Nordijske jelke v prazničnem decembru osrečujejo ljudi

Kavkaška ali nordijska jelka, za katero je značilno, da ji iglice ne odpadejo, postaja vedno bolj priljubljeno božično drevo tudi pri nas. Celotne nasade teh jelk že deset let skrbno neguje tudi družina Radanovič - Grmšek s Slogonskega, katere člani imajo v teh predprazničnih dneh še posebej polne roke dela.

Najprej so jih zasadili 200, danes jih imajo nekaj deset tisoč

V pogovoru z Mihaelo Radanovič najprej izvemo, kako je sploh prišlo do tega, da so se leta 2015 začeli ukvarjati z drugačnim načinom kmetovanja – gojenjem kavkaških ali nordijskih jelk, ki izhajajo prav iz Kavkaza (nordijske po finskem biologu Alexandru von Nordmannu, op. p.). Posestvo, kjer so zdaj, je dediščina njenih staršev. »Domačijo, kjer živimo, so moji starši zaupali meni in moji družini in dala sem si zaobljubo, da se na tej domači zemlji tudi nekaj vrednega pridela. Od majhnega sem rasla na zemlji, sem tudi tako vzgojena ter vem, kaj pomenita zemlja in človek,« pove kar malo ganjeno. Najprej so imeli 5 ha jabolk, kar pa jih je zaradi različnih okoliščin privedlo dobesedno do bankrota, zato so vse zmetali ven. Ko so že skoraj obupali, saj niso vedeli, s čim bi se lahko ukvarjali, je njen partner Branko Grmšek pri hrvaških kolegih čez mejo izvedel, da tam nekdo goji sto tisoč kavkaških jelk. Prišel je na idejo, da bi se s tem začeli ukvarjati tudi oni. Predlagal je Mihaeli in bila je za to, saj, kot pravi, je to tudi »drug način hrane – božična jelka ni hrana za želodec, ampak za dušo«. Tako so pred desetimi leti prvič poskusno zasadili 200 jelk, da bi videli, če se bodo sploh ’prijele’ ter ali jim bosta zemlja in podnebje odgovarjala. Izkazalo se je, da bodo uspevale, tako da so na parceli pod hišo potem posadili 14 tisoč jelk, v naslednjih letih pa še postopoma na treh drugih parcelah v bližini (Slogonsko, Vrhje), tako da jelke rastejo na skupno štirih parcelah. V tem času je bilo zasajenih približno 24 tisoč jelk, sedem tisoč pa so jih še dosadili. V zemljo gre približno 20-centimetrska sadika, še omeni naša sogovornica.

Jelke so tudi zavetišče številnim pticam

Kot še pravi Mihaela, ki ima zaključeno kmetijsko-vrtnarsko šolo, je treba čez leto pri vsaki jelki biti približno 20-krat z določenim opravilom, od mulčenja, laksanja, zimskega obrezovanja do zaustavitve rasti na ne več kot 25 cm letno, da so jelke lepo obraščene, in še drugih pomembnih opravil. Veliko nevarnost jelkam poleg naravnih pojavov, kot so pozeba, toča in povodenj, predstavljajo tudi mokaste uši, ki gredo rade na mlade poganjke in lahko uničijo velik del nasadov, zato se proti njim borijo tudi s škropljenjem. Določeno škodo povzročajo tudi divjad in vrane, zelo nadležne pa so ose, ki pod vejami delajo velika gnezda in večkrat napadejo tudi člane družine med delom v nasadu. Sicer pa med drevesi gnezdi veliko vrst ptic. »Gostota jelk jim predstavlja pravo zavetišče, pa še koristne so, ker so naravni sovražniki ušem, pršicam itd.,« poudari Mihaela in doda, da je nekaj najlepšega opazovati ptičja jajca v takšnih in drugačnih barvah.

Približno šest let je moralo miniti, da so leta 2022 lahko začeli tudi s prodajo, najprej doma, nato pa vsako leto še kje drugje, npr. v Qlandii v Novem mestu, pred Supernovo v Ljubljani, letos pa bodo na voljo tudi v Kočevju, Dolu pri Ljubljani ter na prazničnih oz. božičnih sejmih v Brežicah, Sevnici, Škofljici in tudi na Božičnem Vojniku. Njihove jelke v loncih, ki so jih okrasili predvsem učenci in vrtčevski otroci iz brežiške občine, krasijo med drugim tudi glavno brežiško ulico. Mihaela glede ulončenih jelk oz. božičnih dreves v posodi pravi, da se pri presaditvi v zemljo praviloma ne obdržijo, obstojne so samo v loncu, in to povejo vsaki stranki, ki si zaželi takšne jelke.

Vse se vrti okoli jelke

V vsa opravila, povezana z jelkami, je vpeta celotna razširjena družina Radanovič - Grmšek (na družbenih omrežjih se predstavljajo kot Božične jelke Radanovič - Grmšek), pri izkopu za v lonce in podiranju jelk pa se poslužujejo tudi še kakšne pomoči sorodnikov in prijateljev. Mihaeli in Branku pomagajo tudi hčerki Aleksandra in Katarina, sin Mihael, zeta Urban in Luka, med jelkami pa vedno uživata tudi najmlajša člana družine, vnuka Maksimilijan in Olivija. Po Mihaelinih besedah je čar teh jelk, da jim iglice ne odpadejo ter so zelo trpežne in vzdržljive. Opozarja, da še vedno veliko ljudi jelko zamenjuje s smreko, pri slednji pa je največja težava ravno ta, da ji zelo hitro odpadejo iglice. Dejstvo je, da je zaradi nordijskih jelk vedno manj plastičnih smrečic, kar je vsekakor pravi korak v smeri trajnosti. »Jelka je simbol življenja, skupaj s prazničnim decembrom je povezana z osrečitvijo ljudi in nasploh našega duševnega stanja, saj človeka dela srečnega že samo kupovanje jelke in izbiranje okraskov,« pove sogovornica in doda, da ko se potem jelke doma še krasijo skupaj z drugimi člani družine, marsikdo tudi podoživlja svoje otroštvo in mu je prav toplo pri srcu. »Skratka, vse se vrti okoli jelke. Ob njej se čas ustavi, doživiš nek mir, spokoj …« Ne nazadnje imajo po njenih besedah jelke tudi zdravilne učinke, saj njihov vonj deluje zelo blažilno na pljučne bolnike.

Tisti, ki pride k njim po jelko, je deležen spoštljivega sprejema s strani članov družine, saj čisto vsakega pogostijo s kuhanim vinom, čajem, piškoti in prijetnim klepetom. »Vsak, ki jo kupi, vidi, da so jelke pridelane s srcem. Naše sanje so z jelkami razveseljevati ljudi, za te sanje pa je treba veliko delati,« še pove Mihaela, ki ima tudi prirojen dekoracijski instinkt, kar se vidi na lično okrašeni hiši in okolici, ki je že nekaj časa povsem v znamenju prihajajočih praznikov.

Rok Retelj, foto: R. R., Tanja Jarc (Najlepši spomini) in osebni arhiv

Prispevek je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 4. decembra 2025.

#povezujemoposavje