Lučkino druženje s pajki je bilo zabavno

Kot deklica si je želela postati pevka, plesalka, mogoče celo igralka v Disneyjevih filmih, a je pri trinajstih ugotovila, da ne zna peti in se precej muči z igranjem klavirja. Ker je bila Brežičanka dr. Lučka Bibič en tak ‘firbec’, je začela prebirati znanstvene članke, saj jo je zanimalo, zakaj ne zadene pravega tona, pri čemer je ugotovila, da je to povezano z možgani. In mogoče sta jo prav zanimanje za biologijo in kemijo možganov kot tudi radovednost in volja do učenja vodila v znanstvene vode. Bila je v že kar nekaj državah sveta, trenutno pa kot doktorica znanosti živi in deluje v nizozemskem Maastrichtu.

Doktorat zagovarjala v Veliki Britaniji

32-letno dr. Lučko Bibič je po šolanju v Brežicah zanimanje za znanost vodilo na študij farmacije v Ljubljani. Kot študentka farmacije je imela priložnost delati v laboratorijih Krke v Novem mestu, kjer je spoznala, da jo bolj kot delo v lekarni veseli eksperimentalno delo v laboratoriju. Še posebno zanimive raziskave so se ji zdele raziskave enega od profesorjev v danski prestolnici Köbenhavn, zato se je preselila tam in pri 23 opravila magistrsko nalogo v sklopu Erasmus programa. Med tamkajšnjim bivanjem je tudi spoznala, da je visoka raven angleščine nujna za komunikacijo znanosti na mednarodnem nivoju, tako med raziskovalci kot tudi med raziskovalci in družbo. Po odločitvi, da izpopolni svoje znanje angleščine, jo je pot vodila v Avstralijo na Univerzo v Sydneyju, kjer je eno leto študirala akademsko angleščino in delala kot farmacevtski asistent v tamkajšnji lekarni. V deželi »tam spodaj« je spoznala raziskovalce, ki so se ukvarjali s pajkovimi strupi, vendar takrat ni niti pomislila, da se bo sama kdaj ukvarjala s tem. »Je bilo pa bivanje v Avstraliji zame potrdilo, da mi delo v lekarni osebno ne ustreza in tako sem se začela prijavljati na doktorske štipendije. Eden izmed razpisov mi je bil še posebej zanimiv, saj je štiriletni študij vključeval interdisciplinarno znanost in urjenje veščin tako na naravoslovnem kot tudi tehnološkem in družbeno-kulturnem področju. Po vseh intervjujih in dokumentaciji sem končno dobila potrditev, da je bila moja prijava uspešna, in tako sem se leta 2015 preselila v Norwich v Veliko Britanijo in pričela doktorski študij na področju farmacevtskih znanosti na Univerzi Vzhodne Anglije,« opiše vedno zabavna in nasmejana Lučka. Na začetku doktorskega študija je preučevala uporabo konoplje za zdravljenje kronične bolečine, nato pa se je osredotočila na uporabo pajkovih strupov za zdravljene tovrstne bolečine. V sklopu doktorata je tudi sodelovala v programu Naked Scientists (Univerza v Cambridgeu), vodila študijske kreditirane delavnice znanstvene produkcije in komunikacije, ustvarila virtualno-realnostno igro na idejni zasnovi svojega doktorata in vodila zmagovalno podjetniško ekipo CryoThaw na državnem tekmovanju YES2017 v Angliji. Ko je decembra 2019 uspešno zagovarjala svojo doktorsko nalogo, se je kmalu zatem preselila v čudovito mestece na jugu Nizozemske – Maastricht, kjer trenutno tudi živi. Ob tem navaja, da je na Nizozemskem trenutno cepljenega okoli 70 % prebivalstva, vendar pa se je država zaradi preventivnih vzrokov odločila ravno pred božičem zapreti šole in javno življenje. Ravno pred dnevi so znova napovedali, da se šole, restavracije, bari in muzeji spet odpirajo, čeprav vzroka odprtja države niso konkretno dorekli. Ukrepi za preprečevanje širjenja virusa pa podobni kot pri nas, protestov pa je tam precej manj, še omeni Lučka.

