Poletja – ujeta v kloru, soncu in svobodi

So poletja, ki ostanejo v telesu. V vonju klora, v zmehčani koži, v smehu, ki se je vrtinčil nad bazeni. So časi, ki niso bili popolni, a so bili dovolj. Bili smo mladi, povezani, ljubeči – in v tistem vsakdanu, brez telefonov, brez filtrov, smo čutili, da živimo.

Ta zapis ni le moja zgodba, je povabilo tudi vam, dragi bralci. Med vrsticami boste morda prepoznali del sebe – spomin, občutek, dotik preteklosti, ki je oblikoval vse nas. Naj vas ta poletni sprehod skozi spomine opomni, kako malo je bilo včasih treba za stik – s seboj, z naravo in z življenjem.

Pa začnimo ...

POT VASE

Ko so v začetku leta spraševali astrologe, kaj nam napovedujejo za leto 2025, in še, če si lahko obetamo, da nas bo kdaj obiskala prva dama v rodni Sevnici, so skoraj v en glas ponavljali, da gre – po numerološkem izračunu – za leto 9: leto zaključevanja, zdravljenja preteklosti in poglabljanja v najzgodnejše spomine. In da, če kdaj, potem nas morda obišče prav letos, ko bo marsikdo odstiral najzgodnejše bolečine in presejal svoje spomine. Zato ne čudi, da tudi sama praskam v to smer …

Vsakdo izmed nas nosi v sebi zakladnico najrazličnejših zgodb, ki živijo nekje globoko v nas in kličejo po tem, da jih obudimo nazaj v življenje. Tu ne mislim na pogrevanje travmatičnih izkušenj in iskanje opravičil za boleča, včasih celo nedopustna dejanja. Govorim o modrosti, ki jo izluščimo iz njih, ko travme predelamo, bolečino izpustimo – ločimo seme od plevela. To so zgodbe o toplini, ki nas grejejo v dolgih zimskih večerih in nam dajo moč, da se v težkih situacijah znova poberemo in gremo naprej.

OKUS SVOBODE

Moje nepozabne plavalne dogodivščine so se dogajale v Brestanici, kamor smo se mularija vozili z vlakom, z železniške postaje do bazena pa hodili še dobre pol ure peš.

Skromno žepnino, ki smo jo imeli s seboj, smo zapravili za nakup vozovnice – največkrat samo v eno smer, da smo lahko na bazenu kupili sladoled ali dva. Včasih si je kdo privoščil tudi kakšno Coca-Colo, jo med družbo »bratsko« razdelil in to smo potem prav počasi, z užitkom srkali. Če smo bili žejni, smo pili vodo s pip na straniščih bazena. In to je bilo vse.

Ne spomnim se, da bi kdo od nas s seboj nosil kakšno hrano – pa smo bili glavnino dneva zdoma. Jedli smo zjutraj, pred odhodom, in potem, ko smo se, ožgani od sonca in nabiti z dogodivščinami dneva, vrnili domov. Ni bilo mobilcev, nadzora staršev, nobenih javljanj domov, pošiljanja SMS-ov. In ker smo bili z denarjem vedno hudo »na knap«, smo še tisto malo raje kot za povratno vozovnico za vlak pretopili v kakšen dodaten sladoled več. Nazaj domov smo jo zato največkrat mahnili kar na štop. Takrat je bilo to nekaj povsem vsakdanjega, avtomobilov je bilo dosti manj, šoferji pa na moč prijazni in ustrežljivi do nas mulcev.

In imeli smo se prfektno!

Koliko smeha, najstniških romanc in trdnih prijateljstev smo bili deležni takrat …

Neprimerljivo z današnjim časom. Danes bi se ob takšnem početju najbrž že vmešale kakšne uradne ustanove in modrovale o naši zanemarjenosti, otrocih, prepuščenih ulici. Takrat pa je bila to povsem običajna praksa – in mi, otroci, smo jo doživljali kot čudovito preživljanje prostega časa, povezano s svobodo in priliko odraščanja po svoji meri.

Dogodivščine z brestaniškega bazena so na meni pustile neizbrisen pečat, tako da se še sedaj – 40 let kasneje – raje kot v domačo Sevnico hodim kopat k sosedom v Brestanico. Všeč mi je, da imajo tam povsem ločene proge za plavalce, da se – ne glede na čas dneva – vedno lahko dodobra naplavam, in me ne skrbi, s katere strani mi bo na hrbet skočil kakšen mulček. Rada tudi z odraslimi očmi opazujem celotno sceno – od objekta do kopalcev. Razen drevja, ki je v teh letih res pošteno zraslo, se tam ni spremenilo skoraj nič. No, ja, nekam majhno je postalo vse skupaj – kot osnovnošolki se mi je zdelo vse bistveno bolj mogočno.

