Popotnika Toni in Kana spet doma

V Posavskem obzorniku številka 7, ki nosi datum 2. april 2009, smo na zadnji strani objavili pogovor s Tonijem Vučajnkom, ki se je s psičko Kano odpravljal na romarsko pot ter smo ga poimenovali Tonček in Kana - seviljska popotnika, članek si lahko preberete na priloženi povezavi (stran 24):

Srečanje s popotnikoma Tonijem in Kano

Ko so se nad Brežice rahlo dvigovale jutranje meglice sva posedela ob kavi in razigrana Kana se je nemirno presedala sem ter tja in na vsak način želela usmeriti pozornost nase. Od najinega zadnjega srečanje tik pred odhodom na „Tonijev Camino" je prijazna psička zares zrasla, tudi za njo pa je bila neverjetna izkušnja, saj je kot popotnica skupaj z gospodarjem prehodila preko dva tisoč kilometrov, verjetno še nekoliko več, saj je po prostranih poljih prosto raziskovala in radoživo tekala naokoli.

„Moral bi najprej pojasniti, da sem hodil v šolo v Sarajevo, po poklicu pa sem tehnik letalec. Od veliko ljubih in dragih mest mi je najljubše mesto Zagreb," je objasnil skromni Toni, saj se mi je v prispevku zapisalo nekoliko drugače, pa se ni želel „postavljati" s nečem, kar v resnici ni. Ko sva še nekoliko predebatirala napisano v članku, sem po izrazu na njegovem obrazu zaznala, da je skoraj vsako napisano besedo dobro premislil in potrdil objavljeno. Navsezadnje je imel ogromno časa za razmislek, saj je bil ure in ure, dneve in dneve, tedne in tedne, pa tudi mesece povečini sam s sabo in s svojo Kano.

Sopotnika v tovornjaku

Čeprav sta bila s Kano dobro fizično pripravljena na dolgo romarsko pot, sta vendarle morala priti do Španije. Prisedla sta v tovornjak, ki ga je vozil Miha Pšeničnik s Kapel in bila sopotnika na dolgi vožnji do španskega mesta Murcie.

„Dolgujem mu veliko zahvalo, saj je bilo potovanje odlično. V tovornjaku zares odkriješ nek nov svet. A takšna služba je izredno naporna in res, z vsem spoštovanjem do vseh šoferjev, ki tako preživljajo svoj delovni čas," je pričel odstirati prve potovalne vtise ter dodal, da so imeli postanek tako, kakor pač predpisujejo zakoni in jih morajo šoferji upoštevati. „Ločila sva se na bencinski črpalki v Murcii. Tam sem prvič postavil šotor in sva s Kano v njem spala. Nobenih težav ni bilo in nihče ni ničesar rekel. Potem se je začela prava romarska pot, ki naju je najprej vodila do Seville."

"Bil je čas velike noči in ni bilo mogoče dobiti prav nobenega prevoza. Morala sva prehoditi 30 km do železniške postaje. Tam sva prespala pred železniško postajo. Španci ponoči zaklepajo železniške postaje, zato sva spala sva kar na ulici. Tudi tu ni bilo težav, nihče ni ničesar spraševal, kar me je navdajalo z zadovoljstvom. Tedaj sem tudi ugotovil, da je nahrbtnik pretežak, da imam preveč opreme, hrane, plinski gorilnik npr., nekaj preveč obleke, pretežka je bila spalna vreča, ležišče," se je spominjal Toni.

Skozi mostove 2000 km naproti

„Počasi sem se moral znebiti odvečne prtljage. V Meridi, ki je 220 km od Seville, sem oskrbniku v zavetišču za romarje pustil spalno vrečo z željo, da jo da komu, ki bi jo mogoče potreboval. S Kano sva nato v Fatimi na Portugalskem, ko sva uspela pripotovati do tja, zmrzovala na štirih stopinjah pod šotorom, saj sem si obdržal le eno tanko odejo. Bilo pa je poleg bazilike v Fatimi zelo nenavadno drugače, občutil sem poseben mir, spokojnost. Okrog je taborilo kar veliko ljudi," je z rahlim nasmeškom pripovedoval Toni.

„Posebej vtis na poti naredijo mostovi. Mostovi so vez med Caminom in Santiagom. To so stari mostovi, od mosta v Meridi, ki je bil zgrajen že 25 let pred Kristusom, mostov iz rimskih časov, veliko jih je iz srednjega veka.... Vsi pa so nekakšna živa priča in obenem zgodovinski utrip Camina. Večina jih je še v uporabi, nekaj jih hranijo kot spomenike, vsi pa so nekako povezani z minulimi in tudi bodočimi romarji. V spominu mi je ostal most iz srednjega veka, stoji kot spomenik časa, gre skozi nek zasebni vrt, okrog hiše, se vklopi v okolico, zares lep pogled, ki se vtisne v spomin," je še dodal v pogovoru popotnik in nadaljeval, da so mostovi neka nevidna vez „ko sam sebe povezuješ, se iščeš, pot prehodiš v sebi in vedno, vedno so okrog tebe tudi ljudje, brez ljudi ni Camina. Srečaš se še s samoto, prisotne je zares veliko samote, ko imaš čas, da se srečaš tudi sam s sabo".

Pod šotorom in v albergi

S sabo je vedno nosil dva ali tri kilograme hrane za Kano, „jaz pa od trgovine do trgovine, za rezervo konzerva, „štikl" kruha, voda, dve čokoladi. Voda je res najbolj naravna in najboljša pijača in to vedno znova odkriješ".

„Ker sem hodil s Kano, me je to dejstvo postavilo v neko drugačnost. Na mnogih mestih so mi bila zato vrata zaprta, saj ni bilo dovoljeno prespati s psom, pa čeprav je bilo zavetišče za romarje. Vse je odvisno od upravljavca zavetišča, zato sva naletela tudi na takšno zavetišče ali po špansko alberga, kjer ti nudijo uporabo tuša, lahko si kaj opereš, si pripraviš za jest in se seveda na postelji naspiš," je z odstiranjem vtisov nadaljeval Vučajnk. Izvedela sem še, da je za takšno prenočevanje treba odšteti tri evre. „To je ugodna cena za romarske alberge, ki jim pravijo municipal, kar pomeni ljudsko, narodno prenočišče, vendar smeš v njih spati samo eno noč. Imajo sicer tudi zasebne alberge, vendar se giblje cena od pet do 12 evrov. Po večini nisva smela spati v albergih, zato sva bila s Kano orientirana na šotor. V pogovoru s pastirji sem izvedel, da je na Caminu romar upravičen spati ob njem, ob tej romarski poti, tako sploh nisem imel težav s postavljanjem šotora. V Sevilli sem nevede taboril v ciganskem taboru, le prijazno so me pozdravili," se je ob tem nasmehnil popotnik.

„Enkrat tedensko sem si privoščil hrano v restavraciji. Imajo peregrino menu. Peregrino je španski izraz za romarje. V njem je kompletno kosilo od juhe do sladice ter od dva dl in celo do pol litra vina. Vina so tam odlična, v Španiji in na Portugalskem so zares odlična vina, posebno dobrega okusa, ki traja in traja," je zopet odstrl eno od zanimivosti.

Dež je bil najin nenehni sopotnik

„Romarska pot Camino de la Costa se prične v Irunu v Hundorabiji, jaz pa sem jo prehodil v obratni smeri. Hodil sem s konca proti začetku," je s posebnim izrazom dejal Toni in navajal območja in kraje, ki jih je prepotoval - španske Ekstremadure, nato Andaluzije, od Camina del Norte ali Comina de la Costa, ko je vodila pot iz Santiaga na severovzhod do Ribodea, ki je še v Galiciji, nato je poromal čez Cantabrio v Asturio, skozi španski del Baskie do francoskega dela Baskie ... "Moral bi omeniti še Portugalsko in Camino Fisterre oz. t. i. konec sveta - Muxio," si je v spomin prikliceval prehojene kraje, a na koncu je vedno cilj, tudi v obratni smeri, sva med pogovorm skupaj razmišljala. "Dosegel sem si cilj, ki sem si ga je zadal. Tako je bil konec moje letošnje romarske poti Lurd," je z nekakšnim prikimavajočim razmislekom strnil misli.

„ Najin tretji sopotnik na romarski poti je bil dež, bilo je zares veliko dežja, čeprav je hoja po oblačnem dosti lažja kot v vročini. Srečevala sva se tudi z ogromnimi temperaturnimi razlikami, saj je bilo od pet stopinj in vse do 35 stopinj ob koncu poti. Na srečo je bilo teh vročih dni zelo malo," se spominja popotnik Toni.

„V Španiji in na Portugalskem je romati s psom velik problem. Ko sem se srečeval z ostalimi romarji, ki so potovali s psi, so imeli vsi isti problem kot jaz. Na srečo pa se je v Franciji to končalo. Tam je bilo skoraj povsod možno iti s psom, z njim lahko brez težav potuješ z vsemi javnimi prevozi," je še dodal.

Hrepenenje po domači besedi

Do Marceilla sta se s Kano odpeljala z vlakom. „Potem pa naju je čakala še kratka 30 km dolga peš tura do mesta, sva se srečala z Miho. Tega srečanja sem si zelo želel, hotel sem že slišati domačo besedo. Vendar sva imela še kar nekaj poti pred sabo. A Provansa je kot darilo za konec romanja. Vedno lepa, umirjena in edinstvena," se je vživel v pripovedovanje in nadaljeval, da je zadnjih deset dni preživel s tabletami. „Jemal sem jih zaradi bolečin v nogi, vendar sem vztrajal in zdržal, ker sem na vsak način hotel priti do Lurda. Bilo pa je treba občasno stisniti zobe in hoditi z bolečinami. A vse se je dobro izteklo, s Kano sva prišla na dogovorjeno mesto pravočasno. Ko sem ga po štirih mesecih čakal in sem vedel, da sem zastavljeni cilj uresničil, skoraj ne morem opisati veselja, ki me je takrat obhajalo."

Sicer pa je na poti srečal iz Santiaga srečal dve Slovenki, tudi romarki in ob tem dejal, da je bilo lepo slišati domačo besedo. „Še lepše srečanje pa sem doživel v Geruiki v Baskiji. Na poti iz Camino del Norte v smeri Santiaga je kot ponavadi Kana skakala okoli mene. Če je bilo le mogoče, je nisem imel na vrvici. Ko sem videl, da se nama kdo približuje, sem jo poklical in pripel na povodec. Ko sta se približevala dva pohodnika, sem pričel klicati - Pridi, pridi! -, pa sta me presenetila s slovenskim odgovorom. V pogovoru sta mi dejala, da sta s Ptuja, vendar gre za njima še en slovenski par, tako sem ju kmalu za tem še jaz presenetil s slovensko besedo," sva zaključila pogovor v smislu, da je povsod lepo, a doma je vendarle najlepše.

M. K. M.