Milenka (Milena) Vranetič: Turistična društva so inkubator razvoja podjetništva na podeželju
Objavljeno:
Nedelja, 18.02.2024 Rubrika:
PANORAMA Redakcija
Milenka (Milena) Vranetič
63-letna
Milenka (Milena) Vranetič iz Kapel, po rodu iz Pišec, kjer je odraščala v družini z rejniškim poslanstvom, je mnogim poznana po njeni zelo aktivni vlogi na področju turizma, za kar je bila že večkrat tudi nagrajena. Upamo si trditi, da brez nje ne bi bilo danes v kraju, občini pa tudi širše marsikatere zanimivosti v turistični ponudbi, ki jo je bodisi zasnovala bodisi prispevala idejo zanjo.
Prostovoljka v turizmu ste že več kot 35 let. Kje ste do zdaj pustili največ sledi?
Res je. Moje udejstvovanje v turizmu se je začelo leta 1989 s ponovno oživitvijo Turističnega društva Kapele. Prvo prostovoljno delo je bilo sicer že leta 1975 v Pišecah ob otvoritvi osrednjega spomenika. Aktivno delo v okviru TD Kapele sem začela z veliko podporo, močnim zaupanjem in spodbudami članov društva kot tudi krajanov Kapel. Brez njih ne bi bila to, kar sem! Če naštejem tiste najpomembnejše projekte in aktivnosti, ki so nastali v vseh teh letih in pri katerih sem imela pomembno vlogo: idejna zasnova učne mlake in ornitološke opazovalnice v Jovsih ter ureditev informacijske sobe v stari šoli v Kapelah, vse na podlagi projekta LIFE Kapele, ter ponovna obuditev TD in v letu 2017 predaja naprej mlademu vodstvu. Mož Franc je bil dolgoletni predsednik TD Kapele, kar mi je dalo več možnosti, da sem z delom pri pridobivanju sredstev in vodenjem do realizacije zastavljenega plana v delo društva lahko vlila tudi moje ideje, ki jih je nato TD Kapele realiziralo. To so bile: prve Kmečke igre, občinske in posavske, leta 1994, ki jih je kasneje prevzela podeželska mladina; ideja in spodbuditev k projektu CRPOV Kapele (1994), ki sva ga v imenu KS Kapele prijavila skupaj s pokojnim Jožetom Kramarjem – jaz za Kapele, on za Zdole; izpostavila sem predlog ter bila povezava med organizacijskim odborom, ki ga je vodil predsednik SO Brežice, dipl. ing. Teodor Oršanič, in ostalimi deležniki pri obeležitvi 120-letnice rojstva in postavitvi spominskega obeležja Andreju Žmavcu, ki je bil vinar, enolog, pedagog, član komisije za zatiranje trtne uši; mednarodno sodelovanje s skavti z Irske, iz tega se je razvil tudi oratorij, kot ga poznamo danes in ga v poletnih mesecih organizirajo v številnih slovenskih krajih; ponovna obuditev jurjevanja v Kapelah s podmladkom TD, miklavževanja in praznovanja materinskega dne v domači cerkvi ter blagoslova konj v Kapelah (1993); vzpostavitev mladinskih delavnic s turističnim podmladkom; prvi sneman film na videokaseti Kapele v jeseni in trgatev nekoč (leta 1993, snemalec Franci Pavkovič); posvet podeželskih TD Turistične zveze Slovenije v Kapelah leta 2005, ko so bili pri nas kar štirje ministri naenkrat; organizacija seje Občinskega sveta v Kapelah, na kateri je potekala predstavitev pobude, da se Jovsi zaščitijo kot naravni spomenik; projekt Vezenine (1999) in v povezavi z močvirskim biserom Jovsi raziskovalne naloge mladih ornitologov; izdaja štirih sklopov tematskih delovnih listov Koščeva pot v Jovse in izdaja razglednic Kapele, na kateri so bili ptica zlatovranka in Jovsi; zasnova, 'trasiranje' in vzpostavitev Koščeve poti v Jovse ter opremljanje Jovsov z informativnimi tablami.
Prav tako sem sodelovala pri organizaciji prireditve Sadje in cvetje s povorko konj po Brežicah, bila sem sopobudnica vzpostavitve Vodne učne poti Gabernica v Pišecah, ki je bila prva vodna učna pot v Sloveniji, kot delavka turistične zveze sem na splošno spodbujala TD k vzpostavitvi tematskih poti, bila sem pobudnica ohranitve peke krušnega pletenega srca pod mentorstvom ge. Marjance Dobnikar (roj. Ostrelič) in projekta Bizeljski ajdov kolač, slednjega koordiniram in vodim ocenjevanje že vseh 17 let, moja ideja je bila tudi zloženka Podgorjanske vinske turistične ceste (2008), nekajkrat sem bila ocenjevalka pri Turistični zvezi Slovenije v projektu Mladi, znanje in turizem, z nedavno preminulim Tonetom Korenom sva zasnovala prve tabore Zoisovih štipendistov v Pišecah, Kapelah in Brežicah, ne nazadnje sem bila tudi med pobudniki nakupa in namestitve defibrilatorja v Kapelah leta 2017, s čimer smo bili v TD Kapele med prvimi v občini, prav tako sem svoj čas pisala članke za Naš glas, Kmečki glas in Dolenjski list. Od leta 1998 sem tudi turistični vodnik.