Pa pojdimo nazaj v domači kraj …

SEVNIŠKI BAZEN IN DISKOTEKA

Letos v našem mestu, v Sevnici, mineva 40 let od izgradnje plavalnega bazena. Ko se je ta zgradil, sem sama štela dobrih 16 let. Bazen je bil za tisti čas velika pridobitev za domačine. Pred uradno otvoritvijo (graditi se je začel leto prej) so v zimskem času izkoristili prazne prostore in v garderobah kopališča odprli prvo »pravo« diskoteko v našem mestu.

S stropov so visele velike svetleče disko krogle, v en kot so postavili šank, kjer se je točila vsa mogoča pijača, vzdolž njega nekaj miz in stolov, v drug kot pa DJ-ja – Džonija in njegovega prijatelja – z vso njuno »frštekarijo« vred. Plesišče je bilo nekje na sredi. Spomnim se drsečih talnih ploščic, zakajenega prostora in glasnosti vrteče glasbe. Sporazumevanje med nami je potekalo tako, da smo se na ves glas drli drug drugemu v uho – in še vedno komaj kaj slišali.

Naslednje leto se je kopalna sezona uradno odprla, oba didžeja pa sta z vso svojo kramo izginila nekam proti Celju. O Džoniju, ki ima korenine v sevniškem koncu, smo kasneje še slišali pri aferi Orion … ampak to je že povsem druga zgodba.

VEČERI Z ŽIVO GLASBO, BOROVNICE ZA ŽEPNINO

S sevniškim bazenom me povezuje veliko lepih spominov. V poletnih mesecih so ob sobotah tam potekali pesti večeri z živo glasbo. Plesali smo pozno v noč. Spomnim se Novih fosilov, prelepe blondinke Sanje Doležal, gostovala je tudi rosno mlada Severina … In, ja, spomnim se skupine Pop Design.

To je bil čas, ko sem bila sama nekje na prehodu v odraslost. Še pred časom študentskih servisov. S sestro sva nabirali borovnice, jih nosili v Zagreb prodajat, mama pa nama je iz zasluženega denarja in tam kupljenega materiala šivala atraktivna oblačila.

Čez teden, kadar mi je čas dopuščal, sem hodila na bazen, se nastavljala soncu, lovila zagorelo barvo, ob sobotah zvečer pa sem – največkrat v družbi svoje sestre in urejena do potankosti – šla na bazen na ples.

V tistem času sem tudi veliko pletla in pletivo z iglami prenašala, kamor sem šla. Spomnim se oprijetega luknjičastega puloverja s tričetrt rokavi, ki se je barvno lepo podal h krilu, ki mi ga je mama sešila iz zagrebškega blaga. Vem, da sem pletla tudi v senci na bazenu – in da se to nikomur ni zdelo nič posebnega. Vse do tedaj, ko sem se prav v tem puloverju pojavila na plesu. To je bilo enega smeha!

AKROBAT NA DIMNIKU

Neko sončno popoldne je za pravi spektakel vseh prisotnih kopalcev na sevniškem bazenu poskrbel okoliški fant. Za stavo se je junaško in vratolomno povzpel na visok dimnik Kopitarne Sevnica ter na samem vrhu mojstrsko izvedel stojo na rokah. Vsi zbrani pred lokalom bazena, smo mu glasno zaploskali, akrobat pa je nato lahkotno splezal nazaj navzdol. Na srečo se je vse dobro končalo. Povedal mi je, da je stavil za zaboj piva, da pa nagrade še vedno ni dobil in tako nanjo še vedno čaka. Desetletje dlje kot Oto Pestner na svojem peronu ...

LJUBEZEN, PLES IN FRANČKOVA PUŠKA

Na sevniškem bazenu je moja sestra spoznala svojega bodočega moža. Po končani fakulteti za šport je bil tam zaposlen kot kopalni mojster. To je bil eden od razlogov, da sva na bazen začeli zahajati pogosteje – predvsem na sobotne plese. Seveda pa me tja ni vlekla le njena romanca, temveč tudi živahna družba in dobra glasba.

Plesi z živo glasbo so bili bučni, odvijali so se pozno v noč, kar je okoliškim domačinom pošteno rahljalo živce. Najbolj Frančku, ki je živel v bližini bazena. Neko soboto, najbrž po popitem kozarcu ali dveh, mu je povsem ’počil film’ in je iz svoje lovske puške izstrelil nekaj nabojev v našo smer. Razen krajšega preplaha, ki je zavladal takrat, se ni zgodilo nič hujšega. Se je pa Franček s svojim dejanjem za vedno zapisal v anale.

