Časopis za pokrajino Posavje
2.03.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Mladi kovač Lovro Jurečič: V nože zapisuje lokalne zgodbe

Objavljeno: Torek, 26.01.2021    Rubrika: PANORAMA Redakcija
Voranceva kovacija-nozi (40)

Kovač Lovro Jurečič s svojimi izdelki

En kovač konja kuje … se začne znana otroška izštevanka. Ker je potreb po konjskih podkvah mnogo manj kot v preteklosti, se novodobni kovači ukvarjajo z drugimi stvarmi, denimo z izdelovanjem nožev in bi jo bilo bolj primerno začeti En kovač nože izdeluje ... Med njimi je tudi 23-letni študent strojništva Lovro Jurečič iz Podbočja, ki je pod imenom Vorančeva kovačija obudil družinsko kovaško tradicijo.

Lovro je začel o nožih razmišljat ob koncu drugega letnika faksa leta 2019, saj je v stanovanju v Ljubljani vedno več kuhal in so mu šli topi noži, po domače povedano, na živce. »Začel sem se zanimati za nakup dobrega noža in kmalu ugotovil, da bi to lahko naredil tudi sam,« pravi. Tisto poletje je bilo zanj precej težavno obdobje, saj ni uspel dokončati letnika, hkrati pa se je razšel z dekletom.
Voranceva kovacija-nozi (24)

Kuj železo, dokler je vroče …

»Naenkrat so se mi stvari, za katere sem mislil, da so trdne, zamajale in podrle.« Tako se je 'vrgel' v kovaštvo oz. izdelavo nožev. S pomočjo dedija Francija, ki je tudi sam mojster obdelave kovin in se je že velikokrat predstavil na raznih rokodelskih sejmih, sta pričela z zbiranjem potrebne opreme, ki jo je bilo že precej v hiši, saj je bil Lovrov praded kovač. »Opremo sva dopolnila in konec avgusta sem skoval svoj prvi nož. Bilo je nekaj novega, zanimivega in posebnega. Delo me je vsak dan bolj privlačilo, saj ob kovanju in brušenju nisem razmišljal o tem, kaj bom sam s sabo itd. Na nekak način sem ob delu meditiral in se s tem lažje spopadal z dogodki, ki so me spremljali.
Voranceva kovacija-nozi (30)

Kovaško 'tihožitje'

Situacijo sem hotel obrniti sebi v prid in odločil sem se, da večino časa posvetim nožem in ugotovim, kam me bo to odpeljalo,« še pove o svojih začetkih.

Kot je bilo že omenjeno, se je za nože odločil zaradi 'praktičnega problema', zagotovo pa je k temu pripomoglo tudi to, da obožuje raziskovanje novih jedi in načinov priprave. »Predvsem mi je všeč, da nož ni samo neko orodje, ampak lahko nožu dodam umetniško vrednost, preko izdelka izrazim sebe in svojo zgodbo.
Voranceva kovacija-nozi (45)

Vsem nožem vtisne logo tročelnega mosta v Podbočju.

Na začetku nisem razmišljal o tržnih nišah, ampak kako bom iz nekaj odpadnih materialov sestavil nekaj uporabnega, kakovostnega in lepega. Vedno bolj sem se zavedal da je lahko nož, ki je najbolj osnoven element vsake kuhinje tako, kompleksen in raznolik. To me je samo še bolj pritegnilo. Seveda so noži glavni produkt, a me vleče tudi v svet nakita, kjer so možnosti spet neomejene,« razmišlja mladi kovač. Mimogrede: ime Vorančeva kovačija, kot je poimenoval svojo delavnico, je nastalo na podlagi koroške verzije imena Lovro (Lovro Kuhar – Prežihov Voranc), poleg tega je sv. Lovrenc tudi zavetnik kuharjev, tako da se dobro 'ujema' z dejavnostjo.

Za en nož potrebuje tri dni

Izdelava enega noža traja, vključno s sušenjem in toplotno obdelavo, približno tri dni, zanjo pa potrebuje kovaško peč, kladivo, klešče, nakovalo in brusilnik. V Lovrovih besedah gre postopek takole: »Najprej si zamislim grobo obliko rezila in vrsto ročaja in pričnem s kovanjem rezila, postopek je odvisen od oblike in vrste (monojeklo, san mai – tri plasti ali več). Na koncu vtisnem še moj logo tročelnega mosta v Podbočju. Po kovanju z brusilnikom še podrobneje zbrusim obliko in preverim, da ni prišlo do razpok in kakšnih drugih poškodb. Potem je na vrsti kaljenje. Slednje da nožu dušo, bi rekli Japonci. Nož segrejem na določeno temperaturo (830 stopinj) in ga potopim v olje. Tako iz mehkega jekla dobimo trdo strukturo, ki se imenuje martenzit. To je pogoj, da bo rezilo doseglo visoko ostrino in to tudi dalj časa ohranilo. Po segrevanju pri nižji temperaturi, da odpravim napetosti, se lotim brušenja. Tu dobi nož končno obliko in profil. Nato nož ročno spoliram, da dobi končni sijaj (če je san mai, tudi jedkam, da pridejo plasti do izraza). Pri ročaju uporabim stružnico, da kos lesa čim bolje približam končni obliki. Ročaj je po navadi sestavljen še iz kakšne medenine ali več različnih kosov lesa in epoksija. Ko se vsi deli prilegajo, ročaj prilepim na rezilo. Ko se to posuši, popravim še manjše napake, z oljem premažem ročaj in vgraviram serijsko številko. Zadnje opravilo je brušenje ostrine, ki jo zagotovim z vodobrusnimi kamni, ki po mojem mnenju zagotavljajo najboljšo ostrino. Še zadnji pregled izdelka in nož je končan.«

