Časopis za pokrajino Posavje
27.01.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Njeno življenje brez štirinožnih prijateljev bi bilo siromašno

Objavljeno: Sobota, 02.01.2021    Rubrika: PANORAMA Redakcija
M. Kuhar, Ayla, Bareen, Leny

Meta Kuhar in njeni perzijski hrtici (temnejša Ayla in ’grizli rjave barve’ Bareen) ter maltežan Leny.

Pes je že od nekdaj človekov prijatelj, varuh, zaveznik, sopotnik. Zanj si je potrebno vzeti čas in ga naučiti sobivanja z ljudmi. Meta Kuhar si stanovanje skupaj z družinskimi člani deli še s tremi pasjimi prijatelji – dvema visokoraslima lepoticama pasme saluki (perzijski hrt) in majhnim belodlakim maltežanom.

M. Kuhar (7)

Maltežan Leny je zelo igriv in radoveden pes, ki se rad povzpne v naročje.

Meti Kuhar, ki je odraščala v Kočevju, so narava in živali blizu že od najzgodnejših otroških let. Po zaključeni osnovni šoli je izbrala srednjo veterinarsko šolo in odšla iz domačega kraja v Ljubljano, kjer je stanovala v dijaškem domu na Gerbičevi ter se vsak dan vozila v vlakom v Kamnik. »V času mojega šolanja je bila to edina srednja veterinarska šola v Sloveniji in domači so me podprli, le šolska psihologinja ni bila najbolj naklonjena moji izbiri, ker naj bi ta poklic ne bil ravno primeren za dekleta,« pojasni in se nasmehne ob obujanju še nekaterih prijetnih spominih na srednješolski čas. Le-ta je prinesel tudi nepozabno srečanje z njenim sedanjim možem, kar je botrovalo kasnejši odločitvi, da se bo preselila v Sevnico. Kot veterinarski tehnik je dobila zaposlitev na farmi Ihan na Pristavi pri Velikem Podlogu, se po 17 letih dela poslovila ter se zaposlila na sevniški veterinarski postaji in se odločila, da opravi tečaj za groomerja (pasji frizer). »Delo pasjega frizerja je seveda mnogo več kot le striženje in kopanje kužkov. Sem sodijo tudi čiščenje ušes, oči, krajšanje krempljev, nega blazinic in tako naprej,« opisuje delo in nadaljuje, da je pasji salon del veterinarske postaje in v primeru, da na živali opazijo kakršne koli bolezenske znake, obvestijo veterinarja, ki lahko nemudoma ukrepa in svetuje. »Negovan pes je lastnikovo ogledalo,« poudari in pokaže fotografijo, na kateri je s psom svoje prijateljice, s katerim je zmagala na mednarodnem grooming tekmovanju (International Grooming Association), ki je prvič potekal v Sloveniji.

METINI PASJI PRIJATELJICI IN PRIJATELJ

Meta, Ayla in Bareen

Oblačila za svoje pse Meta kvačka in plete sama, tudi snoode (ščitnike za ušesa), ki so še prijetnega videza.

Lepo vzgojeni, urejeni in negovani so tudi vsi trije Metini pasji prijatelji – Ayla in Bareen, ki sta pasme saluki (perzijski hrt), belodlaki Leny je maltežan in pri družini je najdlje časa, osem let. Vsi trije psi se med sabo odlično razumejo in pogosto so z Meto tudi v službi. »Imam srečo, da imam takšno delovno mesto, da so lahko psi z menoj,« pove in nato zavrti čas nazaj. »Moj prvi pes je bil dolgodlaki nemški ovčar, ki je bil zelo hud. Z njim sem obiskovala pasjo šolo, v kateri sem se tudi sama mnogo naučila. Po njegovem odhodu nisem imela nekaj časa ničesar, potem sem se z družino preselila in s stanovanjem smo dobili še nekaj kvadratov zelenice in takrat je postala naš novi družinski član Ruby, bernska planšarka. Njej je sledila Angie, prav tako bernska planšarka, ki se ji je pridružil še maltežan Leny in čez nekaj časa še saluki Ayla. Po njo sva šla z možem v Nemčijo in ker je bil ravno čas prvomajskih praznikov, sva pot izkoristila še za obisk Berlina in Prage,« je del spominov, v katere gostiteljica vtke še prezgodnji odhod bernske planšarke Angie. Ayla jo je tako močno pogrešala, da so v družini sklenili, da bodo skušali izgubo nadomestiti z novo psičko. Sledilo je iskanje in Ayla ter Leny sta kmalu dobila novo pasjo prijateljico – to je bila Bareen pasme perzijski hrt in »grizli rjave barve«. Po njo so Kuharjevi odšli na Češko ter pot povezali še z ogledom nekaterih čeških gradov.

