Prednovoletno srečanje radeških izgnancev

Minulo soboto, 7. decembra 2024, so se člani radeške krajevne organizacije Društva izgnancev Slovenije 1941-1945 zbrali na njihovem rednem letnem srečanju.
 

V uvodnem delu so radeške občane, ki sodijo med izgnance ali njihove potomce ter goste z glasbo pozdravili učenci Glasbene šole Laško-Radeče, ki so nastopili z različnimi instrumenti (violina, citre, harmonika) v spremstvu Maje Glavač.

S pesmijo pa so sooblikovali program že na samem začetku tudi izgnanci, ki so zapeli njihovo himno Oh, kako je dolga, dolga pot.
Zatem je bilo po otvoritvi s strani predsednice Krajevne organizacije Društva izgnancev Slovenije 1941-1945 Radeče Jože Kožar, za katero je njeno prvo leto v tej vlogi, izvoljeno delovno predsedstvo srečanja: delovni predsednik je bil Franci Lipoglavšek, član Alojz Kosem in članica Darinka Knez Medved ter zapisničarka Zalika Celestina; koliko je bilo navzočih pa je v verifikacijski vlogi spremljala Sonja Blas.

V poročilu predsednice je Joža Kožar strnila delo iztekajočega se leta; predstavila o čem je tekla beseda na njihovih sejah in povedala tudi, da je ob njenem prevzemu funkcije pred letom dni v organizacijo bilo včlanjenih 119 izgnancev in izgnank, ki so bili v 81 primerih naročeni na Vestnik (njihovo glasilo), da pa so se v letu 2024 od desetih žal poslovili in jih je sedaj še 109. V letu 2024 so poslali 92 voščilnic za rojstni dan tistim, ki so napolnili 80 let in več  ter 4 voščilnice tistim, ki so napolnili 90 let in več. 

ŠTIRI PRILOŽNOSTI ZA SREČANJA

Radeške izgnance so v letu 2024 trikrat povabili, da so lahko sodelovali bodisi pri samostojnih aktivnostih krajevne organizacije bodisi se priključili tistim, ki so jih organizirale bližnje krajevne organizacije. V marcu je bilo pripravljeno srečanje Pr Čop na Podkumu (odzvalo se je osem članov), v aprilu pa obisk na otoku Rabu, kjer je bilo italijansko koncentracijsko taborišče, v katerem je bilo v letih 1942 in 1943 zaprtih okoli 15.000 Slovencev in Hrvatov ter 3.360 Judov - spominskega obiska so se udeležili štirje.
Ob občinskem prazniku so radeški izgnanci v sodelovanju z Osnovno šolo Marjana Nemca Radeče pripravili ogled največjega zbirnega taborišča v Sloveniji, v Brestanici - na Grad Rajhenburg se je podalo 42 devetošolcev, ki so si ob prisotnosti predsednika K.O. Društva izgnancev Slovenije 1941-1945 Krško Justina Božiča in tajnice Marije Krušič ter predstavnika matične organizacije Alojza Ruparja ogledali tudi stalno razstavno zbirko na temo izgnanstva. In iz prve roke izvedeli, kaj vse so doživljali ljudje med vojno vihro.

Blagajniško poročilo je podala Jožica Lavrinc, o transparentnosti delovanja pa je spregovorila članica nadzornega odbora Darinka Knez Medved.

ŽUPAN TUDI SAM ČLAN; NJEGOVA MAMA ROJENA V IZGNANSTVU

Ko so izčrpali vsebino zastavljenega dnevnega reda, so navzoče nagovorili tudi gostje ter predstavnik Občine Radeče, sam župan Tomaž Režun, ki pa je tudi član Društva izgnancev Slovenije 1941-1945 K.O. Radeče, saj je povedal, da je njegova letos preminula mama svoje življenje začela v izgnanstvu, na tujih tleh.

Zahvalil se je Joži Kožar, da po dolgoletnem predsedovanju Marinke Bregar sedaj ona "vleče voz naprej" in izrazil zadovoljstvo, da četudi delujejo skromno, dolgov vendarle nimajo in je vse sproti poplačano, kar pa tudi veliko pomeni. Prenesel je pozdrave ministra Matjaža Hana, ki je tisti čas bil ravno v Frankfurtu - na poti v Savdsko Arabijo.