Navdih išče v lokalnih zgodbah in običajih

Čeprav se zaveda, da so njegove tehnične in rokodelske sposobnosti izdelovanja noža šele na začetku, pa vseeno, hkrati z njimi pa tudi oprema, rastejo. »Moji noži so posebni predvsem zaradi zgodbe. Preko njih skušam povedati, kdo sem, od kod prihajam in kakšen je moj namen. Predvsem se trudim, da promoviram lokalne stvari, značilnosti in običaje. Uporabljam samo les, ki ga lahko najdete tu pri nas (trta, sliva, češnja). Jeklo je večinoma iz odpada (brez skrbi, kakovostno jeklo najdete skoraj povsod). Pri obliki in dolžini rezila se igram s številkami, ki so mi pomembne, raziskujem, kako so včasih ravnali z noži, in te navade prenašam naprej. Slovenija sicer nima takšne kulture nožev kot recimo Japonci, vendar lahko najdemo navdihe v drugih običajih in navadah. Poizkušam biti drzen, inovativen in predvsem drugačen,« pravi mladi rokodelec. Študij strojništva mu pri tem ne pomaga kaj dosti, saj je pri njem »ogromno teorije in učenja na pamet, premalo pa poudarka na konstruktivnem razmišljanju ter iskanju dobrih in ustreznih rešitev. Kot bi bil program ustvarjen samo za to, da vzgaja nove asistente. Na primer: ves semester smo razglabljali o varjenju, pa nismo zvarili niti enega vara.«

Doslej je izdelal 43 nožev oz. zadnji nosi serijsko številko XLIII. »Delam jih predvsem za prijatelje in sorodnike, se pa pojavlja vedno več ljubiteljev kulinarike in nožev, ki so zainteresirani za moje izdelke. Dobro je videti, da se prepoznavnost širi in zanimanje raste,« pove. Za promocijo uporablja predvsem Instagram, v kar vloži veliko časa in truda: »Živimo v času, ko brez tega ne gre. Ko ljudje slišijo za kakšno novo stvar, gredo velikokrat na socialna omrežja, da bi o tem morda izvedeli kaj več. Instagram, Facebook ipd. so postali zelo pomemben del današnjega obrtništva. Takšna spletna stran je tudi nekakšen portfolio tvojega dela, ki ga deliš s svetom. Ni važna samo kakovost in estetika, ampak tudi predstavitev, urejanje slike in same podaje izdelka.«

Nekoč želi od tega živeti

Kovači so dandanes sicer maloštevilni, zlasti med mladimi, a kljub temu, pravi Lovro, vsak  teden zasledi kakšnega novega v Sloveniji, bodisi ljubiteljskega bodisi poklicnega. »Konkurenca je veliko večja, kot sem si sprva mislil, a me to samo še bolj motivira. Z nekaterimi kovači se dokaj dobro razumem in včasih tudi sodelujemo, se učimo drug od drugega in si pomagamo. Sam sem recimo odšel na kratko izobraževanje za kovaško varjenje, ki je ključna osnova za izdelovanje vzorcev iz različnih plasti jekla. Drugače pa je nekaj skupin na Facebooku in tudi društvo kovačev, a tam še nisem dejaven«. Čeprav je bilo sprva izdelovanje nožev njegov hobi in 'produktivno' zapravljanje časa, zdaj zadeva  kar malce nepričakovano in nekontrolirano raste. Meni sicer, da bi v najmanjšem obsegu zagotovo lahko nože izdeloval tudi ob službi, a je njegov cilj nekoč od tega živeti in vzpostaviti samostojno podjetje, ki dela dobro in kakovostno. »V Sloveniji kultura nožev raste. Velik vpliv na to ima tudi vedno popularnejša mentaliteta o zmanjševanju potrošnje v smislu 'Kupi kakovostno in to imej naslednjih deset let', zlasti mladi so vedno bolj zagreti za zmanjševanje količine odpadkov in nakupovanja 'škart robe'. Tudi zanimanje za ročna dela raste in se vedno bolj ceni. Tako da je podlaga narejena, časi so obrtnikom naklonjeni, potrebujemo samo malo sreče in blagoslova, pa bo vse možno,« je prepričan.

S petjem preglasi kovaški hrup

Lovro je sicer fant številnih talentov, med drugim tudi pevskega. »Pojem zase, za sprostitev, na koncu tudi za kakšen koncert in tekmovanje. Viva Brežice je odličen zbor za ljubiteljske pevce, ki so vsaj malce ambiciozni. Prav tako pojem tudi v cerkvenem oktetu Korzingerji v župniji Sv. Križ – Podbočje, s katerim po navadi popestrimo svečane cerkvene obrede (krst, obhajilo, prazniki), tu pa tam pa imamo tudi kakšen nastop.« Sicer pa ga glasba spremlja tudi med kovanjem. Ker je večina opravil pri kovanju glasnih in motečih, imam skoraj vedno v ušesih slušalke, na katerih se vrti različna glasba, od Vlada Kreslina do mednarodnih izvajalcev in spet nazaj do Slovenskega okteta. »Domači se večkrat pritožujejo, saj ni moteč hrup, ki ga proizvajam z ropotanjem, ampak moje petje/dretje, ko padem v delo in pozabim kdo, kje, kaj in kako,« zaključi mladi kovač.

Peter Pavlovič

Članek je bil (v skrajšani obliki) objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje
 
 
« Nazaj na seznam
»

najbolj brani članki

ne spreglejte