Gre turistični razvoj občine Brežice, Posavja v pravo smer? Kje so še priložnosti?
Da, gre v pravo smer, ker je treba imeti strokovnost, tematskost, vsebinskost, ne nazadnje pa se ne sme pozabiti, da smo turizem ljudje. In tu opažam, da ta slogan zlorabljajo, kajti gostoljubnost dajemo pretežno le turistična društva, seveda ni rečeno, da tudi ne nekatere institucije, a društva smo tista, ki se najbolj zavedamo tega slogana. Projekti, ki jih vodijo institucije, zelo težko zaživijo v prostoru, če ni neke baze, nekaj več, dobrega kolača, nasmejanega človeka, druženja … Regionalne razvojne agencije so bile zelo dobro zastavljene in po mojem mnenju bi lahko bile nosilke turističnega razvoja, ne pa da bi bilo treba še v vsaki občini imeti poseben zavod za to. Menim, da bi morali zavodi dajati večjo pozornost turističnim društvom, sredstva TD pa bi morala biti vsaj glede na turistično takso, ki jo dobivamo, višja. Brez podjetništva tudi ni turizma, to je jasno, nevladne organizacije pa stojimo za prijaznostjo, gostoljubnostjo in želimo v kraju storiti nekaj več.
Kaj pa turizem na podeželju? Vaša temeljna predpostavka je, da razvoj turizma v naravnem okolju ne sme potekati na račun okolja, kajne?
To mi pomeni, da vzpostaviš učno pot, npr. do obrobja Jovsov, in omogočiš ljudem, da spoznajo ta naravni biser, ne da bi kakor koli posegali v okolje. V zvezi s tem sem prišla tudi na idejo in dala pobudo turističnemu društvu za vzpostavitev knjižnic v naših Kapelah, gozdne, drevesne in na vasi – treh, saj tudi kraj Kapele nosi ime po treh cerkvah.
Že 27 let ste tudi koordinatorka vseslovenskega projekta Moja dežela – lepa in gostoljubna (MDLG). Kaj lahko porečete o urejenosti posavskih krajev, šol?
V letih 1997 in 1998 smo bili z Občino Brežice vključeni v vseslovenski projekt Usposabljanje za delo in trženje v turizmu. Že takrat sem pristala v koordinaciji ocenjevalne komisije projekta MDLG na občinski ravni in postala tudi koordinator za Posavje pri TZ Slovenije. Na občinskem in regijskem nivoju smo s podporo agronoma, predavatelja Jožeta Lovenjaka, in različnih institucij v okviru občinskih zvez in turističnih društev izvedli niz posvetov na temo hortikulturne ureditve našega kraja, dvorišča z zasaditvijo domačih avtohtonih rastlin in možnosti razvoja turizma na kmetiji. TZ Slovenije je leta 2010 soorganizirala projekt Očistimo Slovenijo na en dan, pri katerem sem vodila koordinacijo v Posavju, za občino Brežice pa sem bila zadolžena sama kot takratna delavka OTZ Brežice. Tisto soboto je bilo v naši občini dejavnih 5500 prostovoljcev. Za ta projekt, ki smo ga ponovili še čez dve leti v manjšem obsegu, sem takrat na Brdu pri Kranju prejela posebno pohvalo.
Kar se tiče urejenosti šol, jih je ta projekt zagotovo pripeljal na veliko višji nivo, za kar so seveda zaslužni tudi vodstvo šol in hišniki, ki se zavedajo pomena urejenosti v nekem okolju. V naši občini še vedno izvajamo ocenjevanje šol, medtem ko smo na državnem nivoju opustili in spodbujamo izvajanje projektov dela z mladimi – Mladi, znanje in turizem (Turizem in vrtec, Turizmu pomaga lastna glava, Zlata kuhalnica).
Kot somentorica turističnega podmladka delate tudi s podeželsko mladino. Zakaj je pomembno, da se v turizem in ohranjanje dediščine vključuje mlade?
