Na Unesco taboru Modri stol

Po ponedeljkovem popoldnevu, ko so na OŠ Maksa Pleteršnika Pišece sprejeli udeležence jubilejnega 10 Unesco tabora, poimenovanega Desetletje naših taborov, iz vse Slovenije, Hrvaške in Srbije, so v torkovem dopoldnevu med delavnicami izvedli tudi "Dogodek na meji" s katerim so na Mejnem prehodu Orešje - Mihanović Dol ponovili projekt Modri stol - nekdo misli nate, ki so ga zasnovali pred leti prav na OŠ Pišece in je doživel čezmejne razsežnosti. Na omenjenem mejnem prehodu so ustvarjali skupaj z učenci OŠ Antun Mihanović iz bližnjega Klanjca na hrvaški strani meje in nastal je spodnji zapis k fotografijam  Draženke Šebek, sicer profesorice iz OŠ Tenja, ki je prav tako udeleženka tabora:

Vedno obstaja kakšen STOP, ki ti skuša ustaviti sanje, želje, zamisli.....Eden izmed takšnih stopov je meja.....

S prihodom na mejo smo skušali našim mislim pustiti spremeniti ta mejni prehod.....

Vsi mi preživimo večino časa na stolu. Od vrtca, šole pa vse do trenutkov ko o nekaterih važnih stvareh odločajo važni ljudje, ki vodijo svet...

Stol je „priča, medij" podpisovanja pravil in normi v vseh pisarnah vseh mogočnežev in birokratov, ki vkalupljajo naš svet. Zato smo stol spremenili v medij naših misli, kjer ni norm in pravil, ki bi nas omejevala temveč izpolnjevala z nečim lepim.

Z barvami in čopiči smo skušali prenesti naša sporočila na različnih jezikih, ki nas medseboj razlikujejo a zopet povezujejo...

„Samo nebo je meja" ali „Svobodni kot ptice" še vedno stoji vpisano na naših stolih, ki bodo plenili poglede popotnikov na meji, ki se bodo prepeljali mimo.

Glede na večjezičnost delavnice je v izvirniku nastal hrvaški tekst, ki so ga na OŠ Pišece prevedli: Uvijek postoji neki STOP koji ti nastoji stopirati snove, želje, zamisli.... Jedna je od takvih granica...

Dolaskom na granični prijelaz pokušali smo pustiti misli da bezgranično barem na trenutak promijene ovaj kraj...

Svatko od nas večinu vremena provede sjedeči na stolici. Od vrtičke dobi, polaskom u školu, pa i do trenutaka kada o nekim važnim stvarima odlučuju „važni ljudi" koji pokreću svijet...

Zbog toga stolica je kao „svjedok, medij" potpisivanja pravila i normi čineči naš svijet ukalupljen stavljena kao simbol prenošenja naših misli u nešto ljepše i bolje gdje nema pravila.

Uhvatili smo se kista i boje i nastojali prenijeti naše poruke na raznim jezicima što nas čini različitima, a opet u suštini jednakima....