Da nima posluha, kriva povezava v možganih

Priznava, da jo je vsaka izkušnja življenja (in dela) v tujini na nek način osebnostno preoblikovala. Na Danskem se je npr. naučila, kako sprejeti zadrego tujega jezika in navigirati življenje v tujini. Avstralija jo je kasneje navdihnila z osupljivo naravo in novim pomenom svobode razmišljanja in preprostosti, medtem ko ji je Anglija ponudila karierne priložnosti, o katerih je kot majhna deklica lahko samo sanjala. »Pri vsem tem pa je bila ravno slovenska izobrazba, kultura in družina, v kateri sem odraščala, tista, ki mi je dala temelje za moj karierni razvoj in osebni napredek do sedaj,« še poudari. Sicer pa Lučka še sama točno ne ve, kdaj se je začela zanimati za znanost. Kot deklica si je namreč želela postati pevka, plesalka, mogoče celo igralka v Disneyjevih filmih. »Vendar ko sem bila stara 13 let, sem ugotovila, da ne znam peti in da se precej mučim v glasbeni šoli s klavirjem. Ampak ker sem bila en takšen ‘firbec’, sem začela prebirati znanstvene članke. Zanimalo me je namreč, zakaj ne zadenem pravega tona,« pravi in doda, da je v člankih zasledila, da je za njen neposluh kriva povezava v možganih. »Ta povezava med dvema različnima možganskima funkcijama primerja noto, ki jo slišim z napačnim nihanjem glasilk v mojem grlu. V mojem primeru, ko zaslišim noto E in jo hočem zapeti, moji možgani ukažejo mojim glasilkam, da ustvari ostrino note G. Predstavljajte si, da vam nekdo pomeša vse tipke na računalniški tipkovnici, in ko želite pritisniti črko B, nastane črka F. Prav zaradi tega moje uho vedno misli, da sem Disneyjeva pevka. Vendar možganov se ne da tako zlahka sprogramirati.« In mogoče so jo prav to zanimanje za biologijo in kemijo možganov kot tudi radovednost in volja do učenja vodili v znanstvene, farmacevtske vode, dodaja.

Trenutno imajo sredstva, ki lajšajo kronično bolečino (kot recimo morfij), veliko stranskih učinkov, kot so odvisnost, toleranca in predoziranje, zato potrebujemo nova zdravila, ki ne izkazujejo tovrstnih stranskih učinkov.

Dobila je vzdevek »ženska pajek«

Sogovornica pravi, da ko takole gleda nazaj, je bilo njeno druženje s pajki res zabavno, »celo do te mere, da so mi kolegi na fakulteti v Angliji nadeli vzdevek ’Spiderwoman’ (ženska pajek), kasneje pa se me je to ime prijelo celo do te mere, da so me predstavili na mednarodnih konferencah kot ’Lučko Bibič oz. Spiderwoman, PhD«. Sama jemlje to kot šalo, a hkrati prizna, da je bila enkrat celo oblečena v pajka, ko je govorila o svojih raziskavah mlajši osnovnošolski publiki v Angliji. S pajki se je pričela ukvarjati v sklopu svojega raziskovalnega dela v Angliji. Kot del njene doktorske naloge se je osredotočila na kronično bolečino, za katero na svetu trpi vsak peti človek. Po njenih besedah imajo trenutno sredstva, ki lajšajo kronično bolečino (kot recimo morfij), veliko stranskih učinkov, kot so odvisnost, toleranca in predoziranje, zato potrebujemo nova zdravila, ki ne izkazujejo tovrstnih stranskih učinkov. Pajki so jo zaceli bolj in bolj zanimati, saj veljajo za eno najstarejših, a tudi najmanj razumljivih živali. Kot navaja Lučka, pajkov strup vsebuje različne toksine, ki bi lahko potencialno blokirali tarče v možganih, pomembne za občutenje kronične bolečine. »Namreč, ko pajek injicira strup v insekt in ga omrtviči, je le-ta paraliziran in tako ga lahko pajek poje. Moja naloga je bila odgovoriti na vprašanje, če lahko na podoben način omrtvičimo bolečino v človeku,« pojasnjuje. Preden pa je lahko začela preučevati pajkove strupe, je morala pridobiti vzorčke strupa. Vsake par mesecev je tako mogla »pomolsti« tarantele. »Tale postopek je šel nekako takole – v zaščitni opremi sem previdno prijela pajka in mu na pipalke nataknila stekleno epruveto (majhno prozorno cev) ter mu v zadnjico spustila malo elektrošoka. Pajku to ni najbolj po volji, tako da je malce poskočil, se nasršil in njegov ’boj ali beg’ instinkt je sprožil aktivacijo mišic, ki so iztisnile kakšen mililiter strupa v epruvetko. Tako sem zbrala strupe iz različnih pajkov in jih analizirala,« opiše in doda, da si lahko pajkov strup predstavljamo kot en »koktejl« različnih snovi, po navadi je to »koktejl« 50 do 60 različnih toksinov. In Lučko je še posebej zanimal en skrivnosten toksin, ki bi blokiral tarčo, pomembno za občutenje bolečine v možganih.