Če hočeš, da podeželje živi in živi društvo kot prostovoljna organizacija, je treba delati z mladimi, to velja povsod, ne samo v turizmu. Če hočeš neko stvar tržiti, prodati, moraš najprej spoznati njene vrednote in potem lahko predstaviš drugemu, tržiš. In najlažje to spoznaš preko različnih projektnih nalog. Stavek ’mamin kruh je najboljši’ vse pove. Prvič, ko zagrizneš vanj, si pridobiš okus, vrednoto, in če imaš neko vrednoto, jo tudi ceniš, in če jo ceniš, jo lahko tudi prodaš. Otroci morajo nekaj doživeti, nekje sprostiti energijo. Usmerjamo jih k spoznavanju domačega prostora in vedno vključujemo pedagoge, rokodelce itd., da pokrijemo različna področja. Tako da je tudi pri nas prisotna strokovnost. Turistična društva in naše delo z mladimi v podeželskem prostoru smo že vsa leta, kar sem aktivna, inkubator razvoja podjetništva na podeželju. Dopolnilna dejavnost – turizem na kmetiji mnogokrat dejansko izhaja iz izkušenj, pridobljenih z delom pri turističnih društvih.
Poznana so vaša prizadevanja po vključevanju žensk v inovativne turistične projekte, po čemer vas v lokalni skupnosti zelo cenijo. Kaj želite s tem doseči?
Da bi me kdo cenil, niti ne čutim, če me kdo ceni, hvala mu. Hvala tudi sočlanom našega turističnega društva in širše, ki podpirajo, da skupno uresničujemo mogoče meni bolj na kožo pisane aktivnosti. Sem podeželski otrok, nočem, da sodobni čas neizmerno briše to večstoletno kulturno dediščino.
Eden ’vaših’ projektov je tudi Bizeljski ajdov kolač, saj ste avtorica njegove idejne zasnove. Po kar nekaj letih neuspešnih poskusov ste zdaj končno tik pred vpisom te kulinarične posebnosti v Register nesnovne kulturne dediščine. Kako bi po vaše ajdov kolač lahko še bolj promovirali in da bi se morda znašel kdaj tudi na trgovskih policah?
Zasnove slednjega sem iznesla v času moje zaposlitve pri Občinski turistični zvezi Brežice. Ker je kulinarična dobrota, sem idejo zaupala Društvu kmetic Brežice, takratni predsednici Slavki Preskar. Z željo, da se odvija projekt v našem prostoru, smo podporo dobile tudi pri Občini Brežice, županu Ivanu Molanu. V Društvu kmetic Brežice je vso aktivnost prevzel Aktiv Bizeljsko. In tako se odvija projekt na Bizeljskem z veliko vloženega truda in za to gredo vse pohvale, zavedajoč se, da je Bizeljski ajdov kolač izvirna kulinarična slovenska posebnost, ki smo jo v tem delu želeli ohraniti na svojstven način, saj je bila to v posavskem prostoru ter ravno v prostoru Bizeljskega in okolice tradicionalna jed ob praznikih, različnih težkih kmečkih opravilih, ob t. i. likofu. Da to kulinarično posebnost ohranimo in jo oživimo, pripravljamo tradicionalno prireditev ob prazniku občine z ocenjevanjem kolačev ter slavnostno podelitvijo priznanj, obogateno s kulturnim programom učencev OŠ Bizeljsko in tematskimi vsebinami, vezanimi na ajdov kolač, kot tudi samo ajdo. Z namenom ohranitve, promocije Bizeljskega ajdovega kolača kot aktivnosti, ki so tesno povezane s promocijo kmetijstva in katerih cilj je povečanje prepoznavnosti kmetijstva kot pomembne gospodarske panoge. Vpis v Register nesnovne dediščine nam vodi Posavski muzej Brežice. Res je, da smo se s kolačem že predstavili v Državnem zboru, nismo pa uspeli spodbuditi skupine proizvajalcev, da bi nam omogočili zaščito.
Kako bi ga promovirali? Mogoče bo nekdo nekega dne vzpostavil fontano vina in ravno ob tem bi bil primeren ajdov 'kolačemat'. In to bo nekega dne, ko bodo domači, kmetijski pridelki dobili zasluženo ceno. Takrat bodo prebivalci Zagreba spet blizu, kot so bili nekoč 'zagrebški tovorniki vin' na Bizeljskem ali pa 'rakarji' v Župelevcu, slednji so odkupovali rake jelševce za potrebe kulinaričnih specialitet.
Kaj menite o (ne)izkoriščenosti Jovsov v turistični ponudbi, zlasti za ljubitelje ptic in redkih rastlin?