"Četudi vas je večina že v častitljivih letih, je prav, da se poskusite počutiti mlade, prejšnja leta so bili sestanki v šoli, sedaj ko ste prišli v vrtec, pa je to razlog, da ste v sebi še bolj pomlajeni," je dejal ob prestavitvi srečanja na drugo lokacijo, ki pa je marsikdo ni poznal z vidika notranjosti: "Zdaj vsaj vidite, kam so zahajali vaši vnuki, kje so v varstvu vaši pravnuki."

Poudaril je moto, ki ga zasleduje "Poskrbeti za ranljive" z navedbo, da si delovno aktivni lahko v veliki meri pomagajo sami, pri ranljivih pa najpogosteje ni tako in je potrebna pomoč sorodstva, prijateljev, tudi družbe.

Navezal pa se je tudi na današnje čase, ki radeške izgnance gotovo večkrat spomnijo na vojna leta, katerim so bili sami izpostavljeni, rekoč: "Prav je, da se ohranja spomin in da se skrbi za opomin - za prvo bomo že mi poskrbeli, opominjajo pa nas mediji pravzaprav nenehno s samimi vojnimi novicami (Ukrajina, Bližnji vzhod), da je po svetu nevarno dogajanje, in da žal vse to niti ni tako daleč od nas."

Zaželel je lep praznični december, pa tudi naj jih pokonci drži misel na to, da se vsaj enkrat letno vidijo in poklepetajo, ponudil pa tudi svoj posluh za njihove zamisli: "Ko boste imeli idejo, telefonsko številko imate, tudi veste, kje so vrata, pa se oglasite in bomo skupaj našli pot." 

Zakaj članski sestanek v dneh okrog 6., 7. in 8. decembra? 6. decembra 1941 so bili izgnani krajani Brunka in Počakovega, za 7. decembra ni podatka, da bi potekalo izseljevanje, 8. decembra 1941 pa so bili s svojih domov pregnani krajani Jagnjenice in pretežnega dela Radeč. V luči ohranjanja spomina na ta čas priredijo srečanja vselej v začetku decembra.

Kot je vmes pripovedoval Franci Lipoglavšek, je bilo glede na razpoložljive podatke 988 ljudi radeškega območja izgnanih. Nekaj, omenil je tudi sebe z letnico rojstva 1944, jih je bilo tudi rojenih v izgnanstvu, takih naj bi bilo okrog 50. Približno 70 odstotkov radeških občanov je bilo izgnanih na Bavarsko in v Porenje, preostalih 30 odstotkov pa na Saško in v severni del Nemčije. Koliko jih je v izganstvu umrlo, ne vedo, predvideva pa se, da okrog sto.

Povedal je tudi, da je bil prvi predsednik Društva izgnancev Slovenije oz. slovenskih izgnancev Vlado Deržič, da so Svibanci prvi začeli z obeleževanjem spomina na vojni čas (bliža se 30. obletnica zborovanja izgnancev na Svibnem)  in da so posamezniki delali zapiske, ki so bili precej v pomoč, ko je bil ob zavzetem delu Milana Goriška okrog leta 1985 izdan prvi zbornik. Velike zasluge za urejene evidence imajo sicer Milan Gorišek, Jože Sumrak in dr. Emil Rojc, ki so skupaj poskrbeli za čim bolj verodostojne sezname z datumi rojstva, krajem bivanja ter datumom izgona ter vrnitve. 

Zbrane so pozdravili še gostje, predstavniki stanovskih organizacij iz Boštanja, Sevnice, Krškega, Dol pri Litiji, Litije in Hrastnika, ter predsednik Zveze združenj za vrednote NOB Radeče Franc Brane Zorec. Uraden del se je sklenil z malico in klepetom ter zdravico, ob kateri so si večkrat zaželeli, da bi jim le zdravje solidno služilo, da se vsaj ob letu osorej znova snidejo.

Doroteja Jazbec 
Foto: Nina Oman, T. Režun