Časopis za pokrajino Posavje
24.01.2022
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Parašportnica Senta Jeler: Tudi s protezo živi polno življenje

Objavljeno: Petek, 31.12.2021    Rubrika: PANORAMA Redakcija
senta jeler (6)

Senta Jeler se življenja ne boji. Ravno nasprotno, pravi, ko si tako blizu, da ga lahko izgubiš, ga toliko bolj ceniš.

Trenutek nepazljivosti je pred 13 leti botroval prometni nesreči, v kateri je bila mlada Leskovčanka Senta Jeler udeležena kot sopotnica na skuterju. Eno od nog, s katero je pred tem še zavzeto trenirala nogomet in atletiko, ji je nadomestila proteza. A ta ji ni odvzela neomajne volje do življenja, saj je pripravljena poprijeti za vsako delo, med drugim je postala tudi državna reprezentantka v odbojki sede.


Lepo septembrsko nedeljo leta 2008, v mesecu, ko je Senta postala devetošolka na leskovški šoli, se je iz domačega Leskovca pri Krškem odpeljala s kolegom na skuterju na Sremič nad Krškim. Nazaj gredoč je mladi voznik pri vključevanju s Sremiške na Zdolsko ulico prevozil znak stop v trenutku, ko je iz smeri Zdol pripeljalo osebno vozilo. Trk je bil neizbežen in Senta se spominja, kako je poletela po zraku, pri čemer je izgubila tudi čelado, ki ji je po vsej verjetnosti, kot pove, rešila življenje. Zatem se, kot bi bilo včeraj, spominja množice ljudi, ki se je zgrnila na prizorišče, gospoda, ki se je sklonil k njej, tega je nedavno tudi osebno spoznala, in jo povprašal po telefonski številki staršev, da jih obvesti o nesreči. »Oh ne,« se spominja, da je pomislila prvi hip, »samo tega ne,« saj sta njena starša vse prej kot delila z njo njeno navdušenje nad vsem, kar je dišalo po motorističnih hlapih. Zatem se spominja pogleda na okrvavljen čevelj na tleh, svojo izmaličeno nogo, odprt zlom stegnenice in del noge, ki je bil odtrgan oz. se je le še nekoliko oprijemal kosti. Med prevozom do brežiške bolnišnice ji je rojilo po glavi predvsem vprašanje, ali bo sploh preživela, nakar se je naslednji dan prebudila na ljubljanski kliniki. Že to dejstvo, kljub temu da do tedaj še ni odgrnila rjuhe, ji je dalo vedeti, da je utrpela hude poškodbe, nakar ji je kirurg, ki jo je operiral, odkrito povedal, da druge opcije, kot da ji amputirajo nogo, žal ni bilo. Sprva so ji sicer opravili podkolensko amputacijo, a so morali zaradi komplikacij, ki so nastopile, zarezati še višje.

Po šestih mesecih zaplesala na valeti

Danes niti več ne ve, od kod je tedaj, ko je bila v občutljivih najstniških letih, črpala moč. Prvi teden po nesreči je več ali manj svetle in temne dele dneva preživela v solzah, pripoveduje: »Vsekakor je bil šok. Do tedaj sem bila namreč športno zelo aktivna, nepojmljivo mi je bilo, da ne bom mogla več brcati žoge, teči na moč, razmišljala sem tudi, kako bom dobila kakšnega fanta, le kdo bo imel rad dekle brez noge? Pred mano je bil tudi vpis v srednjo šolo … A iz dneva v dan, ob neomajni podpori staršev, ostalega sorodstva in prijateljev, sem sestavila večji košček sebe in ob prihodu na rehabilitacijo v Sočo spoznala veliko invalidnih oseb, mnogo mladih s še težjo invalidnostjo, kot sem jo utrpela sama in si dejala: 'Vidim, da bom s protezo lahko počela marsikaj v življenju. Glavni cilj mi je, da se vrnem domov in zaplešem na valeti.' Zdravnica mi je sicer obzirno dejala, da bo ta cilj težko izvedljiv, saj me je do valete ločilo slabih šest mesecev, a uspelo mi je! Zaplesala sem na valeti in bila ob tem deležna bučnega aplavza staršev in vrstnikov. Prva proteza, ki sem jo dobila, je bila še z negibljivim gležnjem, okorna, šolska, kot ji pravijo. Z njo sem se naučila kar se da lepo hoditi, ob tem pa veliko pozornosti posvečala negi občutljivega krna.«

Na Soči so Senti izdelovali proteze še nekaj naslednjih let, sedaj pa ji jih izdelujejo v podjetju za ortotiko in protetiko Moor. Kot pravi, je ta, ki jo ima sedaj, neprimerljiva s prvo oz. da je bil v dobrem desetletju od njene nesreče narejen zelo velik napredek v materialu in tehnologiji. »Moja sedanja proteza je neprimerljiva s prvo. Imam hidravlično stopalo, ki se prilagaja hoji na različnih terenih, lahko hodim v hribe, smučam, se ukvarjam s počasnim tekom, osebno zelo rada rolam. Vsaka proteza, ki mi na dve leti pripada, je narejena po mojih merah, saj jo je treba prilagajati tudi na telesno težo in fizične aktivnosti posameznika. Seveda pa je zadovoljstvo pogojeno v prvi vrsti s tem, kako jo kot posameznik sprejmeš. Jaz sem jo dejansko sprejela kot svojo nogo,« odkrito pove Senta.

Najboljša sprejemalka na evropskem prvenstvu

senta jeler med igro

Od leta 2015 je članica državne ženske reprezentance v odbojki sede.

Da bi dokazala sebi in drugim, da lahko oseba z invalidnostjo, čeprav je ta zaradi njene izredno lepe hoje komaj opazna, živi polno in enakovredno življenje, je vse od zaključene srednje šole in v času študija na Fakulteti za turizem, na kateri je pred dnevi diplomirala, poprijela za vsako delo, od strežbe v lokalu, pekarni in proizvodnji do mladinskega dela in dela na humanitarnem področju, saj se angažira tudi kot prostovoljka v KO Rdečega križa Leskovec pri Krškem. Obenem pa si je, željna gibanja, želela poiskati športno panogo, v kateri bo lahko udejanjala svoje potrebe po gibanju in potenciale. Najprej je plesala, a je bil hip-hop kljub njeni želji prenaporen, nakar se je posvetila plavanju v Športnem društvu Plavalček, zatem pa na spodbudo trenerke Tatjane Lapuh in selektorja Simona Božiča leta 2015 začela trenirati in postala državna reprezentantka v odbojki sede. V ta namen se trikrat tedensko vozi na treninge v Braslovče, v oktobru pa je ponovno zaigrala tudi na evropskem prvenstvu v odbojki sede v Turčiji, na katerem so slovenske odbojkarice v tesni tekmi z Nemkami le za las zgrešile bronasto kolajno, kljub temu pa s četrtim mestom zabeležile najboljšo reprezentančno uvrstitev na evropskem prvenstvu po letu 2015. Senta je dosegla tudi osebni, posredno pa tudi reprezentančni uspeh, saj je bila razglašena za najboljšo sprejemalko žoge prvenstva, za kar je prejela nagrado zlata žoga. Šport invalidov predstavlja po šolah, sodelovala je tudi v posneti televizijski reklami Paraolimjske zveze Slovenije.

Senta se življenja ne boji. Ravno nasprotno, pravi, ko si tako blizu, da ga lahko izgubiš, ga toliko bolj ceniš. V želji, da bi zaživela kar se da samostojno življenje, si je pred meseci poiskala stanovanje, ki je dovolj blizu, da se lahko še vedno vsak dan stisne v objem staršev. Po zaključenem študiju si najbolj želi zaposlitve, ki bi jo z veseljem opravljala in si, seveda, nekega dne ustvariti tudi družino.

Bojana Mavsar

(članek je bil objavljen v 23. decembra izdanem časopisu Posavski obzornik)

#povezujemoposavje

 
« Nazaj na seznam
»