoposavje