Pomladansko prebujanje v Vrbini

Fotograf Branko Brečko je zopet pripravil nekaj čudovitih posnetkov vrbinskega sveta in ob tem zapisal: "Spet vam pošiljam nekaj utrinkov iz Vrbine, ki so pravkar aktualni.

Vrbino obiskuje kar veliko število ljudi, nekateri se sprehajajo, drugi tečejo, le redki pa se ustavijo ob poteh in ob jezerih in uživajo lepote, ki se nam ponujajo. Saj si včasih mislim, da je mogoče celo bolje tako, ker se tako ne približujejo gnezdom na vodi in preplašijo valeče ptice, po drugi strani pa je škoda, ker bi s tem mogoče bolj vzljubili naravo in s tem poskrbeli zanjo po svojih močeh, da se ne bo Vrbina potopila za vedno. Z njo bo žal potopljeno tudi naravno bogatstvo, ki ga lahko mi uživamo."

V nadaljevanju pa si lahko preberete tudi prispevek, ki ga je priložil:

Pomladne cvetice, ki jih topli sončni žarki vabijo, da na široko odpirajo svoje cvetove in ptice, ki vneto iščejo svoje pare, so za vsakega malo bolj pozornega obiskovalca Vrbine zelo lepo doživetje. Tako lepo, da ga ne bi smel ogroziti noben pogled skozi evrska očala. Svojim otrokom moramo zapustiti vsaj še tako kot je zdaj, za silo neokrnjeno Vrbino.

V vsakem od štirih jezer gramoznice plava po en parček čopastih ponirkov in si vneto pripravlja gnezdo. Med seboj sta si samec in samička zelo podobna, zato ju je težko ločiti. Samček je za spoznanje močnejši in njegov vrat je bolj košat, čudovito obarvan, glavo pa mu krasita dva temna čopka. Z obrežja oba pobirata dračje in ga nosita na kup, ga prepletata z vodnimi rastlinami in pokrivata z mahom.

V drugem jezeru je parček pohitel in na plavajočem gnezdu se že svetijo jajca, kadar se samička spusti v vodo. Ponavadi mirno sedi na njih in ob nevarnosti steguje vrat, da je čimbolj podobna leseni rogovili. S tem poskuša zavesti morebitnega vsiljivca, samček, ki kroži v bližini gnezda, pa se takrat potopi in pod vodo odplava daleč vstran ter ga na tak način poskuša zvabiti čimdalje.

Na drugem koncu jezera nastaja podobno gnezdo, ki ga spleta par lisk. Teh črnih vodnih ptic z belim ploščkom na čelu je v Vrbini največ, pozimi tudi več kot tristo. Enako skrbno bo narejeno in mehko postlano, da bodo rdečeglavi mladiči vsaj nekaj dni na toplem, preden jih bosta starša zvabila v vodo.

Z južne strani se hitro približuje krasen labodji samec. Zamahi njegovih nog so odločni in močni, krila pridvignjena, grozeče pripravljena za naskok. V rogovilah med tremi jelšami sta si že pred leti zgradila mogočno gnezdo in v njem samica že leže jajca. Ni se mu preveč dobro zadrževati v bližini, kjer varuje valečo samico. Ko se le prepriča, da ni nevarnosti, nekajkrat s kril udari po vodi, se visoko dvigne nad vodo in se s široko odprtimi spusti nazaj. Da se ve, kdo je tukaj gospodar!

Na plavajočih oguljenih deblih podrtih dreves se sončijo želve, močvirske sklednice, ki jih kar precej živi tukaj in so avtohtona vrsta. Splezajo na njih in si na soncu grejejo telesa. Prav zanimivo jih je gledati, ko se držijo s strani debla, tako da padajo sončni žarki pravokotno na njih. Če se kdo približa, hitro zdrsnejo v vodo, kjer na varnem počakajo, da se okolica umiri. Včasih jih delajo družbo tudi večje želve, rdečevratke, ki so prišle v Vrbino iz domačih akvarijev.

Tudi gozd je oživel. Iz grmovja se oglašajo velike sinice, močvirske sinice, ponekod je slišati cvrčanje taščice, nežen glasek stržka, včasih pa predirljiv glas preplašenega kosa, ki zleti z gnezda. Na vejah cvetočih dreves iščejo hrano plavčki in dolgorepke, družbo jim dela vedno pojoča črnoglavka.

Na visokih topolih se oglaša trkanje velikega detla, v daljavi mu glasno odgovarja tekmec, mali detel pa s svojim nežnim kljunom le škrbeče po preperelih vejah v grmovju. Le nekaj mi ne gre v račun: letos ni več črne žolne, čudovite črne ptice, tesarja, ki je še lani tesal globoke luknje v propadle topole... Se pozna krčenje topolovega nasada? Le up je še ostal, mogoče se vrne drugo leto...K sreči je ostala vijeglavka, najmanjša žolna pri nas. Skoraj nevidna progasta ptica selivka, ki jo je nemogoče opaziti, a glasna, da je kaj.

In rastline? Širne bele zaplate navadnega zvončka so že zdavnaj odcvetele, blagodišeči teloh že ustvarja semena, prelepih pisanih cvetov pomladanskega žafrana ni več. Namesto njih se bohotijo pisani cvetovi navadnega pljučnika, gozdnih vijolic in votli petelinčki, deveterolistna konopnica je v polnem cvetu, brstična odganja...Tudi gozdna in neporaščena tla med grmovjem so se spet belo obarvala. Prekrile so jih bele podlesne vetrnice, tu in tam se še pokaže trobentica ali zlat cvet zlatične vetrnice. Tudi čemaža, vedno bolj priljubljenega divjega česna, je na pretek in kar vabi k nabiranju. Še malo, pa bodo izpod listja prikukali užitni smrčki, po naše mavrahi, prve spomladanske gobice, ki spadajo med ogrožene, ker je preveč nabiralcev.

Tudi če jih človek ne najde, je ob pogledu na neprecenljivo naravno bogatstvo, ki ga lahko vidi, kamorkoli se ozre, vesel in srečen, da tukaj živi. In ta dar narave je naš! Zares? Ne! »Izposojen je od zanamcev«, je rekel nekdo...In prav ima. Ohranimo naravo, tudi našo, brežiško Vrbino! Da bo v veselje in ponos nas vseh. Naravi se ne da zapovedovati, preveč se maščuje.

M. K.