OBISK ŠOLE ZA PSE IN PASJA TEKMOVANJA

Bareen

Hrti imajo značilno telesno zgradbo in močan lovski nagon, kar je najbolj vidno na tekmovanjih z vabo.

Vsi Metini psi so obiskovali tudi pasjo šolo. »Obiskovanje pasje šole je priporočljivo tako za psa kot za njegovega lastnika. Psi se učijo socializacije, sobivanja s človekom in ostalimi psi, medtem ko se mi kot lastniki psov učimo pravilnega ravnanja z njimi, naučimo se prepoznavati znake, kot je veselje, žalost, jeza, strah itd. ter kako pravilno reagirati,« pojasnjuje pomen obiskovanja pasje šole sogovornica, ki je tudi članica Kinloškega društva Posavje, kjer je pomočnica inštruktorja psov. »Ayla in Bareen imata narejene vaje iz poslušnosti in vodljivosti, če ne bi bilo korone, bi opravili še kakšen test, a za to je še čas,« nadaljuje in doda, da je s svojimi psi velikokrat na poligonu, ki ga ima kinološko društvo lepo urejenega in zagrajenega ob sprehajalni poti ob Savi. »Hvaležna sem za ta prostor, saj grem lahko nanj brez skrbi s svojimi psi, ki se po njem prosto gibajo. Vesela sem, da so mimo časi, ko sem šla s psom na sprehod in sem ga morala imeti ves čas na očeh, pa ne zaradi njega, pač pa zaradi sprehajalcev in njihovega odziva,« pojasnjuje in se dotakne še pasjih razstav ter tekmovanj, na katerih je s svojima psičkama Aylo in Bareen dosegla že mnogo lepih uvrstitev, osvojenih prvih mest in lepotnih nazivov pa že skorajda ne šteje več. »Kadar punci (psički, op. p.) tekmujeta v lovu na vabo, je zame najbolj pomembno, da prideta živi in zdravi do cilja, ostalo ni pomembno. Obe neizmerno uživata v teku in v tem, da prvi prideta do vabe. To je noro, kako sta srečni, zadovoljni in to je moje največje zadovoljstvo,« skuša izraziti občutke in za lažjo predstavo pokaže še nekaj fotografij, na katerih sta Ayla in Bareen »v akciji«, v zelo hitrem teku, ki jima je že velikokrat prinesel zmago, a zanju je, kot pravi Meta, to predvsem zabava, ob kateri ohranjata lovski nagon. Ob tem obudi še spomin na lanskoletno januarsko zimsko tekmovanje v Avstriji.
Bareen in Ayla

Bareen in Ayla v zimskih plaščkih pred lanskoletno januarsko zimsko tekmo v disciplini ’lure coursing’, v lovu na umetno vabo, kjer je Bareen premagala 45 salukijev.

Za to priložnost je svoji perzijski hrtici oblekla v lepa zimska plaščka, a potem je ugotovila, da so ta pasja oblačila bolj za modno pisto kot za športno tekmovanje. »To je bilo videti tako, kot bi vi prišli na športno tekmovanje v visokih petah, a ko sta psički stali na štartu brez ’pelc mantlov’ in sta se zapodili proti vabi, ju ni nihče mogel ustaviti. Bareen je premagala okoli 45 salukijev. Tako da, nikoli ne sodi nikogar po videzu, bom rekla,« se nasmeji sogovornica, medtem ko sta Ayla in Bareen poležavali na sedežni v dnevni sobi, Leny pa je ležal na stolu poleg naju, čeprav je njegov najljubši kotiček široka okenska polica, s katere z veliko zanimanja spremlja dogajanje na ulici.

»Če imaš samo rad psa, to ni dovolj, za psa moraš skrbeti in mu dovoliti, da ostane pes. Moji psi so res na kavčih, a poskrbim tudi za to, da se utrudijo s tekom – skrbim za njihovo vsakodnevno psihofizično aktivnost, kar ima vpliv na njihovo zdravje. Pes zahteva veliko predanosti in ni igrača,« sklene pogovor Meta, ki si življenja brez svojih štirinožnih pasjih prijateljev ne predstavlja.

Smilja Radi, foto: osebni arhiv M. Kuhar

Članek je bi objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik 23. decembra 2020.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam