Pes nam lahko zelo obogati življenje

GMAJNA PRI RAKI – Leskovčan Marjan Mohar je že od mladih nog odraščal v družbi psov, že približno 35 let oz. od svojega 17. leta starosti pa se ukvarja z vzgojo in šolanjem teh priljubljenih živali, za katere radi rečemo, da so človekovi najboljši prijatelji. Kot pravi, nam dobro vzgojen oz. izšolan pes lahko popestri in obogati življenje, v nasprotnem primeru pa je predvsem vir jeze in nezadovoljstva.

Kinološko društvo Krško je pred približno desetletjem na zemljišču tik ob avtocesti na Gmajni pri Raki, a vseeno skoraj povsem skrito pred očmi mimovozečih, uredilo poligon, kjer štirinožce vzgaja in trenira Marjan Mohar. »Šolanje psov poteka sprva individualno in kasneje v skupini. Najbolje je, če nam ljudje pripeljejo že mladiče, imamo pa tudi precej že malo starejših psov, za katere so lastniki mislili, da jih bodo lahko sami primerno vzgojili, pa ni šlo, zato je treba pri njih popraviti določene stvari,« pojasnjuje izkušeni vaditelj psov. Šolanje psa traja odvisno od želja lastnikov – če želijo le neko osnovno šolanje, se to naredi razmeroma hitro, a je spet odvisno od pasme in značaja psa. »Sicer pa se proces šolanja psa nikoli ne konča, z njim je treba delati ves čas,« opozori. Pri tem pripomni, da ne uči le psov, ampak tudi ali predvsem njihove lastnike: »Ljudem moram predstaviti način in 'filozofijo' dela, kako psa pripraviti do tega, da nečesa ne bo storil, bodisi v hiši ali v stanovanju bodisi na dvorišču ali na sprehodu. Pri tem se prepletata vzgoja in dresura psa.«

Mohar pravi, da ljudje pse najpogosteje izbirajo po kriteriju lepote oz. všečnosti, kar pa je lahko napačno. »Že v štartu je treba vedeti, da če je pes iz lovske vzreje, ne moreš pričakovati, da ne bo vohal in gonil, ker je bil ta pes že stoletja vzgajan in vzrejan v ta namen. Vse nagone se da omiliti, ne pa povsem izkoreniniti,« poudarja. Najlažje je delati, nadaljuje, z ovčarskimi pasmami psov, ker so najbolj dovzetni za vzgojo za športne, družinske ali službene namene, medtem ko so denimo lovski, vlečni ali pastirski psi pač namenjeni za druge stvari. Naš sogovornik ima tudi odločbo pristojnega ministrstva za prevzgojo nevarnih psov, ki so že vsaj dvakrat ugriznili, v nekaterih primerih tudi lastnike, pa tudi nekaterih starejši psov, za katere lastniki želijo, da se jih prevzgoji oz. omili njihove fobije.

Na vprašanje o t. i. pasji kulturi, ki se bolj kot na pse nanaša na ljudi, zlasti v smislu spuščanja psov s povodca v družbi ljudi, na sprehodih ipd., odgovori, da so mnogi ljudje preveč zaupljivi do svojih psov v smislu »saj vam ne bo nič naredil«. Poudarja, da s svojimi psi nikoli ni šel nikamor brez povodca, s čimer lahko psa obvladamo v primeru nepredvidenih dogodkov. Že s pasjim mladičem je dobro iti na sprehod med ljudi, npr. na kavo, saj mora mlad pes spoznati tudi ali predvsem takšno okolje. »Če gremo z njim na travnik ali v gozd, je velika verjetnost, da se bom tam navadil predvsem nekaj vohati in loviti, od česar ne bomo imeli veliko. Na takšnem sprehodu lahko ustvarimo le neko navezavo, da se psu skrijemo in da nas išče, s čimer mu pokažemo, da je odvisen od nas. Že mladega psa moramo naučiti, da prihaja k nam,« pojasni. A še bolj pomembna je socializacija, saj je veliko psov zelo plašnih in se morajo navaditi tako ljudi kot hrupa, npr. prometa, delovnih strojev ipd. »Pes se domačega okolja hitro navadi, ko ga prestavimo 100 m stran od hiše, pa je vprašanje, kako se bo počutil in obnašal,« doda Mohar. Če je pes pravilno vzgojen, lahko človeku zelo obogati življenje, konec koncev nas lahko tudi primora na sprehod in rekreacijo, saj »psa ne zanima, kakšno je vreme, on hoče iti ven«.

Kot najbolj neumen razlog za nakup psa izpostavi stavek, da »smo psa kupili za otroke«, saj se je treba zavedati, da bo pes pri treh, štirih letih odrasla žival, otrok bo pa čez toliko časa še vedno otrok. »Ali pa pes kot darilo, tudi to se dogaja,« izpostavi še eno pogosto napako. Vedno pa je treba pri nabavi psa vzeti v zakup, da je njegova življenjska doba precej krajša od človeške in da se bomo po vsej verjetnosti morali od njega tudi posloviti, kar za marsikoga predstavlja hudo izgubo, primerljivo z izgubo svojca. »Zato moramo že pri izbiri mladiča paziti, da dobimo zdravo žival, najbolje od rejca, ki ima neko zgodovino. Še vedno sem mnenja, da je treba vzeti rodovniškega psa,« priporoča. Kaj pa pes iz zavetišča? »Podpiram, da se pse čim prej vzame ven in se jim ponudi bolj kvalitetno življenje, a je treba upoštevati, da ne poznamo zgodovine psa, kaj se je z njim prej dogajalo … O tem lahko samo sklepamo. Moramo vedeti, da se bo najbrž treba z njim ukvarjati celo več, kot bi se sicer,« meni. »Pes nam lahko prinese zelo veliko veselja ali pa hudo jezo. Če imamo psa dobro vzgojenega, se je z njim veselje ukvarjati, če pa je napadalen do drugih psov, ljudi, avtomobilov itd., pa imamo z njim seveda težave,« zaključiva pogovor, preden pokaže še del vadbe z enim od svojih belgijskih ovčarjev, ki sliši na ime Rollo.

Peter Pavlovič

Članek je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje