Kranjski taborniki so postali že skoraj Borščani

Tudi letošnje poletje so travnato jaso v bližini Boršta za približno dva julijska tedna zasedli številni taborniki iz Kranja, natančneje Društvo tabornikov Rod stražnih ognjev (RSO). Ta lokacija se jim je po letu 2001, ko so sem prišli prvič, tako vtisnila v srce, da se od takrat, z nekaj izjemami, vsako leto vračajo.

Že povsem od začetka v te konce prihajata tudi Jasmina Tirovič in Jošt Stojko, najprej kot udeleženca tabora, nato kot taborovodji, zdaj pa to vlogo prepuščata mlajšim, a sta še vedno med glavnimi organizatorji tabora. Kot pravita, se na lokaciji tabora začne dogajati že kakšnih pet dni pred uradnim začetkom, saj starejši taborniki pridejo že toliko prej, da pripravijo in postavijo vse potrebno za začetek tabora. Tudi udeleženci, ki so pretežno osnovnošolci, se na tabor v spremstvu vodnikov odpravijo že prej. Otroci od 5. do 9. razreda imajo ’pohodni’ tabor, kar pomeni, da gredo nekje na poti z vlaka dol in pridejo peš do Boršta, vmes pa vsak večer spijo v bivakih po gozdovih. Najmlajši pa gredo po navadi z vlakom iz Kranja do Brežic in od tam prepešačijo na tabor. Pomembno je, da so vsi do začetka tabora na cilju.
 
Na letošnjem taboru, ki sta ga vodili Trina Klojčnik Zaplotnik in Ajda van der Geest, je bilo ves čas približno 125 mlajših in starejših tabornikov. Postavljenih je bilo že več kot 50 šotorov, tako da priznavajo, da jim že kar malo primanjkuje prostora. Vsako leto je tabor na določeno temo, letos so bili to kavbojci in Indijanci. Aktivnosti skušajo karseda prilagajati temam, nekatere pa se tudi ponavljajo oz. so že klasika (npr. jutranji dvig in večerni spust zastave, taborniška himna, orientacija, kopanje in vožnja s kanuji po Krki, razne taborniške veščine, prva pomoč …). Zadnja leta so se tudi še dodatno opremili z orodjem, tako da marsikaj lahko naredijo sami. Prav tako imajo tudi elektriko, ki jo pridobivajo s pomočjo sončnih celic, vodo si točijo iz kanistrov, hrano pa si pripravljajo sami. V teh letih so si med drugim ogledali tudi cerkljansko letališče in Kostanjeviško jamo, tako da so spoznavali tudi okoliške kraje. Pred leti so z domačini igrali tudi nogomet, udeleževali so se skokov z borškega mosta, v svoje taborniške dejavnosti so vključili tudi domačine in z njimi npr. ’kradli zastavo’.
 
Kot sta še povedala Jasmina in Jošt, ki sta imela letos s seboj tudi njuno osemmesečno malčico, si vsako leto tabor po nečem zapomnijo. Tako se Jošt še dobro spominja, kako so pred leti med veslanjem s kanuji po Krki prvi opazili, da gori vikend v Račji vasi, in so še pred prihodom gasilcev začeli gasiti. Za vedno si bodo zapomnili tudi leto 2023, ko so jih mogli zaradi neurja evakuirati in so noč prebili v dvorani na Skopicah, za kar se še enkrat zahvaljujejo domačim gasilcem, ki so jim priskočili na pomoč. Eno leto so bili tako rekoč vsak dan blatni od glave do nog, ker je skoraj ves čas deževalo. Spomnijo se tudi leta, ko so obnavljali borški most in niso mogli čez. Žal so imeli kdaj tudi že slabe izkušnje z Romi, ki so jim ukradli določene stvari in jim poškodovali šotore.
 
Kranjski taborniki opažajo, da so v teh koncih zelo dobrosrčni in odprti ljudje, domačini so jih vedno veseli in jim npr. mahajo, ko hodijo v skupinah mimo. Ob tej priložnosti se zahvaljujejo vaški skupnosti na Borštu, da jih že toliko let sprejema z odprtimi rokami, zato si želijo, da bi se ta uspešna zgodba nadaljevala tudi v prihodnjih letih. Še posebej gre zahvala Silvestru Lopatiču, ki jim vsako leto rade volje odstopi svojo jaso.
 
Tudi ko zapustijo prostor, ostane za njimi vse čisto in brez smeti. »Še vedno smo v gosteh in tega se še kako dobro zavedamo,« pove Jošt, ki dodaja, da so jih domačini po toliko letih vzeli že kar za svoje. Da jim je Boršt zares pri srcu, ne nazadnje dokazuje tudi dejstvo, da starejši taborniki vsako leto pridejo za nekaj dni na to lokacijo tudi za prvi maj in še konec poletja, da lahko izkoristijo še nekaj dni zasluženega dopusta.
 
R. R., foto: R. R. in RSO

#povezujemoposavje