RAZBITI KOZAREC

Kar nekaj prigod, kot posledica popitega alkohola, izvira od tam …

Eden od fantov, s katerimi sem se takrat redno družila, se je usedel na stol, kjer je nekdo prej po nesreči razbil kozarec. Črepinje so bile površno pospravljene in so obtičale prav pod prijateljevo zadnjico. Ko smo ugotovili, kaj se je zgodilo – po glasnem vpitju je bilo to skoraj nemogoče prezreti – smo ga obrnili na trebuh, mu iz zadnjice izvlekli steklo in ga hoteli politi z alkoholom. Saj veste, da se rana razkuži, da ne pride do vnetja. Takrat pa zaslišimo še hujše vpitje kot prej, ki je prihajalo od nesrečnega porezanca: »Ne, ne, ne zlivajte zadaj, kar spiti mi dajte. Saj bo prišlo do riti!«

V BAZEN Z OBLEKO ZA PLES

Zanimiv je tudi spomin na domačinko, takrat zelo atraktivno lepotico, ki je na enem od plesov malo pregloboko pogledala v kozarec. To je pošteno zmotilo njenega partnerja. S svojo »nagajivostjo« ga je tako znervirala, da jo je – kar oblečeno za ples – zabrisal v bazen! Vsa mokra, z zlepljenimi cunjami nase se je potem v reševalni postaji sevniškega bazena za silo osušila, midva s kopališkim mojstrom pa sva jo nato odpeljala domov.

GOLF, STEBER IN SVEŽA LJUBEZEN

Kot reševalec in skrbnik bazena je moral moj bodoči svak vedno počakati, da so vsi obiskovalci odšli, preden se je tudi sam odpravil domov. Včasih so se ure vlekle, utrujenost je bila huda. Sobotni večeri so se razpotegnili pozno v noč … V reševalni postaji je bila postelja, kjer se je dalo za silo malo predremati. To posteljo je namesto mojega bodočega svaka občasno uporabila moja sestra – ona in nočno življenje pač nikoli nista bila ravno na ’ti’.

Ob enem takem dogodku, ko sta zapuščala kopališke prostore in se odpravila na parkirišče do povsem novega svakovega golfa, se je sestra ponudila, da bo – naspana in spočita – peljala domov. Se je pa situacija precej zaostrila, ko je na povsem praznem parkirišču, pri vzvratnem obračanju, zadela v steber javne razsvetljave. Čisto nov golf je dobil krepko lepotno napako. Kako se je situacija »poglihala« v avtu med sveže zaljubljenima? No, to pa vesta le onadva.

IZBOR ZA MISS BAZENA – IN EDINSTVENA KRONA

Dogodek, ki se mi je za vedno najgloblje vtisnil v spominu, je sobotni večer s skupino Pop Design in izborom miss bazena. To je bilo leta 1988 – čas dolgih, poplajhanih in natopiranih griv, čas trajn in močno zagorelih teles. Sama sem se povsem po naključju tisti večer znašla na bazenu. V tistem času sem bila že redno zaposlena in naše podjetje je organiziralo slavje v parku ob podjetju za vse zaposlene ob obletnici delovanja.

S prijateljicami, takratnimi sodelavkami, smo popoldan preživele v parku podjetja Jutranjka, zvečer pa smo se zapeljale še na ples na bazen. Ne spomnim se več, od kod je prišla pobuda, da se preizkusim v tekmovanju za miss domačega bazena. Vem pa, da smo se iz naše družbe kar tri oblekle v enake črne kopalke Arena, izdelane v domači tovarni Lisca Sevnica, ki nam jih je podjetje podarilo prav v ta namen. Ob glasbi, s kartonom v roki, na katerem je bila številka posameznice, smo se nekajkrat sprehodile med obiskovalci in člani komisije.

In jaz sem postala zmagovalka! Za nagrado sem prejela še kaseto skupine Pop Design in precej lepo denarno nagrado. Mislim, da je bil to edini izbor miss na tem bazenu v vseh teh letih do danes. In če se še nekoliko samovšečno pošalim … Ne glede na mnenje in pristranskost kogarkoli – danes ali v preteklosti – sem v vseh štiridesetih letih, odkar je bil bazen v Sevnici zgrajen, edina uradno okronana miss domačega kraja. Potemtakem ta titula še vedno velja, kajne?

In, ja, spomnim se tudi Mirana Rudana, njegovih dolgih valovitih črnih las in živo zelenih oči, za katerimi so tisti večer vzdihovale vse punce, prisotne na plesu.

RADOST ŽIVLJENJA TUKAJ IN ZDAJ

Ko danes pomislim na tiste čase, se mi na obraz prikrade nasmeh. Zaradi vseh traparij, ki smo jih takrat počeli, a tudi zaradi poguma, brezskrbnosti in lahkotnosti, ki jih je takrat bilo na pretek.

To so bili trenutki, ko smo znali živeti tukaj in zdaj, dihati z dušo, se smejati iz srca in se prepustiti toku življenja – takšnemu, kot je bilo – norčavemu, nepopolnemu, a prav zato tako zelo dragocenemu.

Morda smo takrat nehote sledili notranjemu klicu radosti, ki ne išče smisla v popolnosti, ampak v čistem občutku življenja. In kdo ve – mogoče smo prav tam, ob robu bazena, s kozarcem v roki in nasmehom na obrazu, začeli prebujati svojo zavest …

Elizabeta Šmit