Če se mene vpraša, bi rekla, da celoten svet, še posebej pa naša čudovita Slovenija, potrebuje ambiciozen raziskovalni načrt za znanost znanstvenega komuniciranja, ki bo omogočil zgraditi zaupanje ljudi v znanost in družbo za naslednje desetletje.

Ustvarila računalniško igrico za študente znanosti

»Poleg raziskovanja v laboratoriju me je začela zanimati komunikacija znanosti in uporaba sodobne tehnologije za učenje in komuniciranje kemije in biologije. Opazila sem namreč, da mi, raziskovalci, kar dosti časa preživimo v laboratoriju. To pomeni, da ne dobimo veliko priložnosti povedati svetu, kaj točno je naše delo in kakšen vpliv imajo naše raziskave lahko na družbo,« poudarja Lučka, ki je spremenila svoje delo, »pajkovo znanost«, v virtualno-realnostno igrico Bug Off Pain (Stran z bolečino). »Ko sem zasledila pristne reakcije od ljudi, ki so jo igrali, mi je postalo jasno – z virtualno resničnostjo lahko predstavimo okolje, ki omogoči, da se potopimo v katerikoli fizični znanstveni svet direktno iz udobja lastnega kavča. Še več, moje raziskave so celo pokazale, da so te igrice koristne tudi v izobraževalne namene. Na primer, študentje, ki so igrali Bug Off Pain, so se na testu odrezali bolje kot pa skupina študentov, ki so se za test pripravljali iz učbenikov in filmskih medijev,« je povedala in dodala, da je tako postala kar navdušena nad možnostjo, da lahko takšne igre pomagajo vključiti na tisoče, če ne milijone ljudi v proces znanosti. »Tako da se meni zdi, da biti znanstvenik enostavno pomeni biti radoveden in imeti pogum slediti tej radovednosti,« meni sogovornica, ki takrat, ko ne ustvarja izobraževalnih iger na področju znanosti, uživa v teku na dolge razdalje.

Znanost je kul! In edini pogoj za znanost je radovednost. Če je nekdo radoveden in si upa vprašati nekaj, česar trenutno ne ve, ampak se je to pripravljen naučiti, je na dobri poti, da postane znanstvenik.

Če bo možnost, se bo z veseljem vrnila domov

Po njenih besedah je bila pandemija »game changer« za znanstveno komuniciranje. »Pokazala je, kako ključno je za znanstveno komuniciranje, da doseže vsakega posameznika, četudi ga znanost ne zanima. Predvsem v tem času hitrih in dramatičnih tehnoloških in okoljskih sprememb je znanstvena pismenost hitro lahko življenjskega pomena. Če se mene vpraša, bi rekla, da celoten svet, še posebej pa naša čudovita Slovenija, potrebuje ambiciozen raziskovalni načrt za znanost znanstvenega komuniciranja, ki bo omogočil zgraditi zaupanje ljudi v znanost in družbo za naslednje desetletje,« še izpostavi Lučka, ki po skoraj desetih letih življenja v tujini še vedno z veseljem pride v domače Brežice, in če bo kdajkoli v prihodnosti imela priložnost delati na področju, ki jo zanima, bi se z veseljem vrnila domov. Sicer pa se je pred kratkim pridružila produktni ekipi podjetja Labster, ki ustvarja virtualne aplikacije za študente znanosti, ki pripomorejo k bolj zabavnemu učenju kemije, biologije, medicine in drugih znanstvenih ved. K temu še doda: »Znanost je kul! In edini pogoj za znanost je radovednost. Če je nekdo radoveden in si upa vprašati nekaj, česar trenutno ne ve, ampak se je to pripravljen naučiti, je na dobri poti, da postane znanstvenik.«

Rok Retelj, foto: osebni arhiv

Prispevek je (v skrajšani obliki) objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 3. februarja 2022.

#povezujemoposavje