Prva pustolovščina Mokriških pustolovcev

Projekt Mi smo tisti, na katere smo čakali  - vol. 1 je prvi evropski projekt KUD Mokriške vrane in mladih pod vranjim okriljem.

Bistvo, ki ga želimo sporočiti s projektom, je, da če ne čakamo na rešitve, temveč sami opazujemo, spodbujamo, načrtujemo in izvajamo, torej smo aktivni, postanemo rešitev in odgovor, ki smo ga čakali. Kdo drug kot mi sami bomo naslavljali izzive lastnega okolja? Projekt sam, vsebina, zadeva trajnost – ekološko, socialno in ekonomsko trajnost, saj bomo le v svetu, ki še vedno obstaja, lahko ostali povezani in živeli dostojno. Vendar moramo biti mi tisti, ki začnemo s spremembami. In to od majhnih nog.

V okviru projekta smo tako med 21. in 23. avgustom 2026 pripravili tridnevne počitniške aktivnosti Mokriški pustolovci z motom »Opazuj, odkrij, varuj!«. Otroci so postali raziskovalci domačega kraja ter skozi ustvarjanje, igro in pravo pustolovščino odkrivali kulturne in naravne posebnosti lokalnega okolja.

Za KUD Mokriške vrane je bil to prvi tako vsebinsko in časovno obsežen program za otroke. Pri njegovi organizaciji in izvedbi je sodelovalo 15 članov in zunanjih prostovoljcev, ki smo skupaj zbirali ideje, pripravljali delavnice in material, organizirali prehrano, skrbeli za prijave in komunikacijo s starši ter seveda tri dni preživeli z mladimi pustolovci.

Za izhodiščno lokacijo smo izbrali nogometno igrišče v Novi vasi pri Mokricah, od koder smo se z udeleženci odpravljali v različne kotičke krajevne skupnosti Velika Dolina.

Vsako jutro se je začelo z domačim zajtrkom slovenskih pridelovalcev, med drugim z lokalnim medom s Kmetije Budič, suho salamo mesarije Krošelj in sirom Izletniške kmetije Stipič. Sledili so jutranji krog, razgibavanje, spoznavne igre, pustolovska himna ter ponovitev pravil o prijaznosti, spoštovanju, poslušanju in skrbi za naravo.

Pod vodstvom članic Likovne sekcije Mokrice so otroci iz plastenk in plutovinastih zamaškov izdelovali pujske šparovčke, nato pa so s skupaj z animatorji naredili še dva velika hotela za žuželke. Zanje smo uporabili zgolj naravne ali odpadne materiale – suhe veje in bambus, listje, storže, kose debla bršljana, odpadni les in opeko. Ob ustvarjanju smo spoznavali ponovno uporabo predmetov, zmanjševanje odpadkov in pomen žuželk v naravi. Po kosilu iz Vrtca Velika Dolina je ostalo dovolj časa še za nogomet, »med dvema ognjema«, »gnilo jajce«, lovljenje in druge igre, ki še vedno uspešno povezujejo različne generacije otrok.

Ena večjih pustolovščin nas je vodila v park in na grad Mokrice. Na grajskem dvorišču je otroke pričakal duh grofice Barbare Drašković, nekdanje lastnice gradu, katere nesrečno ljubezensko zgodbo spremlja legenda, da še vedno hodi med zidovi Mokric. Tokrat pa jo je pestila nekoliko drugačna težava – izgubila je tiaro in prosila otroke, da ji jo pomagajo najti.

Otroci so se podali na iskanje izgubljenega zaklada ter med potjo opravljali štafetne naloge, spoznavali brajico in slovenski znakovni jezik, merili in objemali mogočne grajske platane ter z zavezanimi očmi ugibali naravne in umetne predmete. Tiaro so na koncu uspešno našli, v skrinjici pa so jih pričakale še lesene medalje in sončnična semena za domače vrtove.

Po uspešni iskalni akciji nas je v grajski Restavraciji 1444 čakalo kosilo graščakov, za sladico pa ogromne kremne rezine, posipane s pokalicami. Pri kosilu se nam je po nekajurni odsotnosti pridružila tudi predsednica Mokriških vran Anja Krušnik Cirnski Žrlič. Otroci so hitro razvili teorijo, da se je prav ona preoblekla v grofico Barbaro in jih vodila po parku. Ugotovili so namreč, da sta si sumljivo podobni. Dokazov za to seveda ni bilo, zato misterij ostaja.

Posebno doživetje je bilo tudi raziskovanje kraške jame Lisičina pod vodstvom članov Jamarskega kluba Brežice, Aleša Orešarja in Ilije Rašić. Pot nas je najprej vodila do vodnega vira oziroma mlake na Ponikvah, nato pa skozi gozd proti Koričanskemu jarku in za železna vrata Lisičine, v kateri je vse leto okoli 10 stopinj Celzija.

Jamarja sta predstavila jamarsko opremo ter opozorila na vpliv človeka na jame in podzemne vodne vire. Komunalni odpadki, nelegalna odlagališča, odvržena bela tehnika in akumulatorji onesnažujejo jamsko vodo, ki je bila nekoč pitna. Ob podnebnih spremembah in vse večjem pomanjkanju pitne vode je varovanje takšnih virov še toliko pomembnejše.

Toda Lisičina skriva tudi precej bolj nenavadne zgodbe. Otroci so izvedeli, da so domačini v prejšnjem stoletju v jami zgradili vodovodni sistem, da so nekoč iz nje odnašali kapnike in da se v nekatere dele danes zaradi onesnaženosti in neprijetnega vonja sploh ni mogoče podati. Med drugo svetovno vojno se je v njej menda skrival tudi moški, ki se je želel izogniti vojaški dolžnosti. Ena zanimivejših najdb pa je zob morskega psa iz časa, ko je naše območje še prekrivalo Panonsko morje. Seveda smo srečali tudi sedanje prebivalce jame – netopirje, žabe in različne jamske žuželke.

Pustolovščina se je nadaljevala na Mali Dolini pri družini Črpič, kjer nas je čakalo kosilo lokalnega ponudnika, nato pa smo se odpravili v bližnji gozd. Tam se nam je pridružil predstavnik Lovske družine Mokrice Toni Zofič. Po nekaj sto metrih so otroci pred seboj zagledali velike luknje, za katere se je izkazalo, da so jazbečje jazbine – razvejan sistem podzemnih rovov. Sveže izkopani vhodi so nakazovali, da imajo stanovalce še vedno doma. Toni je predstavil življenje jazbecev in med zanimivostmi razkril tudi, da si ti uredijo posebna mesta za iztrebke.

Program smo zaključili na Mali Dolini z odbojko, nogometom in risanjem, ob prihodu staršev pa so vsi pogumni Mokriški pustolovci prejeli diplome za uspešno raziskovanje in opazovanje.

Z izvedbo aktivnosti smo želeli pokazati tudi, da lahko dogodke organiziramo bolj trajnostno – z manj embalaže in porabe vode, ponovno uporabo materialov iz preteklih aktivnosti, vključevanjem lokalnih ponudnikov ter predvsem z uporabo tistega, kar imamo tik pred svojim pragom: ljudi z znanjem, narave, zgodb in posebnosti domačega okolja.

Projekt sofinancira Evropska solidarnostna enota, njegova vrednost pa znaša 10.284 evrov.

Vir: KUD Mokriške vrane