Človek za to območje ne more reči, ali je lepše podnevi ali v nočnem času, ob jutranjem svitu ali večernem zatonu, spomladi, ko drevje brsti ali ko vrbe cvetijo in voda prelije to površino, skozi poletje, ko se v zemlji odpirajo razpoke, ali jeseni, ko v slani odpada listje, ali pod snežno odejo. Ko te vse to omami, prevzame, takrat slišiš petje ptic. Teh naravnih vrednot se zavedamo člani TD Kapele. Bojim se, da preden se bo lokalna skupnost res zavedala teh vrednot in vrednot gostoljubnosti domačinov, bo na našem podeželju ’zmanjkalo’ takšnih, ki bi znali ceniti domač prostor. Preskromna je podpora podeželju in zato predolgo traja, da pride do trenutka trženja.
V zadnjih januarskih dneh so se posavska turistična društva predstavljala na sejmu Alpe-Adria v Ljubljani. Kakšen odziv ste doživeli in ali je naša regija turistično dovolj prepoznavna pri ostalih?
Sama sem že 34 let prisotna na sejmu Alpe-Adria v Ljubljani. Vsa turistična društva ponesemo s sabo številne kulinarične dobrote, promocijski material in seveda 'zvrhan' koš gostoljubnosti. Zavodi naših posavskih občin se trudijo in imajo tudi zelo lepo predstavitev. Občuti se pozitivno sodelovanje med posavskimi občinami na področju turizma, podjetništva. Da, smo prepoznavni, kljub majhnosti naše regije.
Od lani ste tudi predsednica novoustanovljene Regijske turistične zveze Posavje. S kakšnim namenom je bila ustanovljena?
Novembra lani smo imeli ustanovno skupščino. Zdaj še čakamo, da posamezne občinske zveze in društva na svojih občnih zborih potrdijo sklep soustanovitve. TZ Slovenije je organizirana tako, da je vrh regijskih zvez, le-te pa so zveza občinskih zvez in turističnih društev. Trenutno sva samo še dve regiji v ustanavljanju zvez.
Podelitev plakete Državnega sveta RS (vir: spletna stran TZS)
Konec lanskega leta ste prejeli plaketo Državnega sveta RS za izjemen prispevek v okviru opravljanja prostovoljskega dela na področju turizma ter ohranjanja naravne in kulturne dediščine. Kaj vam to pomeni?
Vedno sem imela pred očmi rek: turizem smo ljudje! Če turizem ni ljudski, se pravi prisrčen, potem ni turizem. Nagrada, za katero me je predlagal UO TZ Slovenije, v katerem sem večletna aktivna članica, zame osebno pomeni, da sem v pravem krogu in na pravi poti. Plaketa mi je v veliko spodbudo in spoznanje, da se splača poslušati srce, ter hkrati krona skoraj 40 let uživanja v svetu prostovoljstva in hkrati turizma.
Delovali ste tudi v podjetništvu, investicijah, financah. Zakaj Posavje je gospodarstvu naklonjena regija in zakaj po vašem ne?
Ko zaključiš neko šolo, stremiš k zaposlitvi, ustvarjanju družine, gradnji doma in hkrati na tem področju iščeš dodatna znanja, izobraževanja, se šolaš ob delu ... Moja prva zaposlitev je bila v bolnišnici Brežice kot kadrovnik, nato bančništvo, turizem, podjetništvo in zadnja leta – zgolj naključje – spet kadrovnik pri večjem gradbenem podjetju v Ljubljani. Ob vsem tem, tudi ob vsakodnevni vožnji na delo v Ljubljano, me prostovoljstvo ni zapustilo. Delovna pot te odpelje po nekem naključju in na vsaki poti želiš nekaj več zapustiti, zato ne vidim manj ali bolj naklonjeno regijo razvoju gospodarstva.
Živite blizu meje s Hrvaško, kako ocenjujete življenje ob meji, kakšne so prednosti in slabosti? Kako je pa s čezmejnim sodelovanjem?
Življenje ob meji me ne moti, mogoče sem tudi sama premalo iskala dane priložnosti bližine meje, še več priložnosti velikega mesta – Zagreba. Še vedno mislim, da na naše podeželje bližina Zagreba vpliva pozitivno, samo izkoristiti bi jo morali znati.
Kako vidite Posavski obzornik in njegovo poslanstvo?
Posavski obzornik je zame zelo pozitiven časopis, ki v vsak dom naše regije dvakrat mesečno prinese poročila o dogajanju, splošne informacije in hkrati nam omogoči, da se predstavimo. Povabi na dogodke, nas kulturno, športno, turistično obogati. V njem vidim vsebinsko pokritje za mlade bralce in malo manj mlade. Skratka, njegov dolgoletni izid nam širi obzorje, barvnost ga obogati, redna izdaja nam polepša mesece, leta. V njem predstavljamo naše dogajanje in daje izraz značaju naše regije – pokrajine Posavje.
Rok Retelj
Pogovor z Milenko Vranetič je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 15. februarja 2024.
#povezujemoposavje