Oman je moj dom, Slovenija pa v mojem srcu

Ana Pincolič, po rodu z Oštrca v kostanjeviški občini, že pet let živi in dela v Omanu, eni najbolj slikovitih dežel na Arabskem polotoku. Ob njenem avgustovskem obisku doma so v kostanjeviški knjižnici pripravili pogovor z njo, ki ga je na vrtu nekdanje Bučarjeve restavracije vodila vodja kostanjeviške knjižnice Alenka Žugič Jakovina.

31-letna Ana Pincolič je že leta 2008 odšla na Dansko, kjer je živela štiri leta, pa tudi sicer je prepotovala večji del Evrope razen njenega vzhodnega dela in Velike Britanije, bila je v nekaj južnoameriških, azijskih in afriških državah, kjer je nekaj časa celo živela v Angoli in Mozambiku. »Ko sem začela potovati, se mi je svet odprl. Doživela sem veliko šokov zaradi drugačnih kultur, religij in ras, a več kot sem potovala, bolj sem bila strpna do okolice, kar opažam tudi, ko se vrnem domov,« pojasnjuje. Popotniška žilica jo je pred petimi leti pripeljala v puščavsko državo Oman na jugu Arabskega polotoka, kjer je v prestolnici Muškat dobila delo v mednarodni zasebni šoli. »Plača,« brez oklevanja in v smehu odgovori na vprašanje, kaj jo je prepričalo, da ostane v večinsko muslimanski in kulturno povsem drugačni državi, kot je Slovenija, po začetnem težavnem privajanju na tamkajšnji način življenja in posebej na promet pa se danes tam ne počuti več kot turistka: »Oman je postal moj dom, Slovenija pa je v mojem srcu.«

Razpeti med tradicijo in modernostjo
 
Štirimilijonski Oman je kljub precejšnjemu razvoju v zadnjega pol stoletja, odkar mu vlada priljubljeni sultan Kabus bin Said, še vedno zelo ovit v tradicijo, kar se odraža tako v načinu oblačenja – moški v dolgih belih haljah, imenovanih dišdaša, in belih pokrivalih, ženske v večinoma črnih dolgih oblekah, imenovanih abeja, in z naglavnimi rutami – kot v načinu življenja. Kot pravi Ana, je sicer spoznala različne tipe ljudi in družin, od zelo tradicionalnih, kjer se moški in ženske družijo ločeno, do vmesnih, ki so glede tega bolj odprti, in nekaterih, ki so se od tradicije oddaljili ter se oblačijo in obnašajo precej zahodnjaško. »Oman je ena najbolj odprtih družb na Arabskem polotoku,« meni. Islam je sicer zelo prisoten v vsakdanjem življenju, a ji ga doslej ni še nihče vsiljeval, mora pa seveda spoštovati določena pravila, predvsem glede oblačenja. Tako se na plaži, kjer se kopajo tudi domačini, ne kopa v kopalkah, je pa to možno na nekaterih plažah in hotelskih bazenih. »Všeč mi je ta 'mix' tradicije in modernega življenja, od preprostih vasic na podeželju do sodobnih nakupovalnih centrov v mestu,« pravi. Sicer pa Oman, kjer je na podeželju še vedno precej revščine, nima le puščave, ampak tudi lepe oaze, gore in skoraj tropsko območje ob morju.
 
Kot je bilo že omenjeno, poučuje na mednarodni zasebni šoli. Pravi, da se tamkajšnji izobraževalni program precej razlikuje od našega, saj poteka po sklopih, v katerih povezujejo različne predmete. »Fokusiramo se bolj na znanje kot na neznanje,« je poudarila, ob tem pa se lahko tudi sama razvija kot učiteljica in pri tem zelo uživa. Kot slabost navaja neprimeren odnos in vtikanje nekaterih staršev v njeno delo, kar je posledica zelo visoke šolnine (6500 evrov za šolsko leto!), a se je tega že navadila. Javno šolstvo velja za slabo, saj ima dokaj kratko, komaj polstoletno tradicijo. Ker tako v službi kot v zasebnem življenju (lahko) govori angleško, se ni naučila veliko arabščine, le nekaj fraz, ki pridejo prav v vsakdanjem življenju.
 
Pogreša svinino in vinograd
 
V prostem času se ukvarja z vadbo crossfit, gre s prijatelji pokadit kakšno vodno pipo ali se kopat na čudovite peščene plaže. Meni, da se v Omanu, vsaj v prestolnici, živi dokaj udobno in ležerno ter da smo Slovenci v primerjavi z Omanci pravi deloholiki. Primerjava cen: liter bencina v Omanu stane le 50 centov, poceni sta tudi voda in elektrika ter hrana, npr. zelenjava in riž, drage pa telekomunikacije ter predvsem alkohol, cigarete in gazirane pijače, za katere velja t. i. sin-tax (davek na greh), poleg tega moraš imeti za nakup alkohola posebno licenco, pa še to le za določen znesek na mesec. Kljub temu domačini kar radi pijejo, a se o tem na glas ne govori. Voda iz pipe sicer naj ne bi bila pitna oz. jo je treba prekuhati, saj gre za filtrirano pitno vodo. »Vsak dan se zahvalite, da lahko pijete vodo iz pipe,« je dejala številnim Kostanjevičanom, ki so se zbrali na avgustovskem pogovoru z njo.
 
Za turiste je Oman sicer precej draga država, predvsem nastanitev vas lahko veliko stane, če pa ste bolj avanturistične vrste, lahko kampirate praktično kjerkoli. In česa se Ana najbolj razveseli ob obisku doma? »Ker tam nimamo ravno veliko svinine, rečem mami, naj nareže domač zašinek in klobase, rada imam ajdove žgance, kislo juho in segedin, česar tam ne poznajo,« pove, rada pa se poda tudi v družinski vinograd, saj zelo pogreša tudi »50 odtenkov zelene«, ki jih v Omanu ni.

P. P., foto: P. P. in osebni arhiv Ane Pincolič

Članek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.