Ognjeni pečat krškega gasilstva

​Ognjeni pečat je jubilejni zbornik, izdan ob 70-letnici Gasilske zveze Krško. Pri njegovem ustvarjanju sta sodelovala naša novinarja, mudili pa smo se tudi na pogovornem večeru in odprtju interaktivne razstave o delovanju GZ Krško z naslovom ‘Ognjeni pečat’, ki sta potekala v četrtek, 6. novembra, v Valvasorjevi knjižnici Krško.

V pogovoru sta Polona Brenčič iz Valvasorjeve knjižnice Krško in Sandi Lekše, predsednik GZ Krško, osvetlila, kako je potekalo nastajanje knjige, raziskovanje arhivov ter iskanje mnogih zanimivih življenjskih zgodb.

Uvodoma je navzoče pozdravila Urška Lobnikar Paunović, direktorica Valvasorjeve knjižnice Krško, ki je besedo predala Poloni Brenčič in Sandiju Lekšetu. Sandi je bil med drugim leta 2017 tudi naj prostovoljec krške občine, njegovo prostovoljstvo pa se je pravzaprav začelo z gasilstvom, s katerim se je srečal pri osmih letih. »Vsak dan sem v šolo hodil mimo brestaniškega gasilskega društva in enkrat sem se odločil, da se jim pridružim, čeprav nihče iz moje bližnje družine ni bil gasilec,« je razložil. Velik vtis na njega je naredilo tudi to, da je pri gasilcih dobil komplet rdeče trenirke, kar je bilo za takratne čase precej redko. 

Vedno je rad sodeloval v projektih, ki so ''za sabo potegnili širši družbeni učinek'', bil je aktiven v kulturnih in dramskih vodah, študentskem klubu, vedno pa je gasilstvo ostalo njegova prva ljubezen.  

Ob ustvarjanja zbornika, o katerem sta se s Polono Brenčič začela pogovarjati spomladi lani, je Sandi Lekše izvedel marsikaj novega, ne le o gasilskih društvih, predsednikih in poveljnikih skozi čas, ampak tudi o svoji družini in preteklosti. Izvedel je, da je bilo življenje njegove družine vedno tesno povezano z gasilstvom in da je bil celo v daljnem sorodstvu z nekaterimi poveljniki. 

Zbornik je sicer res obsežen in ni se zavedal, koliko dela prinaša. Vse skupaj je bilo za ustvarjanje potrebnih dobrih 2000 ur časa in dela vseh vpletenih, kar je Lekše primerjal z 9-dnevnim delom 420 gasilcev, ki so priskočili na pomoč v hudi toči leta 2023.

V arhivu GZ Krško ni bilo veliko 'materiala'

Ustvarjanje zbornika je bilo razdeljeno po obdobjih. Polona Brenčič je raziskovala obdobje GZ do 1955 in od 1955 do 1975, Špela Sečnik obdobje 1975 – 1995, Urška Šoštar pa se je lotila obdobja od 1995 do danes. Rok Retelj in Lovro Gabriel Smerdej, sodelavca Posavskega obzornika, sta bila zadolžena za predstavitev zgodovine posameznega društva, Ana Nuša Somrak, nekdanja predsednica GZ Krško, se je lotila področja dela z ženami in ženskega gasilstva, Franc Žibert, podpredsednik GZ Krško, je pisal o veteranih in prihodnjih načrtih, Marko Mlakar, vodja komisije za mladino GZ Krško, pa o gasilskem podmladku. Sandi Lekše je pri pisanju po njegovih besedah ''pobral tiste teme, ki jih nihče ni želel vzeti.'' Ugotovil je, da ni točnih podatkov o vseh predsednikih in poveljnikih gasilske zveze skozi zgodovino in lotil se je ravno tega. Pomagali so mu svojci in družine nekdanjih predsednikov in poveljnikov, njihove zgodbe pa so se mu začele vzpostavljati v skoraj živ spomin, zdelo se mu je, kot bi te ljudi osebno poznal. Omenil je tudi par zanimivih anekdot, iz katerih je bilo razvidno, da so mu svojci z veseljem priskočili na pomoč in hitro, še pred dogovorjenim terminom, zbrali vse gradivo, ki so ga našli doma. Izpostavil je tudi svoje tri najljubše zgodbe, to so bile zgodbe Ladislava Agreža (Lada), Janeza Uršiča in Jožeta Kolška, ki je bil častni poveljnik. 

Sandi je povedal, da v arhivu GZ Krško pravzaprav ni bilo veliko 'materiala', največ so izbrskali iz arhivov PGD Krško, Podbočje in Veliki Podlog. Temu je botrovalo tudi dejstvo, da se je krška gasilska zveza v svojem 70-letnem ''življenju'' selila, doživela poplave in bila vmes celo brez prostorov. Za nekatera leta je bila količina gradiva precej izčrpna, za nekatera pa sploh ne – 90. leta so bila, denimo, večinsko rekonstruirana le skozi časopisne objave. 

Sandi Lekše je pripovedoval o izzivih pri iskanju virov, s Polono Brenčič sta namreč obiskala tudi celjski arhiv. »Velikokrat smo naleteli na poročila brez datumov in slike brez letnic,« je povedal in dodal, da je bilo zato velikokrat težko priti do pravega sosledja dogodkov. Izpostavil je še, da so v procesu pisanja zbornika spodbudili društva k izboljšanju svojih arhivov, ter da so v arhivih društev dobro vidni njihovi vzponi in padci, časi, ko so društva bodisi cvetela ali tonila. 

Krški gasilci po opremljenosti zaostajajo za slovenskim povprečjem

Kaj pa prihodnost? O strategiji razvoja Gasilske zveze Krško za obdobje 2025-2040 smo že poročali, Sandi Lekše je v pogovoru kot predsednik strnil glavne poudarke. Zaveda se, da so »trenutno najverjetneje na vrhuncu s članstvom« in da bodo po številu članov v naslednjih desetletjih najverjetneje začeli padati. »Rast članstva se je umirila, še vedno pa zelo rastemo po številu strokovnega kadra,« je povedal Lekše, ki je vesel, da se vedno več ljudi želi strokovno povezati z gasilstvom. Kar se tiče gasilske opreme, ostaja optimist. »V času našega vodenja smo naredili nekaj korakov v pravo smer, žal pa še zaostajamo za slovenskim povprečjem,« pravi Lekše, ki si je za cilj zastavil, da do leta 2040 GZ Krško pride do slovenskega povprečja opremljenosti društev.  

Letošnje leto je zaznamovalo praznovanje 70-letnice zveze s parado in svečano prireditvijo v Kulturnem domu Krško. Odprli so tudi interaktivno razstavo, ki bo potujoča ter bo na voljo društvom in šolam, sledi še selitev zveze v nove prostore, s 1. januarjem bodo začeli delovati na novem naslovu. Prav tako upajo na nove evropske projekte, želijo si razširitve gasilskega poligona, ustanovitve gasilskega raziskovalnega inštituta, precej dela pa bodo imeli še z opremljanjem.

Predsednik GZ Krško se je iskreno zahvalil tudi sodelavki Vidi Junkar, sicer administratorki zveze, ki je z veseljem priskočila na pomoč pri zbiranju podatkov za zbornik ter je po besedah Lekšeta in Brenčičeve še veliko več kot administratorka. 

H. Z.

#povezujemoposavje