Oh, kako je dolga pot ...

Pod naslovom pesmi izgnancev Oh, kako je dolga pot smo se 5. oktobra zbrali člani Društva izgnancev Krško v Dvorani v parku v starem delu krškega mestnega jedra. S kulturnim programom smo počastili letošnje jubilante, ki so dopolnili okrogle 80, 95, 90 in več let. Teh imamo v društvu letos kar 36.

Društvo deluje od 4. julija letos, ko se je preregistriralo iz dosedanje več kot 30-letne krajevne organizacije. Kot samostojna pravna oseba, ki jo vodi Justin Božič, pa še vedno ostaja sestavni del slovenskega Društva izgnancev Slovenije, ki mu predseduje zaslužna Ivica Žnidaršič.

Na prireditvi je predsednik Justin Božič pozdravil prisotne člane, med temi še posebej letošnje jubilante. Dogodku sta prisostvovala tudi Janez Kerin, župan Mestne občine Krško in predsednica Mestne četrti Krško, Tajana Dvoršek. V slavnostnem govoru je župan povedal naslednje: »Spoštovani predsednik Društva izgnancev Krško 1941 – 1945, gospod Justin Božič, spoštovane članice in člani društva, predsednica Mestne četrti Krško gospa Tajana Dvoršek, spoštovani gostje. Iskreno se vam zahvaljujem za povabilo in z velikim spoštovanjem vas pozdravljam na današnji kulturni prireditvi, ki nosi globoko pomenljiv naslov "Oh, kako je dolga pot." Že sam naslov nas takoj opomni na težko in pogosto trnovo pot, ki ste jo prehodili vi ali vaši predniki. Pot izgnanstva ni bila zgolj fizična razdalja, temveč tudi globok čustveni, duhovni in družbeni izziv, ki je preoblikoval življenje mnogih. Izgnanstvo ni pomenilo le ločitve od doma, temveč je v sebi nosilo občutek izgube, negotovosti in strahu. A hkrati ste tisti, ki ste to preživeli, s svojo neomajno vztrajnostjo in vero v boljši jutri dokazali, da človekova moč in upanje zmoreta preseči še tako velike preizkušnje, še tako velike razdalje. Vaša zgodba ni le del naše preteklosti, temveč dragocena dediščina, ki nas vse skupaj opominja na pomembnost miru in solidarnosti. Današnji dogodek ima poseben pomen. Ni zgolj priložnost za obujanje spominov, temveč tudi za utrditev zavesti, kako dragocena sta mir in domovina. "Oh, kako je dolga pot" namreč ne opisuje le poti trpljenja, temveč tudi poti upanja in zmage, poti, ki nas vodi k spoznanju, kako močna je lahko skupnost, ko se med seboj podpira. To je trenutek, ko se zazremo v preteklost z namenom, da iz nje črpamo modrost za gradnjo bolj pravične, povezane in sočutne prihodnosti. Kulturne prireditve, kot je današnja, imajo neprecenljivo vrednost. S pomočjo umetnosti in kulture ne ohranjamo le spomina na dogodke in ljudi, temveč tudi negujemo identiteto naroda. Kultura je tista, ki nas povezuje in nas spominja na to, kdo smo in kam gremo. Današnji kulturni program nas je oz. nas bo zagotovo navdihnil, da bi nadaljevali z ohranjanjem vrednot, ki ste jih izgnanci s svojim trpljenjem in pogumom soustvarjali. Vaše zgodbe nas učijo, da ne smemo nikoli pozabiti preteklosti, ampak moramo iz nje črpati moč za prihodnost. Žal dogodki v svetu, za katere moramo priznati, da v današnjem sodobnem času, niso daleč od nas dokazujejo, da se novi rodovi niso veliko naučili iz grozot, ki so se zgodile v obdobju navedenemu v imenu vašega društva. Tudi zato, ali morda predvsem zato, so dogodki, kot je današnji toliko bolj pomembni. Pomembni za nas, pomembni za naše zanamce. Najlepša hvala, da sem danes lahko z vami, najlepša hvala, da se od vas lahko učim pomembnosti preteklosti, skozi katero ste bili prisiljeni iti«.

Tudi predsednica Tajana Dvoršek je z izbranimi besedami pozdravila številno občinstvo, katero je do zadnjega sedeža napolnilo dvorano. V svojem govoru je poudarila dobro skupno sodelovanje že vse od začetka delovanja društva. Le-to ima zaradi neurejenega sedeža začasni uradni naslov kar na sedežu Mestne četrti Krško (CKŽ 23). Nato je posebej izpostavila bližajoče se leto 2025, ko bomo obeležili 80 let vrnitve izgnancev v domovino in v ta namen že skupaj snujemo brošuro, v katero bomo zapisali spomine naših izgnancev med drugo svetovno vojno in povedali tudi marsikaj o življenju, ki jih je čakalo doma, ko so pričeli z obnovo svojih domov in domovine. Da bo brošura narejena kakovostno bosta vsekakor prispevala dva zunanja sodelavca Mestne četrti, ki že izvajata intervjuje s še živečimi člani društva in njihovimi svojci oz. potomci.

V kulturnem programu, ki ga je povezovala Vidka Kuselj, sta v glasbenem delu nastopila Vlasta Moškon in Janko Avsenak na klaviaturah. Vlasta je nastopila s pesmijo »Oh, kako je dolga pot«. S to pesmijo je sta pričela in zaključila glasbeni del, pri čemer je dvorana obakrat vstala in z njo zapela, saj je to himna izgnancev. Kot recitatorja sta nastopila člana Bralnega krožka DU Senovo, Branko Margon in Tatjana Umek. V duetu sta prebirala nekaj odlomkov iz pesmi o izgnanstvu, ki jih je med vojno napisala takrat komaj 13-letna deklica Antonija Lipaj, ki je delala na prisilnem delu kot izgnanka v tovarni orožja in je z veliko srečo preživela bombardiranje Dresdna v februarju 1945. Za kulturnim programom pa so bili vsi prisotni jubilanti obdarovani s skromnim darilcem in stiskom roke predsednika, ki jim je izrekel čestitko ob jubileju.

Kot gostji prireditve sta bili med nami tudi Anica Blatnik in Jožica Kožar. Blatnikova, ki je predsednica KO izgnancev Leskovec, je v svojem govoru močno popihala na dušo županu in predsednici, naj vendarle najdejo kotiček za to krško društvo, ki šteje že več kot 125 članov. Gospa Kožarjeva iz KO Radeče pa se je predsedniku in tajnici zahvalila za pomoč, ki smo jim jo nudili letos 17. septembra. Tega dne so namreč devetošloci radeške šole, teh je bilo za poln avtobus, obiskali Grad Rajhenburg, kjer so pobliže spoznali tamkajšnjo muzejsko zbirko o izgnanstvu, si ogledali film o izgnanstvu, nato pa so se v družbi Lojzeta Ruparja in Justina Božiča napotili še k hlevom in spoznali lokacijo zbirnega centra izgnancev. Z veliko pozornostjo so mladi prisluhnili njunim besedam, s katerimi sta slikovito obrazložila, kako so potekali ti žalostni dogodki. Kožarjeva je predlagala prisotnim, da je vredno razmisliti o takšnem načinu izobraževanja, saj se o tem v šoli skoraj več ne učijo, pa tudi od starih rih staršev otrok, ki so to preživeli, marsikoga ni več med živimi.

Zapisala: Marija Krušič, foto: Janko Avsenak